Ko umanjka volja do smisla

fotografija: © Ana T. Kus

»Kaj smo, ni nič; pomembno je, kam gremo,« je zapisal nemški pesnik in prevajalec Friedrich Hölderlin. Kajti »smisel je več kakor bivanje,« bi dodal Viktor E. Frankl.

A kaj, ko smisla ni več? V današnji družbi bi se morali vsi že roditi slavni, uspešni, bogati, lepi in neumrljivi. Z delovnostjo, trudom in znanjem se ne pride nikamor več. Kako torej v tej brezsmiselnosti najti smisel? V praznini in duševnem pomanjkanju ...

Kaj potrebujem? Približno 600 eur rednega mesečnega prihodka. Kajti 150 eur mi vsak mesec umanjka, da pokrijem najemnino svoje male garsonjere, katere del črpam iz oddajanja dvosobnega stanovanja v manjšem mestu v Sloveniji, ki sem ga kupila potem, ko sem prejela delež od prodaje hiše, družinske dediščine. V kraju, v katerem se nikdar nisem počutila dobro in ki bi mi nikdar ne dal priložnosti za življenje, kakršnega si ustvarjam. V kraju, v katerem nikoli nisem imela podpore. Razumevanja. Sprejemanja. Stanovanje, kupljeno za znesek, za katerega bi v Ljubljani lahko kupila le garažo. Velika cena za to, da v nekaj odstotkih rešim bivanjsko vprašanje – smrt skorajda slehernega po očetovi strani. Kakorkoli, potrebujem 150 eur za preostanek najemnine. Potrebujem 200 eur za tekoče stroške (elektrika, upravljanje, plin in telefon ter internet, ki mi sploh omogočata delati). Potrebujem približno 150 eur za prehrano. In 50 eur zase, kar vključuje oblačila, obutev, gospodinjske pripomočke, mogoča popravila v stanovanju, obisk kulturnih prireditev, prevoz do rojstnega kraja itd. Ter 50 eur, ki bi jih dala na stran, da bi si lahko enkrat letno privoščila dvotedenski dopust, ki bi mi preprečil izgorelost. Natanko 600 eur. Skromno? Najbrž v očeh mnogih da, a zame nadstandard. Kajti ...

… kaj imam? Približno 173 eur povprečnega mesečnega dohodka, iz katerega poravnam obvezno in dodatno zdravstveno zavarovanje, nakar mi ostane še približno 120 eur, ki jih ne upam porabiti, ker ne vem, če bom v naslednje pol leta prejela še kakšen honorar. Pogosto se namreč prigodi, da mesece ne najdem dela in tako tudi honorarji umanjkajo. Letos sem tako zadnji večji honorar (v kar štejem vsakršen honorar, ki preseže znesek 100 eur) prejela julija. Včasih je kar težko verjeti, da je že december … Kaj še imam? Najpogosteje 16-urni delovnik.

fotografija: © Ana T. Kus

Nikdar nisem živela v obilju. V otroštvu sem običajno več let varčevala, da sem si lahko kupila kolo, Lego kocke, kasneje hi-fi. A mi ni ničesar manjkalo. Čeprav je oče večino zaslužka zapil. Ko je storil samomor, sva z mami ostali sami in se prebijali iz meseca v mesec, kakor sva znali. Štipendije nikdar nisem imela, ker sva zaradi pokojnine, ki sem jo prejemala po očetu, presegli letni prihodek za 3 eur. Dejali so, da me je mami dolžna preživljati do 26-ega leta starosti. Ko sem doštudirala – in po treh letih še vedno ostajam na Zavodu za zaposlovanje – so dejali, da me je mami v tej situaciji pač dolžna preživljati še naprej. Kako, se ne vpraša nihče. Kakršnakoli prošnja za finančno pomoč je bila zavrnjena. Trudim se najti službo. Priložnostno delo. Lotim se vsega mogočega, četudi mi ni všeč. Marsikdaj tudi, če tega ne znam. A vendar ne uspem zaslužiti niti za položnice.

Ostajam doma. Četudi delam lahko. A ne za honorar. Ker nimam študentskega statusa. Ker imam premalo izkušenj. Ker sem premlada. Ker imam preveč izkušenj. Ker sem že predolgo doma. A vendar sprejmem vsako delo, ki se mi ponudi oz. ga najdem. Marsikdaj delam zastonj, navkljub vnaprej dogovorjenim honorarjem. Niso časi, ko bi lahko izbirali, kaj si želimo početi, četudi to v srcu prav dobro vem … želim si pisati, recenzirati, intervjuirati, nastopati, ustvarjati, urednikovati. Pravijo, da naj krog svojih dejavnosti razširim. A težko je opravljati tisoč reči hkrati. Pogosto se zdi, da jih opravljam sto. Kako naj krog svojih dejavnosti še razširim? Trdo delo na vseh omenjenih področjih mi onemogoča živeti najskromneje, zaradi česar vse pogosteje premišljujem o tem, da se dokončno umaknem iz vseh naštetih svetov.

Kajti pri manj kot 30-ih letih nimam več energije za tako dolg delovnik, ki mi ničesar ne povrne. Ker novinarske prispevke najpogosteje pišem v zameno za ploščo ali akreditacijo, ki mi omogoči obisk koncerta. Nakupa le-teh si s svojimi honorarji ne morem privoščiti. Priskrbeti si jih moram sama. Nimam več volje za to, da za prispevek, za katerega porabim več dni, dobim slabih 25 eur, kar po lastnem izračunu znese nekje 0,87 eur na uro. Če ne štejem dolgih "pogajanj", potrebnih za dogovarjanje sleherne teme. Ker energijo, čas, znanje, talent in trud, ki ga vlagam v lastno ustvarjanje v vsaki materialni obliki stane približno 1000 eur. Ena knjiga. A v projekte več ne upam vlagati, ker ne vem, če mi bo sploh kdaj uspelo povrniti stroške. Morda s prednaročili, ki pridejo s strani redne publike. A redki so, ki niso škodoželjni in so dovolj odprti, da odkrito povedo svoje mnenje in izdelek tudi kupijo, če jim je delo všeč. Ko je prednaročil premalo, so na vrsti druge oblike promoviranja – vse v želji, da povrnem stroške tiska, lektoriranja, oblikovanja itd. Promocije. Po vsej Sloveniji. Tam, kjer se pač lahko zmenim za večer, ki bi predstavil moje delo. Vesela sem, kadar mi ni potrebno najemati prostorov. Knjižnice literarnih večerov ne honorirajo. Nekaj dni vaje, priprav. Organizacije, ker je težko, če si za vse sam – z vso opremo. Na odru, za prodajo in vse ostalo. Čas potovanja. Kadar v kraj, kjer nastopam, ni mogoče priti z javnim prevozom, zaprosim mami, da vzame dopust in me spremlja ter pelje, ker sama ne vozim. Odkar se nama je pred nekaj leti pokvaril avto in za popravilo nisva imeli, za novo prevozno sredstvo še manj, zaprosim dedka, da posodi avto. Logistika. Usklajevanje. Ko prispem na kraj dogodka, me običajno prav lepo sprejmejo in tudi publika se zbere v povsem zavidljivem številu. V nastopanju uživam in sodeč po odzivih se zdi, da uživajo tudi prisotni. A sem vendar lahko vesela, kadar prodam tri knjige v enem samem večeru. Z zasluženim denarjem pokrijem potne stroške, namesto da bi pokrila stroške tiska. Kdaj niti to ne in tako grem v minus, da sploh lahko nastopam in se predstavim. Izhod v sili je še knjižni sejem. Za katerega stojnica na malem bazarju stane 195 eur (plus davek). Kar pomeni, da moram prodati približno med 15 in 20 knjig, da pokrijem stroške, ki mi omogočajo, da sem sploh lahko tam. Običajno to v petih dneh tlake komaj dosežem. Ljudje si sicer ogledujejo knjigo in jim je všeč, a se za nakup ne odločijo. Tako običajno z udeležbo na sejmu stroški tiska še vedno niso pokriti. Celo nasprotno, ti običajno narastejo. Da sploh ne računam svojega časa … truda … energije … znanja … talenta … Vseh let. Kajti, ko so se drugi igrali, sem bila sama pogosto na obšolskih dejavnostih. Ko so drugi odhajali na popoldanske sprehode in večerna druženja, sem se sama učila in zbirala gradiva na to ali ono tematiko. Ko so drugi popivali, sem sama pisala in ustvarjala.

fotografija: © Ana T. Kus

Seveda vsak v prvi vrsti piše zase. Tudi sama pišem, ker tako čutim. Ker vem, da moram pisati. Ker želim pisati. A bi vendar moje delo v primeru, da pišem samo in izključno zase nikdar ne doseglo te vrste profesionalizma. Nikdar od mene ne bi terjalo toliko časa. Žara. Strasti. In požrtvovalnosti.

Zato se bom najverjetneje v kratkem povsem umaknila iz javnega življenja. Četudi se mi srce trga, ko pomislim na vse tiste, ki sem jih spoznala prav zaradi svojega dela. Tistih, ki uteho v težkih življenjskih trenutkih najdejo v mojih stihih. Mladi. Starejši. Zreli ljudje. Preprosti. Izobraženi. A vsi srčni. Z mnogimi bom ostala v stiku ... sprašujem se, če se morda namen vsega ne skriva ravno v tem. Kljub ljubezni, ki bi jo s to odločitvijo izgubila, se vendar zdi, da mi drugega ne preostane. Izginiti. Ker mi delo ničesar ne povrne. Ker mi dolg delovnik ne omogoča kritja najosnovnejših stroškov. Ker v našem medijskem prostoru ni možnosti za nekoga, kot sem sama. Ker se zavedam, da pri nas sam ne moreš priti do rezultatov. Ker ljudje slovenskih ustvarjalcev ne podpirajo. Ker me ni v medijih. A v medije je težko priti, ker nisem ena od treh avtorjev, ki se pojavljajo na vsaki embalaži čokolade in mleka. Ker nimam tet in stricev na položajih. Ker ne poznam pravih ljudi. Kar smo in kar počnemo pač pri nas žal nič ne šteje. Ker slovenske založbe ne izdajajo dela manj znanih avtorjev oz. avtorjev, ki niso uveljavljeni. To je namreč argument, s katerim zavračajo moja dela. Ker sama za projekte, v katere sem vlagala doslej, nimam več finančnih sredstev. Ker vse skupaj nima več smisla. A samo živeti si želim ...

Vsak človek je vreden uresničenja sanj. Vsak človek je vreden sreče. Osebno me najbolj osrečuje delo. Delo, ki ga ljubim. Zaradi katerega nimam časa in ne sredstev, da pogosto zapustim svoj mali svet lastnega domovanja. Zaradi česar težko spoznavam ljudi. Iz česar sledi, da imam zelo malo prijateljev. Da težko gradim partnersko zvezo. Da me tisti redki sorodniki, ki so še živi, ne razumejo. Morda se v tem skriva pojasnilo, kako naenkrat ostaneš pretežno sam. Sorodniki, s katerimi nikdar nisi imel tesnih vezi, se oglasijo le še nekajkrat letno. Družine nimam. Otroka nimam. Partnerja nimam. Prijateljev skorajda nimam. Edino, kar imam, je delo. A tega mi svet, v katerem živim, jemlje.

Ker je delo moje največje veselje in smisel – moje poslanstvo! –, iz vsega napisanega sledi, da če se mu moram odpovedati, potemtakem moje življenje preprosto najbrž nima več prav dosti smisla ...

Ujetost v trajanju

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»Pri zaposlitvi ne bi smelo biti nobenih težav, kajti izpoljujete vse pogoje, saj ste trajno nezaposljiva oseba,« mi je pred nekaj dnevi dejala gospa z Zavoda za zaposlovanje Republike Slovenije, ko sem jo povprašala o javnih delih za prihodnje leto. Še ure zatem, dneve pravzaprav, imam v mislih "obtožbo", da sem trajno nezaposljiva oseba. Kako je vendar to mogoče? Po devetnajstih letih šolanja? In vprašanje, ki se zdi še bolj smiselno: kakšen šolski sistem premore družba, v kateri živim, da sem po končanem šolanju le trajno nezaposljiva oseba?

Prav omenjeni pogovor me je privedel do premišljevanja o smiselnosti študija, ki mi – roko na srce – z učenjem življenjepisev skladateljev na pamet in drugim površnim poznavanjem s strani profesorjev z najmanjšo linijo odpora pripravljenega gradiva kakršnegakoli znanja ni dal. Še manj je pripomogel k razumevanju in umevanju glasbe same. Vsa bera znanja, ali bolje izkušenj, ki jih premorem, prihaja iz – knjig. In življenja samega. Ter pogovorov s starejšimi, izkušenejšimi od mene. Tistimi, katerih delo spoštujem, a tudi osebnost in značaj. Ljudi z veliko začetnico.

Kot univerzitetno diplomirana muzikologinja bi – sodeč po posedovanih veščinah, pridobljenih s študijem – lahko opravljala poklic katerekoli stroke z enako mero ne/znanja in prepričanosti oz. pomanjkanja zaupanja vase. Kar tudi počnem. Resda se povečini na vseh projektih, pri katerih sodelujem, še vedno gibam z glasbo v ozadju, a z jazzovsko, ljudsko in popularno, ki jih v času študija niti omenili nismo. A v resnici opravljam delo, ki ima z mojo smerjo študija bore malo skupnega. Nič, pravzaprav. Vsa leta izobraževanja so bila torej odveč. Povsem nesmiselno zapravljen čas.

Odšla sem še korak dlje in se vprašala, če je s srednješolskim in osnovnošolskim izobraževalnim sistemom kaj drugače, a se bojim, da žal niti na to vprašanje ne morem ponuditi pritrdilnega odgovora. Vsa leta so nas krmili z angleškimi slovničnimi pravili, zaradi česar se v pogovoru najraje pritajim, saj prav velike mere praktičnega znanja ne premorem. Res je, da ga nikdar niti nisem potrebovala, a vendar. Tudi matematika, ki je bila osrednja tema srednješolskih dni, mi vse od dne, ko sem opravila maturo, ni koristila. Z izjemo računanja tja do sto, a še to le nekajkrat na leto. Fizika neuporabna. Kemija še bolj. Vsiljena nemščina prav tako, ker nisem nenehoma v stiku s severnimi sosedi in zatorej tudi pozabljena. Geografija, psihologija in podobne vede so tiste, ki so me od nekdaj zanimale in zatorej z veseljem posežem tudi po bolj strokovno obarvanem čtivu, ki mi širi obzorja. Medtem je bila zgodovina s praznimi številkami iz praprapraveka od nekdaj nesmiselna in nedojemljiva. Zgodovina pač.

Zgodovina! A da bi se iz nje vendar morali učiti me prešine šele danes. V zadnjem času me zanimanje vodi po preučevanju pričevanj preživelih v koncentracijskih taboriščih. Šele sedaj sem se zavedela, kako malo pravzaprav vemo o grozotah, ki so se dogajale – lahko rečem – v naši neposredni bližini (ne nazadnje je bilo koncentracijsko taborišče Ljubelj pomožno taborišče Mathausna) v polpretekli zgodovini. A o tem ne vemo nič. Zakaj? Ker v šoli druge svetovne vojne nismo niti omenili. Zmanjkalo časa. Prav tako za prvo svetovno vojno. Res gre priznati, da smo vse razsežnosti grozot, ki jih je v minulem stoletju zagrešila človeška roka bržkone zmožni dojeti šele sedaj, kot zrele osebnosti, vendar verjamem, da bi se mi že v osnovni šoli za vedno vtisnil v spomin film, ki obravnava omenjeno tematiko. Ali drugo čtivo, ki bi ga nikdar več ne pozabila.

Zakaj so tako pomembne gole številke padlih vojakov, izkopanih jarkov, bolniških postelj in drugih neumnosti, medtem ko nismo zmožni ugledati in doumeti človeka kot posameznika? Kot bitje, ki čuti? Odgovora ne znam ponuditi. A dejstvo je, da tudi ta dilema priča o krutosti družbe, katere del smo. Splošna razgledanost je ob spoznavanju različnih ved vsakakor pomembna, a leta šolanja nam vendar ne dopuščajo nobene možnosti za razsodnost, še manj uporabnost, ki je ključna "sestavina" življenja, temveč nam le polni kapaciteto možganov z znanji, ki jih zavržemo še preden poslednjič prestopimo prag ustanove, ki jo obiskujemo.

Zdi se, da se isto sprašuje tudi Timur Vermes v kontroverznem delu Spet je tukaj (Modrijan, 2014). Roman skozi prvoosebno pripoved Hitlerja (da, prav tistega – Adolfa Hitlerja), ki se leta 2011 zbudi na dvorišču Berlina, kaže na brutalno grotesknost današnje družbe. Zgodba gre tako: Hitler kaj kmalu po prebujenju dojame, da je več desetletij prespal in medtem ko opazuje, v kakšnem svetu se je znašel, se odloči, da mora ponovno ustanoviti stranko, se pognati v boj in rešiti Nemčijo pred propadom. Ko mu časopisar za nekaj dni ponudi prenočišče in mu nato predstavi predstavnika komercialne televizijske hiše, ki mu ponudita delo komika, saj vsi mislijo, da gre za nekoga, ki vlogo Hitlerja samo igra, kaj kmalu uspe in žanje občudovanje množic. Občasno se med njimi najdejo tudi posamezniki, ki mu nasprotujejo, a se zanje kaj dosti ne zmeni. V svoji vlogi je seveda več kot prepričljiv in ko v intervjuju izjavi, da je nacist in da ne obžaluje pomora Judov ter izuma plinskih celic, se vsi zgrozijo. Zveni, kot da prav res misli tako ...

Delo terja bralca k premisleku o tem, kakšni vrsti humorja smo se pripravljeni prepustiti, kakšne so vrednote družbe, v kateri živimo, in predvsem, kako je mogoče, da ena sama oseba, ki je v svojem (igranem) nastopu prepričljiva, požanje tolikšno avtoriteto, da ji ljudstvo nedvoumno sledi, četudi so njene izjave skrajno žaljive in povsem neprimerne.

»Založba mi je poslala diktafon. Sawatzki je delal silo, češ da naj za to raje uporabljam mobilni telefon, ampak konec koncev je diktafon neprimerno laže upravljati. Pritisneš na gumb – snema, pritisneš na drugi gumb – neha. In medtem ko snema, me nihče ne more poklicati nanj. Sicer pa sem na splošno velik nasprotnik tega neprestanega mešanja in pomnoževanja nalog. Tako mora zdaj že vsak radio predvajati tudi srebrne ploščice, brivnik mora obvladati suho in mokro britje, črpalkar je postal trgovec z živili, telefon mora biti telefon in zraven še koledar in tudi še fotoaparat in kaj jaz vem kaj še, vse v enem. To je nevarna traparija, ki bo privedla samo tako daleč, da bodo naši mladi ljudje hodili po ulici in neprestano samo buljili v svoje telefone in na tisoče jih bo končalo pod avtomobilskimi kolesi.« (str. 351-352)

Naj povzamem: to je nevarna traparija, ki je privedla samo tako daleč, da ljudje že v najzgodnejši mladosti znajo upravljati z elektronskimi napravami in premorejo vse znanje tega sveta, da so podobni računalniškim diskom, medtem ko niso sposobni doumeti življenja samega. In traparija je tudi svet, ki dopušča životarjenje tistih, ki bi radi nekaj dosegli.

»Mlada si še, vse je še pred tabo,« pogosto zaslišim s strani nekoliko starejših. Morebiti res. Vem, da imajo najboljši namen. Vendar bodimo realni: bržkone je tretjina življenja že za mano. Poleg tega želim tiste, ki mi namenjajo zgornje besede, opomniti, da so povečini v mojih letih imeli že cca. enajst let delovne dobe, deset let stare otroke, moža ali ženo, rešeno bivanjsko vprašanje itd. In kaj premoremo mi? Upam si trditi, da nič od naštetega. In tudi ni videti, da se nam bo sreča kaj kmalu nasmehnila. Časi se spreminjajo in upanje tone na dno z nafto onesnaženih oceanov. Stagnacija je tisto, kar nas spremlja skozi vsakdan. Resignacija. Obup. Nesmiselnost. Pri manj kot tridesetih letih se počutim staro in predvsem – zgarano. Povsem iztrošeno, bi rekla.

Zdi se, da je dandanes vse postalo (manipulativna) igra. A le zakaj bi tudi učenje ne bilo igrivo? Morda bi potem celo komu kaj ostalo v glavi. Se vtisnilo v spomin in postalo uporabno. In morda bi potem tudi ne bilo več trajno nezaposljivih oseb. Ali smo pač res tako trajno ujeti v brezizhodnost?

Teža (ob)sodb

»Kdaj in zakaj iščemo kavzalno razlago osebnega vedenja? Kadar imamo vedenje kake osebe za nerazsodno in ga ne želimo kriviti zanj. Takrat se ozremo po izgovoru, našemljenem v razlago, namesto da bi iskali pojasnilo, ki ne bi ne oproščalo ne obtoževalo.« Tako na strani 48 navede argument, zakaj bi naj duševne bolezni sploh ne obstajale, Thomas Szasz v delu Kraja človeka: Eseji proti medikalizaciji vsakdanjega življenja (UMco, 2013). Gre za kontroverznega (anti)psihiatra madžarsko-judovsega rodu, ki si je vso svojo poklicno pot prizadeval, da bi duševne bolezni razglasil za neobstoječe, kar se sploh ne zdi nesmiselno.

Od nekdaj so obstajali "idioti" in "trčenci". Idioti so bili ljudje, ki so se že rodili z motnjo v (duševnem) razvoju, medtem ko so bili trčenci tisti ljudje, ki so sicer veljali za normalne (če sploh vemo, kaj naj bi to bilo), a so v času polne lune ali kdaj drugič – občasno torej – svoje normalno vedenje zamenjali za nenormalno. Vendar ... nekje v srednjem veku so ljudje, ki niso ustrezali strogim merilom (visoke) družbe pričeli motiti vse tiste, ki so se ponašali s svojim položajem, imetjem in obnašanjem, najsi so to bili senilni starci ali prestrašena mlada dekleta. Ker se je zaradi sorodstvenih vezi z nenormalneži petičnežem ugled manjšal, so se tovrstnih oseb pričeli odrekati. Spravili so jih "pod ključ" in jih hkrati še razdedinili.

V tistem času so se torej pojavili t.i. norocelniki, ki naj bi zdravili ljudi neprimernega vedenja. Sorodniki so jih predali v varstvo tistim, ki so vodili "norenpansione", kar so bili najpogosteje duhovniki, ki so pod svoje okrilje vzeli dva ali tri "bolnike". Ker so bili za svoje delo (dobro) plačani, so kmalu ugotovili, da je bolje, da svojih varovancev niti ne poskušajo zdraviti. In v tem gre najbrž najti prve zametke manipuliranja v zdravstvu. Nekdaj so si zdravilci izmišljevali navidezna zdravila, ki so pogosto celo res pozdravila bolnike, ker je ta preprosto verjel v tistega, ki mu je lek ponudil, medtem ko si dandanes zdravniki in psihiatri izmišljujejo diagnoze, da bi le smeli napisati več zdravil. Vendar pojasnila najpogosteje prepustijo birokratom, ki obvladajo vse metode, kako od zavarovalnice iztržiti kar največ denarja.

O vsem tem piše Szasz. In uporablja različne metode, s katerimi pojasnjuje, zakaj duševnih bolezni v resnici ni. Kajti znaki bolezni so izmerljivi. Duševna obolenja temeljijo na ugibanjih. »Če so duševne bolezni bolezni osrednjega živčevja (za zgled naj bo progresivna paraliza), potem gre pač za bolezni možganov, ne pa duha; če pa so duševne bolezni poimenovanja za (nezaželeno) vedenje (kakršno naj bi bilo recimo to, da se človek boji in ogiba tesnih prostorov, čemur se potem reče "klavstrofobija"), potem gre pač za vedenja in ne za bolezni.« (str. 67) Zdi se, da so se duševna obolenja oz. neprimerna vedenja že od nekdaj tesno povezovala z religijo, saj so znani primeri, kako je nekoga obsedel hudič, a tudi v obredih izganjanja in preganjanja čarovnic.

Na strani 155 zapiše: »Zločini so dejanja, ki jih zagrešimo. Bolezni so biološki procesi, ki prizadenejo naša telesa.« Preprosto. Vsakdo, ki se vede nekoliko drugače od predvidene norme, odstopa. In vsakdo, ki odstopa, moti druge. Zato jim vsepovprek pripisujejo duševne bolezni. Namesto, da bi sprevržence spravili za zapahe in ljudi, ki jih je preprosto kdaj strah, osvobodili ter jim povrnili pravico do življenja, vse mečemo v isti koš – shizofrenikov. In ljudem na čelo lepimo etikete.

Mnogi strokovnjaki zagovarjajo, da je alkoholizem bolezen. Zakaj ni potemtakem bolezen tudi nikotizem? Zakaj je ta splošno sprejemljiv? In zakaj ti isti strokovnjaki, ki tako goreče zagovarjajo zgornjo trditev, ob tem puhajo oblake nikotina v zrak ter s tem kradejo pravico do svobodne izbire nekadilcem?

Ob tem se mi v misli prikrade Jeremy Narby, etnolog, ki je odšel k amazonskim Indijancem, da bi proučeval halucinogeno sredstvo ajahuaska, ki ga je večkrat tudi poskusil, saj si je želel izkusiti vse tisto, o čemer so mu pripovedovali šamani. Ti so na svojih šamanskih potovanjih s pomočjo omenjenega sredstva dobivali odgovore na vprašanja, a najbolj presunljivo je dejstvo, da so pod vplivom ajahuaske imeli zmožnost uvida v DNK vseh živih bitij, kar se nam, Zahodnjakom, zdi nemogoče, saj smo potrebovali stoletja, da smo izdelali pomagala, s katerimi prihajamo do istih podatkov kot ta preprosta "primitivna" ljudstva, ki od ajahuaske ni zasvojeno, temveč ga uporablja le kot pomagalo k uvidenju resnice. A Narbyja so seveda zaradi lastne izkušnje ostro zavračali ...

... kot pogosto zavračamo vsakogar, ki meni drugače kot mi. A se ne zavedamo – in to je prav tisto, kar s tem zapisom podajam v premislek – teže vsake izrečene besede ali (ob)sodbe.

Sprejemanje sprememb

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Edina stalnica življenja so spremembe. V okolju, v drugih, v nas. Kadar odraščamo v družini, ki nam kaže vzorce, drugačne od tistih, kakršni naj bi med družinskimi člani vladali, jih navkljub neprimernosti usvojimo in jih zapišemo v svoj genski kod. Nekega dne odrastemo. Tekom let smo pridobili dovolj znanja, da vemo, da je bolje ravnati drugače, a ne znamo. Sprememb se branimo s strahovi. Vendar se usvojeni vzorci zažrejo v nas, čeprav nenehoma bežimo od njih. Zdi se, da nam ne dajo priložnosti za drugačno vedenje.

Zgodi se torej, da se nam prigodi prav tisto, kar smo si od nekdaj želeli, vendar tega ne znamo sprejeti. Počutimo se zmedene, nemočne, žalostne, vesele, srečne in predvsem prestrašene. Ljudje smo zanimiva bitja. Nenehoma delamo načrte za prihodnost, v kateri se vidimo kot tisto, kar si želimo postati. Zdaj smo tu, pogosto brez želenega, a v prihodnosti bomo tam in vse bo v redu. Nadvse naivno. Niti pomislimo ne, da je od točke A (zdaj sem tu, brez želenega) do točke Ž (biti tam, kjer je vse v redu) potrebno priti. A do točke Ž ne bomo nikdar prispeli, če ne bomo zbrali poguma in stopili na pot, ki vodi do točke B. Ta nas bo potem popeljala do točke C, D in naprej, vse dokler nas pot nekega dne, morda, ne privede do želene točke Ž.

Zakaj se torej spremembam, ki nam omogočajo dobiti želeno in obetajo srečo, upiramo? Se jih bojimo? Jih zavračamo in ob njih čutimo predvsem bolečino, če že ne celo trpljenje? Seveda najpogosteje v so-odnosu z drugim. Ko premišljujem o tem, se mi v misli prikrade delo Raffaela Morellija Nismo rojeni za trpljenje (Založba Eno, 2012). Avtor meni, da se bolečina »pojavi, da bi nas ustavila. Vznikne iz globin duše, ki stremi k temu, da bi prekinila pogled prepričanj, vzorcev in gotovosti,« medtem ko »trpim zato, ker me moje bistvo želi odpeljati proč od brezplodnega življenja, ki ga živim, proč od energijskega zastoja, v katerem sem pristal. /.../ Bolečina duše torej vznikne zato, ker rojevamo novega sebe.« (str. 12)

Poudarek velja prav slednjim besedam: rojevamo novega sebe. Takšnega torej, kot se vidimo v prihodnosti. Tam, kjer je vse v redu. Nara Petrovič je na enem od svojih predavanj dejal, da smo ljudje podobni drevesom, saj s svojim delovanjem poganjamo veje. Te si lahko razlagamo tudi kot spremembe. Vse prepogostokrat se jim upiramo. Imeli bi novo vejo, a je vendar ne bi imeli, ker ne vemo, kako bomo delovali, kako živeli, z njo. Ali nas bo motila, morebiti ovirala, ali nam bo vendar obogatila življenje, nam ostaja neznano. A če ne poskusimo živeti z njo, nikdar ne bomo vedeli.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

To se še posebno odraža v medsebojnih odnosih, ki jih je potrebno nenehoma graditi. Strahovi, ki se rojevajo v nas kot posledica neprimernega okolja, v katerem smo odraščali, nas hromijo in nam ne dovoljujejo bližine s tistimi, ki si jih želimo blizu. A vendar nam upanje vzbuja prav dejstvo, da se povezujemo zato, da bi rasli. Da postanem boljša oseba. In da on/ona postane boljša oseba. Da zgradiva most čez deročo reko, ki bo najin svet. Kdor nas bo sprejel z vsemi našimi strahovi in nam na poti rojevanja novega sebe stal ob strani ter nas podpiral, bo hkrati spremenil tudi sebe. A predpogoj je, da se sprejmemo sami.

Prav tako bolečino, ki nas pogostokrat hromi. Zaradi nje smo se marsikdaj celo pripravljeni odreči spremembam. Možnostim in priložnostim, ki bi se nam ponudile. Sreči in veselju. Pri tem se preprosto moram opreti še na eno delo, in sicer Umetnost preprostosti Dominique Loreau (Vale-Novak, 2009), Francozinje, ki že več kot dve desetletji živi na Japonskem. Svoje življenje je tako prepredla z vzhodnjaško filozofijo, s katero si prizadeva k eleganci življenja pod vodilom "manj je več". Med drugim, meni (str. 174-175): »Vemo, da obstaja moč, ki nam je dosegljiva sleherni trenutek v življenju, vendar pa moramo prositi svojega duha, da nas "priklopi" na svoj tok. Bolj se začnemo zavedati stvari, bolj smo sposobni premagati svoje težave. Če se celo večnost zadržujemo pri ovirah, težavah in neprijetnostih, se bo naša podzavest odzvala skladno s tem in nam zaprla vrata do sreče. Vse, kar se nam zgodi, se nam zgodi zato, da bi se iz tega nekaj naučili.«

In življenje je učenje. Kar me privede do zaključka, da moramo razvejati čim več vej. Trdnost, s katero plujemo skozi dni, je roževinasta, kakor lubje. In težko ga je predreti, da bi mogla pognati nova veja ali vzbrsteti popek, ki se bo nazadnje le razprl v vsej mogočnosti. A, seveda, s kancem bolečine. Rojevanje prinaša neizmerno veselje in srečo, priložnost, da postanemo boljši ljudje, vendar preobrazba ne more priti brez bolečine. Če ničesar ne izgubimo, če ne utrpimo, ne moremo ceniti vsega, kar nas osrečuje in ne narediti prostor novemu.

Tisto, kar nas na tej poti omejuje, so strahovi. Najpogosteje porajani v pričakovanjih, željah, hrepenenjih. Morelli meni, da nas »razmišljanje o boljšem življenju v prihodnosti, povsem drugačnem od zdajšnjega, vedno naredi ranljivejše, negotove in nemočne.« (str. 64) In najmočneje nas zaznamujejo prav upi o doseganju sanj. Vendar se, ne nazadnje, zaradi njih tudi spreminjamo. Hrepenenja, želje in sanje nas najmočneje zaznamujejo. »Prav zato se ne smemo upirati težavam: naučiti se moramo, da jih sprejmemo in jih osvetlimo s svojim pogledom,« (str. 10-11) kajti »karkoli se nam dogaja, kakršnakoli težava nas muči, to je glas naše notranjosti, semena, ki si utira pot med vzorci, ki dihajo v nas, med nepotrebnimi osebnostmi, ki jih igramo pred sabo in pred drugimi.« (str. 31-32)

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Bolečino moramo skušati sprejeti kot del preobražanja in rojevanja novega sebe. Pomlad, ki nas razveseljuje s prebujanjem življenja, najbrž trpi hude bolečine. Loreauova meni, da bi bili »toliko bolj srečni, če bi se naučili živeti z lastnimi pomanjkljivostmi in s pomanjkljivostmi drugih.« (str. 186) Sprejemanje težkega obdobja stopanja po poti do tistega želenega dne v prihodnosti, kjer bo vse v redu, zahteva nekaj bolečine. Le pogumni jo upajo sprejeti. Le pogumni pletejo veje. Drugi ostanejo goli. Pusti. Prazni. Na pragu pomladi vendar umirajoči štori, kamor v jeseni zahajajo le odhajajoči.

Medtem ko razvejanost pomeni življenje. Pomeni rast. Spreminjanje. Vendar se je potrebno zavedati, da vsak korak terja svoj čas. Shoditi še preden bi se znali plaziti po tleh bi bilo v nasprotju z razvojem. Ljubiti se še preden imamo pogum predati drugemu srce, mu obljubiti zvestobo in mu najiskreneje izreči "rad/a te imam" ponižanje sebe in drugega. Nespoštovanje. Kajti »ljubezen se začne s spoštovanjem,« meni Sait Faik. Prav tako bi bilo stagnirati na mestu v neskladu z življenjem. Rast zahteva predhodno brstenje.

Včasih se zdi, da šele počasnost rojeva trajanje. In da sreča zahteva trpljenje. Nemudoma se mi v misli prikrade skladba Alma italijanskega trobentača Paola Fresa in kubanskega pianista Omarja Sose z izstoimenske plošče (Ota Records, 2012). Pianistična osnova namreč postavlja temelje, počasi in stvarno, trobenta se skuša nasloniti nanj z željo po doživetju, a šele ekspresivnost violončela nakazuje toplino. Zdi se, da šele takrat ko rojevanje lepote ter sreče, lastno preobražanje, primerjamo s porajanjem bolečine, lahko pričenjamo razumevati svoje strahove. In kar je na poti k razumevanju, je vendar le za korak daleč k sprejemanju. Takrat sprememba najbrž že čaka za naslednjim vogalom.

Kljub vsemu reči življenju da

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»Življenje je največje darilo, kar jih lahko prejmeš, a hkrati tudi največji pekel, kar jih lahko doživiš,« sem uvodoma zapisala v zbirki zgodb Skozi polje cvetočega maka smo odšli v iskanje … (Mir, dobrota, ljubezen, sreča!). Zakaj torej mnogi izgubijo vero v darila in se pogosto prikrajšajo za njih? Si vzamejo življenje?

Slovenija je ena izmed desetih najbolj ogroženih držav na svetu, saj letno "proizvede" kar 450 samomorov. Raziskave kažejo, da je leta 2003 880.000 ljudi na svetu obupalo. Nad svetom, življenjem in, najbrž, tudi samim sabo. Če upoštevamo dejstvo, da vsaka povprečna družina šteje štiri družinske člane, podatek pove, da samomor letno prizadane približno tri milijone in pol ljudi. Če k temu prištejemo še dva več, ob upoštevanju, da je med samomorilci veliko dovolj mladih, da so njihovi starši še živi, ali vsaj bratje in sestre, se število hitro povzpne še nekoliko višje. In če gremo še malce bolj v skrajnost ter dodamo dva najbližja prijatelja, ki po izgubi občutita praznino, kmalu pridrvimo do skoraj devetih milijonov. A to ni vse. Treba je upoštevati dejstvo, da teh ljudi izguba ne prizadane za leto ali dve, oz. da čas ran nikdar ne zaceli v celoti, saj brazgotine ostanejo za vse življenje. V knjigi Prelomnice: neobičajno popotovanje v globine samomora je Diego de Leo zapisal: »Samomor pomeni smrt za tiste, ki ga naredijo in pohabljenje za tiste, ki ostanejo. Ne gre zgolj za rano, ampak za dejansko pohabljenje, saj tistega, kar nam je bilo odvzeto, ne moremo več dobiti nazaj.« (str. 139). Predvidevajmo torej še, da prizadeti po smrti najbližjega povprečno živijo še nekje 30 let. Število duševnih invalidov, ki v tem trenutku hodijo po svetu, se tako povzdigne do številke, zaradi katere se nam lahko le zvrti v glavi: 270 milijonov.

Zadnje desetletje na srečo število samomorov nekoliko upada, vendar je v preteklih letih zaradi ekonomske in gospodarske krize ponovno pričelo naraščati. Ljudje so vse bolj podvrženi pritiskom in tisti (osebnostno) šibkejši se zlahka ujamejo v vrtinec resignacije, če že ne obupa. Črnina prebarva svetlobo in mnogi se preprosto vdajo. Kajti »v človeški naravi je zapisano, da je zmožen preživeti samo v okviru prihodnosti, tako rekoč sub specie aeternitatis. V svojih najtežjih bivanjskih trenutkih se zato vedno znova zateče k zornemu kotu, obrnjenemu v prihodnost.« Kdor zna in zmore, bi še lahko dodala k misli iz dela Kljub vsemu reči življenju da Viktorja E. Frankla, psihologa, ki je preživel koncentracijsko taborišče (str. 99).

Izraz samomor se je pojavil v 17. stoletju, prej ga je nadomeščala beseda samouboj. Sopomenka samomoru je suicid, ki izhaja iz latinskega "sui caedere" ("ubiti samega sebe"). Področje, ki proučeje samomore, se imenuje suicidologija in strokovnjaki za samomorilna dejanja suicidologi. Ti ugotavljajo, da je med samomorilci več moških, kakor žensk, vsaj med tistimi, kjer je možno določiti, da je vzrok smrti samomor. Vprašanje je, koliko prometnih nesreč, ki se tragično končajo "iz neznanega razloga" je v resnici prikritih samomorov.

»Toda iz njegove smrti sem se morala nekaj naučiti. Nekaj groznega in krutega, pa vendar. Smrt sem morala pretvoriti v življenje za druge ljudi,« je ena od srečnejših zgodb v knjigi Prelomnice (str. 152). Pogosto zgodbe nimajo srečnega zaključka in v tistih, ki ostanejo nenehoma odzvanja vprašanje: zakaj? Morebiti zaradi duševne motnje. Morebiti zaradi zasvojenosti z alkoholom, mamili, zaradi spolne zlorabe, morebiti bolezni, kar je sicer eden pogostejših vzrokov za samomor med starejšimi moškimi. Ali iz katerega povsem desetega razloga. Frankl (str. 43) bi morda rekel, da zato ker: »Takrat sem se namreč silovito zavedel, da nobene sanje, naj bodo še tako strašne, ne morejo biti hujše od resničnosti, kakršna nas je obdajala v taborišču, in sem vanjo ravnokar nameraval priklicati svojega sojetnika ...« Tisto, kar najbolj boli, je votlina, ki ostaja za zgornjim vprašanjem. Pravega vzroka, se bojim, ne bomo nikdar poznali.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Najlažje si je samomor pojasniti z Nietzchejevim izrekom: »Kdor v življenju ve, "zakaj", prenese vsakršen "kako".« Oseba, ki na pomoč kliče s samomorilnimi dejanji – in tem slej ali prej običajno uspe zadostiti svojemu namenu ter osebi odvzeti življenje – najbrž izgubi vsakršen zakaj. Dvomim, da si je vprašanje sploh sposobna zastaviti. Kaj šele odgovarjati nanje … Frankl (str. 108) meni: »Človek, ki se zave svoje odgovornosti do dela, ki je še pred njim, ali do ljubečega človeka, ki ga pričakuje, ne bo nikoli mogel zavreči svojega bivanja – in bo zato zmogel prenesti skoraj vsakršen "kako".« Gre iz tega zaključiti, da samomorilci niso odgovorni? Morda. Da v svojih dejanjih in delu ne vidijo več smisla? Morda. Da niso zmožni ohraniti kančka svetlobe? Morda. Da so osamljeni, ker ni nikogar, ki bi jih imel rad, jih ljubil in si jih želel? Ki bi zanje skrbel? Ali oni za njih? Morda.

Navkljub temu menim, da naše življenje ni odgovornost nekoga tretjega. Je odgovornost nas samih. »Nadvse je namreč pomemben naš odnos do trpljenja, odnos, v katerem prevzamemo nase svoje trpljenje,« meni Frankl (str. 144) in nadaljuje: »... v tem kritičnem položaju me je skrbelo nekaj drugega kot večino mojih tovarišev. Njihovo vprašanje je bilo: "Bomo preživeli taborišče? Kajti če ga ne bomo, potem vse to trpljenje nima nobenega smisla." Mene pa je obsedalo vprašanje: "Ali ima vse to trpljenje, to umiranje okrog nas kak smisel? Če ga namreč nima, potem navsezadnje nima smisla, tudi če preživimo; kajti življenja, katerega smisel je odvisen od takšnega srečnega naključja – da kdo uide ali ne –, konec koncev sploh ne bi bilo vredno živeti."« (str. 147)

Pomemben je torej naš odnos do izkušenj, ki smo jih deležni. Do ljudi, s katerimi prihajamo v stik. Odnos do zmožnosti selekcije zase izbrati najboljše. Tisto, kar nas osrečuje, izpolnjuje in polni s smislom. Z življenjem. S svetlobo. Če se le prepustimo toku življenja, smo že tako ali tako obupali. Moramo si dopustiti občutiti ga. Naj nas gane. Vedno znova.

Kljub vsemu reči življenju da je navkljub opisanim grozotam eno najlepših in najbolj spodbudnih del. In »zgodbe v knjigi Prelomnice nas s svojimi nepričakovanimi, pa vendar pozitivnimi izidi učijo, da lahko samo mi sami najdemo rešitve v času eksistencialnih kriz in težkih preizkušenj. To je mogoče tudi takrat, ko se nam zdi, da svet – naš mali svet – razpada. V takšnih okoliščinah se nam vse zdi zaman in izgubimo še zadnje upanje. Toda feniks je vedno v nas, pripravljen, da spet poleti. Tega ne smemo pozabiti,« piše v spremni besedi Julianne Schultz.

Prevzemimo torej odgovornost za svoje življenje in kljub kdaj sivim dnem recimo življenju: DA!

Ko zazveni tišina

fotografija: © Nina Novak Oiseau

nezapisano

v pozabo časa drsi

zabriše sledi

(© Nina Novak Oiseau)

Ljudje so dandanes osamljeni. Svet je osamljen. Zlakoten barvitosti, zvočnosti, polnosti. Bogatosti. Človek se zlahka znajde v obilju, menjavajoč predmete pozornosti, a ne vedoč, da se v resnici izgublja. Vez z bistvom postaja šibkejša in poti vase zaraščene. Sčasoma neprehodne. Dlje smo odtujeni, težje se je vrniti domov. Tudi množica "instant" prijateljev nam težko pomaga pri tem. A, priznam, njih je tako lahko najti. Vse prelahko. Najlažje je preleteti "katalog mimoidočih", izbrati najzanimivejše primerke in jih, čim se jih naveličamo, zavreči. Vendar nas bodo te steze zelo težko pripeljale do sebe samih.

Še vedno verjamem, da je manj več. In da je belina povednejša od barvitosti. Da molk zmore izpovedati zgodbe, globlje od zlitin hrupa. Da en sam prijatelj v nas povzroči več sprememb od množice tistih, ki nas niso zmožni ugledati. Kajti malost omogoča, da jo spoznamo pobliže. Spoznamo bistvo. Spoznamo zgodovino. Tudi tisto, ki jo ima za seboj brez nas. Drugega namreč lahko zaslišimo šele v prepletu z nami. V prepletu nas z njim. A takšen način življenja terja čas in preudarnost. Pokončnost.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Verjamem, da na obličju Zemlje obstajajo ljudje, ki nam pripadajo. Tisti, s katerimi smo si svojo pot delili že v preteklih življenjih in si jo bomo zagotovo delili tudi v vseh prihodnjih. Ljudje, ki nas poiščejo. Ali mi njih. Nič drugače ni s kraji, čeprav gre običajno oboje z roko v roki ... Kostel. Ali castrum Grafenwarth (kasneje tudi castrum Grauenwart, gesloss und vessten Grafenwart, geschloss zum Costel, geslos Grauenwart), katerega najstarejša dokumentacija sega v 13. stoletje, ko so ga upravljali ortenburški grofje in je kot pomembna fevdalna postojanka varoval ortenburško posest. Prvotna stolpasta stavba je bila pozidana že v zgodnjegotski dobi, a so grad kasneje, še posebno v renesansi, prezidavali, dozidavali in utrjevali. Z novim obzidjem in mnogimi obrambnimi stolpi je dobil izgled, kakršnega je v 17. stoletju upodobil Valvasor. Pred tem so ga večkrat napadli Turki. Ga poškodovali. Lastništvo je prehajalo iz rok Ortenburžanov v skrb Celjanom, kasneje različnim plemičem itd. V 19. stoletju so pozidali še spodnji kostelski grad, vendar je ta danes v še večjem ruševinastem stanju, kakor grad sam. Le nekaj skopih in golih podatkov za oris ter lažjo predstavo, koliko nog je moralo korakati po prašni stezi ... pustiti sledi.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Kostel sem resda obiskala prvič, a zagotovo ne poslednjič. Poseben je, ta "Kosteu" s svojimi vse redkejšimi "Kosteuci". Kraj s posebno globino. Kraj, ki svoje dni nosi na krilih molčečnosti, da resnično lahko zaslišiš svojo bit. Tam zveni celo tišina. Šepeta. Pripoveduje in izpoveduje zgodbe preteklih življenj. Nas vrača v dni, ko so se ljudje vozili z vozi. Konji so hrzali na dvoriščih. Moški vihteli koso in lopato. Ženske tkale jope in ličkale koruzo za mračne, hladne zimske večere. Otroci tekali med polji zrelega žita.

Počasi, s strahospoštovanjem sem se spoznavala z njim, četudi imam občutek, da je bilo spoznavanje obojestransko. Sprva sem si ga ogledovala. Tistih nekaj hiš, nad katerimi se vzpenja mogočen srednjeveški grad. Se razgledovala, da bi ga lahko pričela spoznavati. In ga, delček za delčkom, sprejemati. Vse to, da sem ga v nekem trenutku lahko vzela za svojega. Čeprav sem človek, ki redko začuti identiteto v drugem, najsi bo človeku ali kraju. Vendar je bilo s Kostelom drugače, tako kot je bilo pred leti drugače z Dubrovnikom. In četudi se na prvi pogled zdi, da modrina, ki obdaja dalmatinsko mesto, nima ničesar skupnega z zelenilom na jugu Slovenije, imata kraja več stišišč.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

V Kostelu čas teče drugače. Počasi, če kraja ne začutiš. Hitro, če ga spregledaš. Naravno, če z njim sobivaš. Gre za preprostost, nevidno očem, a vendar vsebinsko polnost. Za globino, izhajajočo v preteklosti in slikajočo današnji dan v odsevu prihodnosti. Nekdanje povsem naravno sobiva s prihodnjim. Se prepleta v nedojemljive razsežnosti. In kliče po najboljšem, kar je v nas. Izpovedujoč svoje in tuje zgodbe, nas preobraža. Kajti tišina ne molči. Tišina govori. Če ji dobro prisluhnemo, zaslišimo celo njo – Kolpo. Ta s svojim nežnim bučanjem vliva glasbo življenja, medtem ko so vsakršni vnosi današnjega časa le tujki, ki razbijajo spokoj. Svetoskrunsko bi jih bilo vnašati v ta kraj. Celo glasba sama je odveč. A vendar bi ga opisala z eno najkultnejših plošč največjega še živečega jazzovskega pianista-improvizatorja Keitha Jarretta, The Köln Concert. Ker je čista, sveža, nedolžna. Neomadeževana. Vsak ton prost interpretacij, a z globino, po kateri posežejo le redki, čeravno je v svojem bistvu nadvse preprosta. In v nas vzbuja mir.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Mir ponuja tudi Kostel. Kraj, ki vzdrami vse čute, poskrbi za okušanje estetskih doživetij in prebuja vez z zemljo, ki v nas poraja ne le mir, marveč tudi moč. A vendar Kostel ohranja skrivnostnost. Všeč so mi jutra, ovita v meglo, ki se nekaj ur zatem razklene v modro nebo. Všeč mi je šumenje Kolpe, ki iz trenutka v trenutek izpoveduje druga občutja. Všeč šelestenje zgodnjega jesenskega listja, ki opominja na minevanje in cikličnost življenja. Všeč mi je priložnost za slišanje padca prav vsakega jabolka, ki se zvali na zemljo, saj hrani prihodnja življenja. Všeč stoletja staro kamenje, ki z vsako zarezo pripoveduje o tem, kako je bilo nekoč. Izpoveduje bolečine, izgube. Hrepenenja. Nikdar odsanjane sanje. Všeč cvetje, ki drami upanje za jutrišnji dan. Všeč mi je tisto neotipljivo, ki pisca in poeta, poišče samo, da bi mu predalo dediščino preteklih rodov. A vendar Kostel, tako kot omenjena plošča, v mojem spominu ostaja v belini neposlikanega platna. Ta v ozadju skriva vse, kar se je že prigodilo in nevsiljivo dopušča, da vsak vzame, kar želi. Kar razume. Vidi. Sliši. Občuti.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

V spominu mi ostaja odmev smeha dveh otrok, ki sta odšla v širni svet. Čaša poezije. Obris sključenega starca strtega srca, čigar odmev pesmi nosi veter z Njivice. Drobci preteklosti, ujeti v glinene ostanke. Polnost okusa kutin. Bledeče črnilo na porumenelem papirju. Mehkoba zelenega čaja. Sprejetost. Svinčnik, ki je ostal tam v spomin na ukradeni čas. Čas, dan na posojo.

Želela bi napisati »si sa son«, kot bi rekli Kostelci. V prevodu bi pomenilo: »vsi takoj sem«, v "Kosteu". Vendar je včasih treba kaj zadržati samo zase. Še posebno tisto, kar vstopi v srčiko srca. Tudi okušanje tega posebnega kraja. Njegova magija bi se namreč s prisotnostjo množice razblinila. Izginila, kot nekega dne izginejo besede, zapisane na tanek papir. Bojim se, da ga ne bi znali zaznati. Občutiti. Sprejeti. Spoštovati. Kajti Kostel lahko le sovražiš. Ali ga pač vzameš za svojega.

Tam

Prisluhni ...

Morebiti zaslišiš zemlje klic.

Na tem kraju celo tišina govori.

Iz prsti pretaka se preteklost,

odsevajoč v dnevu,

ki jutrišnje jutro rodi.

Bi zmogli še živeti,

če le občutja tega dne

drhtela bi v nas?

Odtujenost spokoja ne prinaša.

Zazri se v meglo ...

Z zelenjem se obdaj.

Modrina neba bo popeljala te na pot.

Ljubezen se v tebi bo rodila,

da iskro v drugih bi zanetila,

poslej ne živela več v izgnanstvu.

Kdaj in kje še upal bi

čutiti sebe v sebi,

da bi sebi oprostil?

Le v tišini zmoreš se vzljubiti.

(© Nina Novak Oiseau)

Izgubljene sanje ceste

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»"Ah ja," se je zasmejal Dean, "zdaj me pa sprašuješ po ne-raz-ložlji-vem, khm! Takole, imamo tipa in vse štima, prav? Od njega je odvisno, ali bo izrazil tisto, kar imajo vsi v mislih. Začne s prvo frazo, potem naniza svoje zamisli, ljudi, ja, ja, ampak to mu gre od rok, nato pa začne izzivati usodo in mora pihati temu primerno. Nenadoma pa nekje sredi fraze ujame tisto – vsi dvignejo pogled in vedo; poslušajo; nato se tega prime in nadaljuje. Čas se ustavi. Praznino zapolnjuje z vsebino naših življenj, izpovedmi svojih najglobljih teženj, spominov in zamisli, preoblikovanimi s starimi frazami. Pihati mora prek vseh meja in se vračati in to mora početi s tako neskončnim občutkom za duševno iskanje melodije trenutka, da vsi vedo, da ni pomembna melodija, ampak TISTO ..."« Tako na straneh 268-269 piše bitnik Jack Kerouac v enem svojih najodmevnejših romanov – Na cesti.

Od nekdaj vse po vrsti povprašujem o tem, kako neki je bilo nekoč, čeprav še raje vidim, da mi oseba, s katero si delim del poti – čeravno le nekaj kratkih uric –, o tem pripoveduje kar sama od sebe. Bo sploh še kdaj kjerkoli bival kdo, ki bi bil tako zlakoten preteklih časov, kot sem jih sama? Ki bi tako hrepenel po drobcih življenja, ki ga nikdar ni doživel in ga niti ne bo imel možnosti izživeti? Predvsem zato, ker je del časa, ki mi ne pripada. Časa zlatih 30-ih in 40-ih jazzovskih let, tudi 50-ih, ko so v malih, temnih in zakajenih jazzovskih klubih ter barih noči bogatili zvoki Elle Fitzgerald, Dukea Ellingtona in številnih drugih velikanov. Časa, ko so ljudje imeli TISTO. Ko so znali poiskati in poznati Eno.

Jack Kerouac piše: »Tistega večera je bil nad rjavim vodovjem skrivnosten meglen nadih, skupaj s temnim plavjem; in tam čez je bleščeče oranžo žarel New Orleans z nekaj temnimi ladjami na robu, s počastnimi, v meglo ujetimi ladjami s španskimi balkoni in rezljanimi krmami, dokler nisi prišel bliže in videl, da so samo stare tovornjače iz Švedske in Paname. Ognji trajekta so žareli v noči; isti črnci so vihteli lopate in peli. Stari Big Slim Hazard je nekoč delal kot mornar na trajektu pri Gena; in ko se je reka pod zvezdami zlivala navzdol iz osrčja Amerike, sem vedel, vedel sem kot nor, da je vse, kar sem kdaj poznal in kar bom kdaj poznal, Eno.« (str. 192)

Morda je nostalgija po starih časih utvara. »Zavedal sem se, da so to posnetki, ki jih bodo nekega dne z začudenjem opazovali naši otroci in mislili, da so njihovi starši živeli mirna, povsem urejena, na gorografiji zravnotežena življenja, zjutraj vstajali in ponosno stopali po pločnikih življenja, ne da bi kdaj sanjali o razcapani blaznosti in kravalu naših resničnih noči, njihovega pekla in nesmiselne moraste ceste.« (str. 329) A morda ni. Nekaj neustavljivega me vleče k njim. Skozi pripovedi drugih skušam izživeti vsaj kanec izgubljenih sanj. Jih ohranjati za zanamce. Ko tudi nas več ne bo ... Kajti »zgodbe so darila, ki jih starejši podarjajo mlajšim,« je v delu Ženici: Aljaška ledenda o izdajstvu, pogumu in preživetju (str. 10) zapisala Eskimka in lovka Velma Wallis.

»Nekaj, nekdo, nekakšen duh je preganjal vse nas po puščavi življenja in nas bo nujno dohitel, preden bomo prišli do nebes. Jasno, ko se zdaj oziram na to, je bila lahko samo smrt: smrt nas bo prehitela pred nebesi. Tisto, po čemer hrepenimo vse svoje žive dni, zaradi česar vzdihujemo, stokamo in prenašamo najrazličnejše prijetne slabosti, je spomin na nekakšno izgubljeno blaženost, ki smo jo najbrž izkusili v maternici in jo lahko ponovi (čeprav to le neradi priznamo) samo smrt. Ampak kdo hoče umreti?« (str. 162-163) Prav res: kdo hoče umreti? A vendar umiramo.

5 najpogostejših obžalovanj pred smrtjo, delo Bronnie Ware, me je v zadnjih tednih kar nekoliko spremenilo. Me prizemljilo, da nam je vsem čas štet in da ga gre preživeti v skladu s svojim srcem. Poznam neizmerno število tistih, ki svoje dni preživljajo v brezdelju, misleč, da časa nimajo. In hkrati nešteto tistih, ki se pehajo za nazivi, položaji, poznanstvih ... Vse manj je ljubezni – sprva do sebe in šele nato do drugega – in sanj. Dandanes šteje le cilj, a naše veselje, ki ga čutimo na sami poti, postaja brezpredmetno. Pehamo se za uspehom in materialnimi dobrinami, ne vedoč, da nas te ne bodo nikdar znale osrečiti. Sreča terja čas. Nego. Thomas Moore je v svojem delu Nega duše zapisal, da kdor poseduje plastične rože, premore prav takšno dušo. Prav res. Zdi se, da dandanes ljudje le še štejejo – bankovce, avtomobile, hiše, vikende in vse, kar vidijo drugi. Notranjost ostaja brezupna, najsi bo to stanovanje ali hiša najsi bo duša. Srce. A malce zaboli, da se je isto spraševal že Kerouac (str. 137): »Nenadoma sem se znašel na Times Squaru. Prepotoval sem trinajst tisoč kilometrov po ameriški celini, pa sem bil spet na Times Squaru; in tudi točno ob prometni konici, da sem s svojimi nedolžnimi popotnimi očmi videl popolno blaznost in fantastično mrzlico New Yorka z njegovimi milijoni in milijoni, ki se nenehno prerivajo za dolar, blazne sanje – grabljenje, jemanje, dajanje, vzdihovanje, umiranje, samo zato, da bi bili lahko pokopani v tistih groznih pokopaliških velemestih za Long Island Cityjem.«

Pogrešam 70-ta in 80-ta leta. Leta, ko so moji prijatelji odraščali s sanjami v srcu. Preživljali proste urice v kleti ali garaži ter vadili, ustvarjali in sanjali, sanjali, sanjali ... Večina sanj se jim je uresničila. Ljudje so v primerjavi z danes manj razmišljali o bogastvu, položaju, ugledu, a več o veselju. Niso se odločali za poklice, ki jim zmorejo prinesti ugodnosti. Odločali so se za naravnost. Biti lončar, usnjar, kmet nikakor ni manj vredno, kakor biti direktor, doktor, magister, predsednik itd. Vse to ne šteje nič. Vendar so sanje z leti umrle. Prezgodaj umirajo tudi ljudje. V srcu verjamem, da zato, ker življenja ne živijo. Ker ne znajo občutiti veselja. Vsa vlaganja v napredno tehnologijo, medicino in preostale takšne ali drugačne napredke so izguba denarja in, predvsem, časa. Dokaz za to je delo Kozmična kača Jeremyja Narbyja, antropološko in etnofarmakološko študija o halucinogenem sredstvu ajahuaska, ki ga uživajo amazonski Indijanci. Ta zlahka ovrže vse dosežke zahodnega sveta in nam preda globoko sporočilo: rešitev je v PREPROSTOSTI. Ne nazadnje, v naši zadnji uri bodo šteli le občutki, ki smo jih imeli v srcu ob preživljanju časa z ljudmi in ob dejavnostih. Le-ti zmorejo zagotoviti neobžalovanje.

Torej: »Danes so drugačni časi. Samo ljudje, ljudje smo vedno isti!« (Nejc Sajovic iz dua Bas in glas)