Morala sem odleteti daleč stran, da bi lahko priletela nazaj

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»Rojena v Trbovljah, z ustvarjalno živostjo v Ljubljani, v srcu z Dubrovnikom« so besede, s katerimi Carmen L. Oven prične tkati spremno besedo k moji zadnji pesniški zbirki Balada za lastovke, medtem ko me je Simona Solina, direktorica Knjižnice Toneta Seliškarja v Trbovljah prijazno pozdravila z naslednjimi besedami: »Lepo pozdravljena pri nas, Nina Novak Oiseau. O vsem tem, kaj počne, kaj jo je prineslo in s kom leti po Sloveniji nam bo povedala v današnjem pogovoru z našo bibliotekarko Katro Hribar Frol. Moja naloga je, da te lepo pozdravim v naši knjižnici, kot tudi Katro in vse vas, obiskovalce, ki ste prišli poslušati Nino. S svojim glasom je deloma že pokazala, kaj počne. Piše pesmi, je kantavtorica, ukvarja se z glasbo, vse ostalo pa v tem večernem pogovoru. Upam, da boste uživali in da se boste lepo imeli, verjetno jo tudi mnogi izmed vas poznate, ker je rojena v Trbovljah, nekaj let je tudi živela tukaj, zdaj pa je že deset let Ljubljančanka. Živi in deluje v Ljubljani ter leti naokrog.«

Da je kraj mojega rojstva postalo ravno Trbovlje si bržkone nisem sama izbrala, saj sem si odkar pomnim želela odleteti daleč, daleč stran. Da pa sem svojemu imenu pridala še umetniškega, oiseau (fr. ptica) je bila povsem zavestna odločitev, čeravno dokaj naključna. Pač letim. In ob tem živim. Tudi ustvarjam.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Po treh izdanih knjigah, ali petih (odvisno, kako jih obravnavamo), sem včerajšnji večer že v četrto preživela v Trbovljah, tokrat v okviru turneje Balada za lastovke. Po petih letih gostovanj po mnogih krajih Slovenije težko rečem, da je gostovanje v Trbovljah kakorkoli drugačno od gostovanj kjerkoli drugje. Ali pač. Ko sem se pripravljala na sinočnji večer, ki mi ga je bilo dano že v drugo preživeti v pogovoru s simpatično Katro Hribar Frol, sem se skušala kar se da izogniti kakršnimkoli pričakovanjem. Od vseh gostovanj so se mi doslej najbolj vtisnili v spomin oba obiska Novega mesta, kamor se tudi nocoj z velikim veseljem vračam že v tretje in pred kratkim prvič obiskanega Kočevja. Rada srečujem svoje bralce in poslušalce, s katerimi se medsebojno dopolnjujemo, se družim z njimi, s kakšno redko izjemo pa se kdaj stke tudi bolj posebna, trajnejša vez. A Trbovlje je kraj, kjer ni pametno gojiti nikakršnih želja ali pričakovanj. Bolje se je prepustiti trenutku, saj je v nasprotnem izkušnja lahko precej grenka.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Vendar ne tokrat. Z mislijo pri prababici, ki trenutno leži v bolnišnici, sem se prepustila besedam in notam, da me ponesejo v svet drugih razsežnosti. Knjižnica je bila skorajda premajhna za vse obiskovalce, ki so že dneve poprej povpraševali o/po meni in se odločili, da ta večer letijo z mano na krilih pisane besede in krilih melodij. Z vprašujočimi obrazi, pogostimi kimljaji in nasmeški na obrazih so se mi moji sokrajani prvič zazdeli odprti tudi do nekoliko drugačnih pogledov na svet. Z mnogimi aplavzi, s katerimi so prekinili moj tok misli in besed, ki sem jih pripovedovala, so mi dali vedeti, da me cenijo. Da me še želijo. In da me sprejemajo. Stiski rok in čestitke, ki so se po končanem večeru valili do mene z vseh strani, medtem ko sem bila z mislimi že pri intervjuju, ki ga je prišla z menoj posneti Televizija Trbovlje in me s tem podpreti tudi medijsko, so mi v srcu širili vse večjo toplino, kot tudi brani zapisi v knjigi vtisov, ki vključujejo tudi naslednje besede ene izmed obiskovalk: »Mlado telo, a duša modreca.«

Ja. Zgodilo se je. Po skoraj tridesetih letih bojev in bitk s tem mestom in ljudmi v njemu ter po skorajda desetih letih življenja in ustvarjanja v Ljubljani, me je moje mesto končno sprejelo. Prvič sem se počutila kot del njega, kot dobrodošlo in kot nekoga, ki ga cenijo. A da bi lahko priletela nazaj, sem morala uničiti gnezdo in odleteti daleč, daleč stran ...

p.s. Vse pohvale Simoni Solina, kajti prav ona je zaslužna, da se je kulturno dogajanje celotnega mesta, katerega izvir je v veliki meri prav v knjižnici, prebudilo. Nekoč je bilo to mesto mrtvo, danes, po skorajda treh letih njenih bitk, ji je uspelo vzgojiti občinstvo, ki redno prihaja na večere. Tudi takšne kot je bil sinočnji. Trbovlje: hvala!

Prosim, pazi na mamo

Roman Prosim, pazi na mamo južnokorejske pisateljice Kjung Suk Šin (Modrijan, 2013) nima nobenih ovinkov. Že prvi stavek nas postavi v središče dogajanj, ki bi v marsikaterem drugem predstavljali njegov osrednji del. Tako se neposredno znajdemo med zborom družinskih članov, ki se dogovarjajo o tem, kako pričeti z iskanjem mame, ki se je pred tednom dni izgubila na seulski postaji, medtem ko se je njen mož množici navkljub uspešno povzpel na podzemni vlak. Šele kasneje, stranjo za stranjo, nam pisateljica počasi odstira vrata v dogajanja tako pred kot za tem in nam nianso za nianso slika značajske poteze posameznih likov. Četudi samo iskanje ne obrodi sadov, je roman več kot napeta kronika življenja povsem običajne ženske in njenih sanj ter hrepenenj, tudi odrekanj in žrtvovanj, ki odpira številna vprašanja. Kam gremo, ko umremo? Je mogoče oprostiti ali nadoknaditi vse tisto, kar zamudimo tekom življenja? Kdo smo in še toliko bolj, kakšni smo?

»Tudi če jo je njen položaj prisilil, da je mislila samo na nas – kako smo lahko vse življenje razmišljali o njej kot o mami? Čeprav sem sama mama, imam toliko svojih sanj in spominov iz otroštva, od takrat, ko sem bila deklica in mlada ženska, in prav ničesar nisem pozabila. Zakaj smo torej o mami že od samega začetka razmišljali kot o mami? Ni imela priložnosti, da bi sledila svojim sanjam in čisto sama se je morala spoprijeti s težavami tistega časa, z revščino in žalostjo, in ni se mogla upirati svoji zelo krivični življenjski usodi, samo prenašala jo je lahko in jo presegla in z dušo in telesom živela življenje, kot ga je najbolj znala. Zakaj nisem nikoli pomislila na mamine sanje?« (str. 182-183)

Prav res. Zakaj ljudi, še posebne tiste najbližje, tako radi ukalupljamo v vloge, ki jih živijo, pri tem pa pozabljamo, da mama ni le mama, marveč tudi ženska, hči, sestra, prijateljica itd.? Odgovor se bržkone skriva v samoumevnosti, ki nam odstira vse tiste, s katerimi si delimo vsakdan. In šele nekega dne, ko se stabilnost življenja poruši, se začudimo nad tem, da bo svet še naprej enak. »Čeprav je mama pogrešana, bo prišlo poletje in prišli bosta jesen in zima. In jaz bom živela v svetu brez mame.« (str. 192) Svet se vrti naprej, z nami ali brez nas. A je ta isti svet vendarle deležen prenekatere spremembe, pa čeprav na globinski ravni, saj z izginotjem le ene osebe, ki nam pomeni veliko, izgine tudi del naše osebnosti. Že to je zadosten razlog, da verjamem, da se svet vendarle spreminja z vsakim dejanjem kogarkoli med nami.

Prosim, pazi na mamo je torej liričen roman, ki nas postavlja pred ogledalo lastne odtujenosti, a ne le v odnosu z materjo ali primarno družino, marveč tudi sočlovekom nasploh. In tako se mi je le dan zatem, ko sem odložila pričujoči knjigo, zgodilo, da je v mojem stanovanju odjeknil zven zvonca. Pred vrati sem zagledala manjšo, sivolaso gospo, ki se mi je prišla predstaviti kot nova soseda. Ne le, da sem bila vesela, da je mularija, ki je dva meseca poprej v stanovanju stanovala le en teden, nato pa pobrala svoja šila in kopita, ko je uvidela, da sostanovalci (pretežno upokojenci, nekaj družin in moja malenkost) že pri drugem žuru ne bomo le mirno čakali, da se umirijo, temveč stopili skupaj in ukrepali, temveč sem imela prvič priložnost spregovoriti tudi s sosedom, starejšim možakarjem, ki se mi je vedno zdel že kar nekoliko preveč tih. S svojimi sosedi se odlično razumem in z večino njih sem, predvsem z upokojenci, v zelo dobrih odnosih, rekla bi celo prijateljskih, a z njim nekako nikoli nisem spregovorila. Ko smo se tako vsi trije pomenkovali na hodniku, je gospod povedal, da sta se z ženo preselila pred skoraj tremi leti, kar zame ni bilo nič novega, si uredila stanovanje po svoje, potem pa je v treh mesecih umrla.

V tem trenutku sem se zamislila nad tem, kako blizu drug drugemu živimo, a kako malo nam je mar za tistega, ki živi neposredno poleg nas. Kmalu smo se poslovili in si obljubili, da se poiščemo, če bomo kaj potrebovali. Nova soseda morda le informacijo, sosed pomoč, jaz pa nekoga, ki bi mi zalil rože. Morda. Morda pa se celo zberemo skupaj na čaju, kot s sosedo iz prvega nadstropja in, kdo ve, morda nekoč celo skupaj zaigramo kakšno družabno igro in tako v svet drugega vnesemo dodaten žarek sonca. Pomembno je, da pazimo. Pa četudi le na mamo. Ali pač sosede.

Sožitje za skupno rast

»Samo migranti vedo, kako težko je zapustiti svojo domovino, in zakaj to storijo. Toda migracije so potrebne. Do njih pride, ko nimaš prostora za rast in razvoj, ko nimaš možnosti za boljši zaslužek, kljub temu, da pošteno in naporno delaš, ko želiš zaslužiti nekoliko več, da bi imel boljše življenje. Potrebne so, da svoji družini omogočiš užitek v stvareh, ki jih sicer ne moreš zagotoviti, če ostaneš doma. Zaradi tega sem jaz odšla iz svoje domovine, da najdem boljšo prihodnost za svojo hči in družino. Menim, da skoraj vsi migranti iščejo ravno to – boljše pogoje in bolj kvalitetno življenje,« je dejala Altagracia Maria Garcia Hernandez iz Dominikanske Republike, ki od leta 2009 živi v Sloveniji.

Pred kratkim sem imela priložnost sodelovati pri projektu Sožitje za skupno rast, ki je ob koncu lanskega leta obeležil dan migrantov, 18. december. Maria je le ena od mnogih, s katerimi smo se pogovarjali o njihovih "slovenskih" izkušnjah, da bi lahko ustvarili kratke izobraževalne filme, ki so se deset delovnih dni zaporedoma prikazovali na Televiziji Slovenija in brošure, namenjene tako tujcem, ki iščejo informacije, da bi si lahko uredili življenje v tuji deželi kot širši javnosti, ki se – morda podzavestno – vseh, ki so bili rojeni drugje, še vedno nekoliko bojijo.

Če pobrskam po svojem spominu in pomislim na ljudi, ki so mi pri srcu in s katerimi se redno srečujem, se moja paleta znancev kaj hitro preseli preko meja Slovenije in zdirja po pokrajinah bližnje Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Makedonije, Srbije in svojo pot nadaljuje v Ameriko, Irak, Argentino, Rusijo, Ukrajino, Šri Lanko, Bolgarijo, Tajsko … Z nekaterimi smo postali dobri prijatelji in se zatorej redno srečujemo, z drugimi smo se omejili na pozdrav ob spontanem srečanju, saj se doslej nismo imeli priložnosti pobliže spoznati.

Kdo je migrant in zakaj sploh potreba po migracijah, bi se lahko vprašali. Mar niso bili tudi naši predniki, tisočletja nazaj, migranti, ker so se selili iz pokrajine v pokrajino in iskali naravne vire, ki bi jim omogočili preživetje, pa čeravno takrat umetno ustvarjene meje še niso bile narisane na zemljevidu? Krčenje gozdov, travniki, primerni za pašo, lov divjadi, nabiranje gozdnih sadežev in iskanje površin za poljedelstvo. Mar ni vse našteto predstavljalo razlog za migracije? In kaj je bil njihov namen? Preprosto: želja po preživetju in želja po kakovostnejšem življenju.

Slovenci so se začeli izseljevati ob koncu 19. stoletja, množično pa so svoje rodne kraje zapuščali v 30-ih letih minulega stoletja, še več jih je odšlo po koncu druge svetove vojne, v 50-ih in 60-ih letih, za odhod pa so se večinoma odločili zaradi gospodarskega razvoja. Tudi danes slabo ekonomsko stanje v Sloveniji, in pripadajoča politika (ne)zaposlovanja, spodbuja mlade, da v vse večjem številu odhajajo v svet. A vendar se zdi, da smo danes migranti vsi po malem. Napredna tehnologija in izum raznoterih prevoznih sredstev nam omogočata počitnice na drugem koncu sveta in v nekem pogledu za teden ali dva postanemo migranti. S to razliko, da vemo, da se bomo vrnili v varno zavetje doma in v okolje, ki ga poznamo, čigar jezik razumemo in kjer nas bo nekdo pričakal s kosilom. A vendar odidemo na počitnice v upanju po nečem boljšem, pa naj bo to le nova izkušnja ali popolni oddih. Iščemo tisto, kar tako očitno v zavetju domačega okolja ne znamo najti. Marsikdo med nami je tudi mikromigrant, ki je svoje malo mestece ali vas zapustil in v želji po boljšem življenju odšel na študij v prestolnico, mnogi pa smo tam tudi ostali in pognali korenine v mestu, ki nam je bilo poprej tuje.

Zakaj potemtakem beseda migrant dobi tako umazan, zaničevalen prizvok čim z njo označimo nekoga, ki je v Slovenijo prišel iz tega ali onega razloga? In zakaj ta ista beseda dobi pridih romantičnosti, ki razkriva celo ponos, ker je v neznano odšel nekdo od "naših"? Zdi se, da se ne znamo postaviti v kožo tistega, ki se izgubljeno znajde na ulicah neznanega mesta, čigar jezika ne pozna in ne razume. Pozabljamo, da smo si vsi enaki. Ti ne poznaš ulic Londona in ne obvladaš angleščine, jaz ne poznam ulic Ljubljane in ne obvladam ljubljanščine in on ne pozna ulic mesta, v katerem prebiva v Sloveniji ter ne obvlada slovenščine. A vendar se vsi, vsak po svoje, trudimo sporazumevati v najboljši meri. Z mano, s tabo, z njim, z njo. Razlogi za prehajanja med državami so sicer resda različni in številni, a vendar, tako kot je dejala Maria, enaki za večino migrantov. Ti se v vseh stoletjih, celo tisočletjih, kljub raznovrstnemu napredku niso kaj dosti spremenili, kajti druži jih želja po boljšem življenju.

Zakaj torej s svojim arogantnim obnašanjem pogosto kažemo na svojo (nacionalno in osebnostno) majhnost, pri tem pa zlepa spregledamo zavedanje, da ponujena dlan, čeprav neznancu, omogoča rast? Tudi našo.

p.s. Po uradnih podatkih, resda ne najnovejših, naj bi v svetu živelo okoli 400.000 Slovencev, medtem ko v Sloveniji živi približno 417.000 migrantov.