Tri skodelice čaja

Skozi življenje mnogih ljudi

greš

Kaj puščaš za sabo

Je brazda v rodovitni njivi

ali le izginula sled roke

ki je skušala zadržati

nemirno reko

Je plamen

izpuhteli v dim

Bela črta

ki za nekaj trenutkov

ukradenih večnosti

preseka nebo

Kaj daš

ko vstopaš v njihova

življenja

Kaj vzameš

(Mila Kačič)

V instant času, v katerem živimo, prijateljstva sklepamo vsepovprek, če ne drugače v kibernetičnem svetu, koder se lahko pohvalimo z več sto, če ne tisoč, prijatelji. Prav tako nepremišljeno pa vstopamo v druge oblike odnosov. A vendar je prav v času, ko se celo čustva selijo na virtualno raven, pomembneje kot kdajkoli prej znati preceniti in izbrati pravilno. Beseda prijateljstvo je, vsaj v mojih očeh, še vedno težka in resna, zato je ni potrebno razdajati vsepovprek, saj s tem njen pomen popolnoma razvrednotimo. V današnjem času se je tako lahko skriti za ekran računalnika, razdajati prazne besede in si ne dovoliti začutiti tega, o čemer pišemo. Toliko imamo povedati o svetu, ki ga več niti ne poznamo, saj celo takrat, ko smo v njem prisotni, komentiramo neotipljivi svet neznanih nam razsežnosti. Morali bi se zavedati – navljub temu, da v tem svetu kvantiteta šteje precej več kot kvaliteta –, da ljudje, ki se skrivajo za črkami, niso le številke. So posamezniki, ki čutijo in mislijo. Tudi mnogi, ki jih spoznavam(o) zaradi narave svojega dela. Kako torej med vso množico izbrati tiste, ki bi jih bilo vredno spoznati pobliže?

Sama se še vedno opiram na svoja občutja, ki me spremljajo medtem ko nekomu posvečam svoj dragoceni čas. So ljudje, ob katerih mi je preprosto toplo. Ki me grejejo že samo s tem, ker so. Pogosto pozabljamo na to, da nam je najlepše v tišini, v družbi prav teh zgoraj opisanih. Ko smo, kar smo. Z vsemi svojimi vrlinami in napakami. S sanjami, hrepenenji, željami. A do tja je dolga pot in, žal, si vse premalokrat dovolimo vzeti to svobodo.

Prijateljstvo je zame sveto. Nimam veliko prijateljev, so pa zato tisti redki nenehoma v mojem srcu in jih čutim blizu celo takrat, ko so daleč, saj so postali del moje družine. Vstopati v odnose pomeni tudi sprejemati odgovornost do drugega. Od svojih prijateljev pričakujem zvestobo, iskrenost, predanost, posvečenost. Dejanja. In besede. A vse, kar vložimo v drugega, v resnici vložimo vase, kajti ne nazadnje vse, kar delamo, delamo zase. Natanko takšen zapis me je poiskal tudi v dokumentarnem romanu Tri skodelice čaja Grega Mortensona in Davida Olivera Relina (Sanje, 2010), v katerem sta v ospredju srčnost in požrtvovalnost: »"Tujci so hoteli, da bi rekel: 'poglejte, kaj smo zgradili za vas.' Namesto tega pa je rekel: 'Poglejte, kaj ste zgradili zase in koliko še lahko naredite.'"« (str. 57)

Dosedanje izkušnje so mi pokazale, da ljudje, ki v naše življenje vstopijo kot vihar, pogosto enako viharno tudi odidejo, izginejo, se izgubijo. Seveda obstajajo izjeme, a vendar z leti začenjam vse bolj in bolj ceniti tiste, s katerimi se daljše obdobje le "opazujemo". Na ta način se počasi, plast za plastjo, spoznavamo in, v kolikor smo si kompatibilni, šele nato vstopimo v soodnos, ki ga šele od tega trenutka dalje gradimo naprej. Običajno so tovrstna prijateljstva, ali pa le znanstva, trdnejša, saj vemo, da so nam napake dopuščene. Te pa, ne nazadnje, niti niso tako zelo pomembne. Ljubezen ostane, strast in naklonjenost mineta, a sta potrebni, da bi se lahko ljubezen sploh razvila.

V že omenjeni knjigi se me je nadvse dotaknil tudi naslednji zapis: »"Če v Baltistanu želiš uspeti, moraš spoštovati naš način življenja," je rekel in popihal tekočino v svoji skodelici. "Ko z Baltijem piješ prvo skodelico čaja, si mu tujec. Pri drugi skodelici čaja postaneš častni gost. Pri tretji skodelici čaja postaneš del njegove družine, in Baltij je za družino pripravljen narediti vse, celo umreti," je nadaljeval in svojo prijazno dlan položil na Mortensonovo. "Doktor Greg, moraš si vzeti čas za tri skodelice čaja. Morda smo res neizobraženi, nismo pa neumni. Tu živimo že stoletja in smo preživeli."« (str. 188)

Zdi se nadvse zanimivo, da prav tisti, ki v odnos dajo zelo majhen vložek, v zameno pričakujejo kar največji iztržek, očitno ne vedoč, da je vsakršen odnos vzajemno dajanje in prejemanje in da je prav ta proces tisti, ki nas zmore osrečiti. Pozabljajoč, da bi naše izhodišče moralo biti v medsebojnem spoštovanju in iskrenosti, izhajamo iz samoumevnosti ali molka, ki je posledica naših šibkosti in nezmožnosti soočenja s sabo ali drugimi. Pravi prijatelj od nas ne bo nikdar zahteval "dokazov", ki bi mu potrjevali, kako pomembni smo zanj. Prijatelj bo pogosto molčal in nam ne bo obljubljal večne zvestobe, marveč bo na prestol našega odnosa postavil "tisto, kar je". Ko odpremo srce, zares odpremo, in si podamo dlan, da bi se sprejeli takšne, kot smo, podremo vse zidove, ki nas delijo. Vendar, dandanes vsi nekaj hočejo, a bi ničesar ne dali …

Želim si, da bi si ljudje večkrat vzeli čas za prvo skodelico čaja. Razmislili o videnem, slišanem, o tistem, kar so ob tem začutili in se šele nato, po temeljitem premisleku, morebiti odločili za drugo skodelico čaja. Morda pa prišli celo do tretje. Moti me, da ljudje tako razmetavajo z besedami, najsi bo zapisanimi ali govorjenimi, z ljubeznijo, obljubami, čustvi. S prijateljstvom. »Kaj daš, ko vstopaš v njihova življenja? Kaj vzameš?« se sprašuje meni tako ljuba pesnica Mila Kačič, ki se je od nas poslovila na današnji dan pred natanko 14 leti.

Vprašanja, vredna premisleka. V času ranih jutranjih zarij, v nočeh, posutih z zvezdami, v trenutkih, ko ritem besed narekuje korak po tlakovanih ulicah nekega mesta. Čeprav znam mnoge njene stihe na pamet, kot tudi stihe številnih drugih avtorjev, mi je ta pesem vendarle posebna, saj mi v srce vnaša nemir. Morebiti tudi zato, ker me nenehoma izziva in me vabi k tistima vprašanjema, ki si jih postavljam vedno znova: Kaj dam, ko vstopam v njihova življenja? Kaj vzamem?