 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
»Ljudje sanjajo: toda ne vedno
na enak način.
Tisti, ki sanjajo ponoči v
zaprašenih
skrivališčih svoje duše, se
podnevi zbudijo
in odkrijejo, da so bile sanje
le prazna domišljija. Toda
ljudje, ki sanjajo podnevi, so
nevarnejši, saj se lahko zgodi,
da sanjajo v živo z odprtimi
očmi zato,
da bi sanje uresničili.«
(T. E. Lawrence: Sedem stebrov modrosti)
Včasih se mi zazdi, kot da se
moje življenje odvija v počasnem posnetku, ali ga tako vsaj doživljam. In pri
tem nikdar ne vem, ali takrat šele zares sem ali pa sem v teh trenutkih kar
najbolj oddaljena od bistva. V mislih mi odzvanjajo besede Alessandra D'Avenie,
ki so se mu zapisale na str. 123 romana Kar ni pekel: »Tistega, kar imamo, ne znamo ceniti, dokler tega ne izgubimo, ali srečamo
koga, ki ga je.«
Življenje je pravzaprav niz
želja, hrepenenj, približevanj in zbliževanj ter izgub. Prav zato je toliko
pomembneje, da »človek ne izgubi duše.«
(D'Avenia, str. 205)
To najbrž skušamo ohranjati na
vsaj toliko različnih načinov, kot nas je. Nekateri ljudje iščejo potrditev v
zunanjem svetu in so zato ves čas obdani z ljudmi. Več kot dejavnost, ki jo
izvajajo, jim pomeni prisotnost tistih, s katerimi nekaj počno. Morda za svoje
delo, celo življenje, potrebujejo priče, ki bi bile telesno prisotne, čeprav z
zavestjo povsem odsotne. Spet nekateri sebe iščejo v zabavljanju s stvarmi, ki
so del množice, da bi tako ubežali zavedanju, da so sami. A so tudi ljudje, ki
potrebujejo mir in tišino. Prostor zase. Smo ljudje, ki se, kadar nam to dopuščajo
okoliščine – in že poskrbimo, da so te temu primerne – obdamo izključno z
lastnim obstojem. Se navidezno zapremo in odmaknemo, čeprav šele takrat
postanemo zares živi. Ker v teh trenutkih obstajamo. Z besedo. Glasbo. Z rečmi,
kakršnekoli že so, le da nas izpolnjujejo. In takrat imamo občutek, da čas
mineva povsem drugače.
Sama rada (D'Avenia, str. 33) »iščem besedo. Besede in njihov zvok me
rešujejo … z besedami najdem sidro za vse stvari, ki jih premetava morje v
notranjosti mojega srca, in jih privežem v pristanišče glave. Samo tako se
prenehajo zaletavati druga v drugo, se zapletati in se razbijati na kose.«
Besede ostajajo. So odsev moje duše. Mojih misli. Mojega življenja. Obstoja. Ne
nazadnje je John Green v delu Katherine, Katherine (str. 134) zapisal, da so
knjige »najboljše zapuščenke: če jih
odložiš, te vedno počakajo; če jim izkazuješ pozornost, ti vedno vračajo
pozornost.« Tako drugače od ljudi, ki pogosto predstavljajo varni pristan
in nam ob preizkušnjah stojijo ob strani, a marsikdaj in marsikateri se
obračajo v smeri vetra, ki za njih v danem trenutku pač piha ugodneje. Ti
pogosto ne znajo ločiti svoje zgodbe od zgodbe drugega in sočloveka povsem
razvrednotijo občutenj, želja, prizadevanj ter človeškosti.
Težko je pravzaprav presoditi,
komu podati dlan. A v življenju je potrebno tvegati, saj bi sicer izostali vsi
cvetoči trenutki sladkosti. »Če nočem
ostati sam sebi skrivnost, moram dopustiti, da druge roke dosežejo dno mojega
srca. Sam jih moram oborožiti v boju proti sebi, jim pokazati in dati možnost,
da me zadenejo tam, kjer sem najbolj ranljiv. Ali ljubiti morda ne pomeni dati
orožje v roke drugemu? Prepustitev duše rokam drugega je cena, ki jo je treba
plačati ljubezni. In tista roka potem morda zaigra po notah, za katere nismo
nikoli mislili, da jih bomo slišali znotraj sebe.« (D'Avenia, str. 267-268)
 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
Svet tvori preplet snovnih,
stvarnih, otipljivih reči, ljudi, dogodkov. Je zunaj nas. Vendar se življenje
samo odvija le v nas samih. Vsaj tisto naše. In zato smo navkljub bližini in
podpori tistih zaupanja vrednih, navkljub spoštovanju in občudovanju, ki ju
gojimo do njih, le mi sami tisti, ki smemo odločati o svojem življenju. Drugi
so tu zato, da svoje odločitve podelimo z njimi in oni svoje z nami, da jim
pomagamo uresničiti sanje, kot nam jih pomagajo sami. »Človek povsod krivi naravo in usodo, vendar je njegova usoda večinoma
le odmev njegovega značaja in strasti, napak in slabosti.« (Green, str. 38)
Kadar človek ni dovolj močan, da
bi prevzel nase težo svojih želja in odgovornost zanje, bo sebe ves čas iskal v
drugih. Jim kradel čas, energijo in pogum, kajti takšni ljudje neprestano
diktirajo, kako naj živimo. In se ozirajo za vedno novimi ljudmi; ljudmi, ki
njihovega življenja živeti ne morejo.
Vsak med nami je poseben na svoj
način. Drugačen. Naše napake in vrline so unikatne. Prav tako pogledi na svet.
D'Avenia na strani 279 piše, da »danes
ljudje mislijo, da so bolj svobodni, ker imajo milijon možnosti, toda svoboda
ni toliko v tem, da imaš več možnosti, kot v tem, da izbereš resnico.«
Edina resnica pa je, da moramo
drug drugemu dopustiti živeti življenje po svoje. Mu ne vsiljevati lastnih
nazorov in ga ne omejevati, kot se to pogosto rado dogaja. D'Avenia, str. 260:
»Vsako življenje ima svoje pričakovanje
in vsak dan svojo bolečino.« Pomembno je vedeti, da so naša tako
pričakovanja kot bolečine del naše zavesti. Kajti izključno mi sami lahko vemo,
kaj čutimo in kaj potrebujemo.
Sama »besede uporabljam zato, da bi se zasidral. Potem pa me prav one
potisnejo v neznano kot kakšne neme karte, v katere je treba vpisati kraje.
Vsaka natančno izrečena beseda okrog sebe namreč odpre prazen prostor, je kot
pomol v pristanišču.« (D'Avenia, str. 39) Pristanišču, ki ga sama z
veseljem delim z drugimi, vendar želim, da privez skupaj s krmilom kljub temu ostane
samo in izključno moj.
