torek, 20. oktober 2015

Kje sploh še iščemo se in kje najdemo?

foto: © Nina Novak Oiseau
»Večkrat skušam odkriti podrobnosti med stvarmi, ki so mi očarljive in ne povsem doumljive.« (Popolna akustika, str. 33) Tudi sinoči, ko sem ob poslušanju ene od skladb doživela moment, ki me je odpeljal nazaj v preteklost in v čas prijateljevanja z interpretko same skladbe, a me je hkrati popeljal tudi v prihodnost in med ljudi, s katerimi si bomo – verjamem – delili življenjsko pot tudi čez mnoga leta. V teh trenutkih čiste sreče sem se vprašala: kdo sem in kako postajam, kar sem?

Razlog za to gre najti tudi v prebiranju romana Popolna akustika italijanske pisateljice, novinarke in televizijske voditeljice Darie Bignardi, s katerim sem se družila tekom preteklega vikenda. Na strani 174 namreč piše: »Zmeraj sem verjel, da je vse odvisno od nas – to, kar doživljamo, to, kar se nam dogaja. Zmeraj sem mislil, da lahko človek sam vpliva na to, ali se počuti dobro ali slabo, ali je zadovoljen ali nezadovoljen, srečen ali nesrečen, da ne dopusti, da ga zlo rani.« Kje se ljudje danes najdemo, če se seveda sploh iščemo? Če smo se sploh še zmožni ozreti okoli sebe? Včasih v to namreč podvomim, saj se zdi, da nikogar prav nič več nič ne zanima in posledično ne zamaje ter ne premakne. Vse so le še globočine, ki jim ni videti dna, a to nikogar ne skrbi. Vtem pa v nas svetloba. A je več ne znamo najti.

Je potemtakem sploh še možno, da je vse odvisno od nas samih, če na vse, kar počnemo, ni nikakršnega odziva? In po kakšnem ključu sploh izbiramo prijatelje ter ljudi, ki nas spremljajo na poti? Po tem, kar smo? Ali po tem, kar bi lahko postali v njihovi družbi? Kar bi radi postali v času, ki je pred nami?

Vprašanje sem si zastavila tudi zato, ker včasih sledim vzgibu srca, ki vleče tja, četudi v sami srčiki ve, da je izbira napačna in da mi v resnici ne bo prinesla nič dobrega. Prej nazadovanje, kot napredovanje. Če odmislim nekaj trenutkov tisti hip, ko si tam in veš, da bi ne bil rad nikjer drugje. Vendar so spomini »kot volkovi. Ne moreš jih zapreti ven in upati, da te bodo pustili na miru,« piše Nina George v romanu Svetloba v Provansi (str. 14). A vendar prav te odločitve prinašajo ogromno veselja. Spoznavam »da so radosti darovi usode in da je njihova vrednost v sedanjosti, bridkosti pa so vrelec spoznanja in se njihov pomen kaže v prihodnosti.« (Popolna akustika, str. 137) Jasno. Velja jih sprejeti. In kasneje preboleti, če je to potrebno, ter zaživeti na novo.

»Kadar je človek brezmejno srečen, se vse ujema. Prav tako, kadar je brezmejno nesrečen …« (Popolna akustika, str. 51-52) Zadnje čase morda vendar bolj kot trenutke vznesenosti cenim čas sproščenosti in tišine, ki jo lahko prenese le zaupljiv odnos. »Z leti si želiš biti z nekom, s komer se lahko pogovarjaš in smejiš.« (Svetloba v Provansi, str. 278) Z nekom, ki zna tako vzeti kot dati. Z nekom, ki ga že samo tvoja prisotnost zmore osrečiti. In šele skozi takšen odnos lahko tudi sami postanemo boljši. Se preobrazimo. A nikakor ne pod prisilo, temveč kot posledica naravnega razvoja naše osebnosti.

»Nič in nihče nima te moči. In tisto samotno in tako boleče mesto v naših srcih, ki je včasih tudi pri meni vrelec strahu, obenem pa tako polno skrivnostne miline, je znak, da smo narejeni za "nekaj več", česar ne more potešiti še tako velika in sveta ljubezen.« (str. 187) Polnost se skriva le v nas samih, a je vprašanje, če jo tisti, ki nas obkrožajo, iščejo z nami ali nas morebiti celo oddaljujejo od nje. »Je sreča nekaj, za kar se odločimo šele, ko se ozremo nazaj? Ali tega, da smo srečno, sploh ne opazimo v dotičnem trenutku, temveč šele pozneje?« se v romanu Svetloba v Provansi sprašuje glavni protagonist. Sama menim nasprotno. Da je sreča pravzaprav tisti bučeč utrip srca, ki v nas vzbudi trepetanje. A ko le-to mine, ko se ozremo nazaj, ostane zadovoljstvo. 

Kaj iščem sama? Če dobro pomislim, mi danes zadovoljstvo pomeni veliko več, kot sreča sama. Kajti zadovoljstvo ima lastnost, ki je sreča nikdar ne bo mogla imeti: zadovoljstvo zmore trajati …

ponedeljek, 5. oktober 2015

V objemu pozabe

foto: © Nina Novak Oiseau
Zadnje čase pogosto premišljujem o samoumevnosti, s katero živimo. A k temu razmisleku me ni napeljalo le prebiranje romana Tisha, v katerem Robert Specht opisuje življenje Anne Hobbs na Aljaski, temveč tudi film 45 let. In, predvsem, življenje samo.
»Hecno, da pozabimo na stvari, ki nas osrečujejo,« je v filmu dejala glavna protagonistka Kate. Sama bi dodala še, da je nadvse nenavadno, kako zlahka pozabimo na ljudi, ki jih želimo imeti ob sebi tudi čez leta. Film namreč prikazuje paleto čustvenih odtenkov nekega odnosa, ki nikdar ni enoznačen, temveč je vedno sestavljen iz neštetih prizadetosti, žalosti in razočaranj ter obilo prijaznosti in pozornosti. Trpkosti in radosti.
Dandanes živimo življenje, kjer je dovolj občasno srečati se, kadar pač uspemo, in takrat preživeti nekaj skupnega časa v lokalu ob skodelici čaja ali kave, kjer nam pozornost odvrača nešteto drugih ljudi, zvokov, slik, besed, dejanj itn. A je mar to res dovolj? Kako dobro sploh poznamo drug drugega? Se mar sploh lahko zares spoznamo, če življenje le poročamo, a ga ne razlagamo? Dosedanji odnosi in tudi življenjske izkušnje so me naučili, da se globina rodi šele ob skupnih dejavnostih, ki so lahko sprehajanje ali hoja v hribe, prebiranje in pogovor o knjigah, udeleževanje kulturnih dogodkov, kuhanje in nešteto drugih reči. Kajti takrat smo mi zares mi. Dejavnosti, ki nas osrečujejo, nas pehajo k temeljitejšemu raziskovanju življenja samega in takrat se lažje odpremo. Odprtost pa je seveda predpogoj, da spregovorimo o svojih čustvih. In ti so potrebni za izgradnjo enega sveta z dvema obrazoma. Kajti če se o čustvih ne pogovarjamo in sebe ter svoja doživljanja ne delimo drug z drugim, naši odnosi nimajo prave vrednosti. A seveda spregovoriti o svojih čustvih pomeni razgaliti svojo ranljivost, kar je privilegij redkih. Le najbližjih.
»Pa nič zato! Če imaš na vsem svetu le enega samega človeka, ki te ljubi in veruje vate, je to že dovolj čudovito,« je zapisal Robert Specht (str. 70) v prej omenjenem romanu. Zakaj potemtakem hlepimo po več in se hkrati zadovoljimo z veliko manj?
Vdani v usodo čakamo, da mine naš življenjski čas, medtem ko gojimo verovanje, da bo vedno, kot je ali denimo celo nekoliko boljše. Pa se bojim, da ne bo. Kajti edina stalnica življenja je spremenljivost. Izkušnje nas preobražajo, dejavnosti, ki se jim posvečamo, nas učijo in zaradi njih postajamo zrelejši ter modrejši, medtem ko ljudje, s katerimi si delimo korak, pogosto tudi odidejo. Preprosto zato, ker se naše poti razidejo ali morebiti zato, ker svoje tostransko iskanje zaključijo pred nami.
Zatorej bi se morali zavedati sreče, ki nam je dana. Povedati in pokazati, kako dragoceni so nam ljudje, s katerimi si delimo korak in jih ne nazadnje tudi nadvse skrbno izbirati. Jim skušati vsak dan na obraz narisati nasmeh s to ali ono pozornostjo. Jim nakloniti le prijaznost. Kajti z nami so celo takrat, ko nam vsi drugi obračajo hrbet. In mi to vemo. Tako kot oni vedo, da bi bilo obratno. Svoje strahove moramo prav zato kdaj tudi premagati in s svojimi dejanji ter besedami dati do znanja, da ljudi ob sebi občudujemo. Jih cenimo in spoštujemo. Jih imamo radi. Kajti morda jih nekega dne ne bo več ob nas.
»Samo ozri se okoli sebe. Ta dežela je tako velika in lepa, da ti je čudovito že zato, ker tu živiš. Niti zamisliti si ne morem, da bi živel kje drugje.« (str. 194) Isto bi morali dejati tudi za tiste, ki nas obkrožajo. Zaradi globine našega odnosa in njihove edinstvenosti si ne bi smeli niti predstavljati življenja brez njih. Kajti, četudi nas zebe »in bila sta večkrat lačna kot sita, /…/ jima je bilo zaradi tega vseeno, saj sta imela njo – imela sta človeka na tem svetu, človeka, ki ju je poznam in ju razumel.« (str. 420) In tega nikakor ne gre jemati kar samoumevno, saj gre za nadvse redko dobrino, ki le izjemoma preseka sivost povprečnosti.