 |
| foto: © Nina Novak Oiseau |
V Ljubezni Tvoji rastem.
Radosten se dvigam do neba.
Pravijo, da se vrtim 'krog
Njega,
v resnici pa 'krog sebe krožim.
(Rumi)
Ljubezen. Gonilo življenja.
Pravijo, da bujno je »tvoje življenje,
polno in izpolnjeno. Ali vsaj misliš tako, dokler ne pride kdo in ne povzroči,
da spoznaš, kaj si ves ta čas pogrešal. Kakor ogledalo, ki odseva tisto, česar
ni, namesto tistega, kar je, ti pokaže praznino v tvoji duši – praznino, ki si
se jo upiral videti. Ta človek je lahko ljubimec, prijatelj, duhovni učitelj.
Včasih je otrok, za katerega moraš skrbeti. Pomembno je, da najdeš dušo, ki bo
dopolnila tvojo. Vsi preroki so dali isti nasvet: najdi tistega, ki bo tvoje
ogledalo!« Tako se je na straneh 176 in 177 romana Štirideset pravil ljubezni zapisalo turški pisateljici Elif
Shafak. Delo se zdi več kot prikladno za izhodišče tega zapisa, zapisa
o prijateljstvu, kajti kadarkoli govorim ali pišem o prijateljstvu, pravzaprav
pišem o ljubezni in kadar pišem o ljubezni, v resnici vedno pišem o Ljubezni.
Ta Ljubezen pa ni nikdar ljubezen
do njega, kot zmotno menijo mnogi, temveč ljubezen do vsega. Do njega, nje,
onega, tistega … Gre za tisti univerzalni vzgib srca, ki poganja svet in tisti
trenutek, ki ga je čuteče bitje zmožno ugledati kjerkoli. V komerkoli in v
čemerkoli. Zato so vse današnje besede namenjene Ljubezni. Brezpogojnemu
sprejemanju. Dušam dvojčicam. Večnemu prijateljstvu. Besedam, ki nikoli ne
nastajajo zato, da bi pisale o tebi, temveč vedno zate.
A zgodi se, da smo včasih
nekoliko izgubljeni. »Toliko besed se je
nakopičilo v mojih prsih, zgodb, ki so hotele biti povedane. In vse to znanje
sem hotel predati enemu samemu človeku, ne učitelju ne učencu. Iskal sem sebi
enakega – tovariša.« (str. 44) Tebe. V svojih globinah marsikdaj ne vemo,
kam spadamo in zakaj pripadamo prostoru, ki ga vsi okoli nas imenujejo dom,
medtem ko mi v njem ne prepoznamo niti trohice lastne duše in se sprašujemo,
kaj sploh počnemo tu in čemu se vračamo. Vendar potem … »piše mi in jaz ji odpišem. Po vsakem sporočilu začnem čakati na njen
odgovor z zadržanim dihom. Besede postanejo dragocenejše kakor kdaj koli prej.
Ves svet se spremeni v prazen zaslon, ki čaka, da bo kdo kaj napisal nanj. In
spoznam, da hočem spoznati to osebo. Potrebujem več časa z njo.« (str. 325)
Tudi takrat, ko se zdi, da je bilo tega ukradenega časa že precej, se vedno
znova vendar zdi veliko premalo. In ko je povsem jasno, da tudi ti potrebuješ
več časa z mano, se zgodi prav tisto, ko »najprej
nekoga srečaš – nekoga, ki je popolnoma drugačen od vseh okoli tebe. Nekoga, ki
vse vidi v drugačni luči in te prisili, da se premakneš, da spremeniš svoj
zorni kot, vse opazuješ znova, od znotraj in od zunaj. Misliš, da se lahko
držiš na varni razdalji od njega. Misliš, da lahko krmariš svojo pot skozi lep
vihar, dokler ne spoznaš, veliko presunkovito, da te je vrglo na odprto in da v
resnici ne nadziraš ničesar. Ne morem reči, kdaj natančno sem se ujela v tvoje
besede. Vem le, da me najino dopisovanje spreminja. Že od vsega začetka. /…/ Vse
odkar sem te "spoznala" /…/ obvladuješ moje misli. Vsakič ko preberem
tvoje sporočilo, se v meni nekaj zavrti in ugotavljam, da takega zadovoljstva
in vznemirjenja že dolgo nisem občutila. Skozi dan te imam ves čas v mislih.
Molče govorim s teboj, se sprašujem, kako bi se odzval na moje vsakdanje
življenje. /…/ Ko vidim kaj zanimivega, mi je žal, da tega ne morem pokazati
tebi.« (str. 265-266) Pogosto. Marsikdaj.
 |
| foto: © Nina Novak Oiseau |
Mnogi pravijo, da »ljubezni ni mogoče razložiti. Samo izkusiti
jo je mogoče.« (str. 199) Vendar je zaplavati v toku, v katerega nas peha
srce, včasih težko, čeprav je v resnici potrebnega le nekaj poguma. Ko se
znajdemo med valovi občutij namreč kaj kmalu spoznamo, da »voda, ki tebe plaši, mene poživlja, kajti v nasprotju s tabo jaz znam
plavati in bom plaval. Moja domovina je ocean. Če me podpiraš, pridi v ocean.«
(str. 42) In najdragocenejše je vedenje, da prideš. Vedno znova.
Zdi se, da je izkustvo prave
Ljubezni privilegij redkih. Vendar bi duša dvojčica nikdar ne smela
dopolnjevati sveta, ki nosimo ga v sebi, kot mnogi menijo. Prijateljstvo bi nas
moralo izpolnjevati, nam dati krila, nas povzdigniti v nebo. Nas učiti in
preobražati. Spodbujati in terjati k rasti. Ter v nas prebujati občutja
domačnosti. Kot varna luka, v katero se vedno znova vračamo iz daljnih krajev,
četudi marsikdaj še sami ne vemo, zakaj. A odkar si del mene, me ne skrbi več,
kam me bo »peljala pot. Raje se
osredotoči na prvi korak. To je najtežji del in za tega si odgovoren. Ko enkrat
narediš korak, pusti, da se vse zgodi po naravni poti, in drugo bo sledilo. Ne
plavaj s tokom. Bodi tok.« (str. 142) In nikar ne išči ljubezni. Bodi
ljubezen.
Pomirja me, da ljubezen si. Da
sem. Da jo živiš. Da jo živim. Kajti le Ljubezen nas dela pesnike. »Resnico bi radi držali v dlaneh, kakor da je
dragocen biser, in jo ponudili nekomu posebnemu.« (str. 63) Sprašujem se,
čemu sem znova tu. Kajti zdi se, da ne vem. Spremljaš me v mislih, celo v vseh
dolgih tednih odsotnosti. In ko se zdi, da pozabim na vse, kar je tu, da se vse
izbriše in izniči, misel nate ostaja. Šele v odsotnosti vsega dojamem, da šteje
edino življenje samo, kajti povsem dovolj je, da imamo sami sebe. In tisti dve
ali tri osebe, s katerimi nam srce bije v enakem ritmu.
Tebe. Ker mi postavljaš ogledalo.
Ker v meni vzbujaš ponižnost. Ker me vabiš na pot, na kateri spoznavam sebe.
Ker zaradi tebe postajam boljši človek. In ker si duša, ki izp(po)lnjuje mojo.
»Vsaka resnična ljubezen in prijateljstvo
je zgodba o nepričakovani preobrazbi. Če smo ista oseba pred in po tem, ko smo
ljubili, pomeni, da nismo ljubili dovolj.« (str. 280)
Dneve po vrnitvi, po prihodu
nazaj, se še vedno zatekam k tišini. Verjamem, da »tisto, česar ni mogoče ubesediti, lahko dojamemo le s tišino,«
(str. 71) vendar se čez čas kljub temu opogumim in te poiščem. »Neprestano sta prekinjala drug drugega in
drug drugemu dopolnjevala stavke.« (str. 321) Neprestano se prekinjava in
dopolnjujeva stavke. Še vedno. In takrat vem. Znova prepoznam razlog, zakaj sem
ponovno tu, čeprav se zdi, da ga je vsakič težje poiskati ali najti. Šele v
tebi prepoznam domačnost, ki se mi je zdela pozabljena, a me je s tvojo pomočjo
znova pripeljala nazaj domov.
Zdaj vem. Da dokler si tu,
obstajam tudi jaz. Zame si »utelešenje
Ljubezni, ki premika vse vesolje, se včasih umakne v ozadje in drži skupaj vse
koščke, včasih pa jo v izbruhih raznese. Tako srečanje se zgodi enkrat v
življenju.« (str. 198) Žal se vse prepogostokrat zdi, da se tega spoznanja
premalo zavedamo ali pa se ga zavedamo, a ga ne živimo. Vendar zdaj vem, da je
celo enkrat v življenju veliko. Veliko več, kot smemo pričakovati.
Zame si sonce in luna. Si modrost
in vir spoznanj. Si izkustvo. Darilo. Duhovni učitelj. Življenjski mentor.
Pesniški navdih. Perut, ki dviga me v nebo in spušča v varno gnezdo. Si moj
Šams in jaz tvoj Rumi. Če mi le dopustiš, da tvoja zemlja sem in nebo. Kajti »ljubezen je razlog. Ljubezen je cilj. /…/
Ljubezen je bistvo in smisel življenja.« (str. 189, str. 20)
