nedelja, 7. december 2014

Ko umanjka volja do smisla

fotografija: © Ana T. Kus
»Kaj smo, ni nič; pomembno je, kam gremo,« je zapisal nemški pesnik in prevajalec Friedrich Hölderlin. Kajti »smisel je več kakor bivanje,« bi dodal Viktor E. Frankl.

A kaj, ko smisla ni več? V današnji družbi bi se morali vsi že roditi slavni, uspešni, bogati, lepi in neumrljivi. Z delovnostjo, trudom in znanjem se ne pride nikamor več. Kako torej v tej brezsmiselnosti najti smisel? V praznini in duševnem pomanjkanju ...

Kaj potrebujem? Približno 600 eur rednega mesečnega prihodka. Kajti 150 eur mi vsak mesec umanjka, da pokrijem najemnino svoje male garsonjere, katere del črpam iz oddajanja dvosobnega stanovanja v manjšem mestu v Sloveniji, ki sem ga kupila potem, ko sem prejela delež od prodaje hiše, družinske dediščine. V kraju, v katerem se nikdar nisem počutila dobro in ki bi mi nikdar ne dal priložnosti za življenje, kakršnega si ustvarjam. V kraju, v katerem nikoli nisem imela podpore. Razumevanja. Sprejemanja. Stanovanje, kupljeno za znesek, za katerega bi v Ljubljani lahko kupila le garažo. Velika cena za to, da v nekaj odstotkih rešim bivanjsko vprašanje – smrt skorajda slehernega po očetovi strani. Kakorkoli, potrebujem 150 eur za preostanek najemnine. Potrebujem 200 eur za tekoče stroške (elektrika, upravljanje, plin in telefon ter internet, ki mi sploh omogočata delati). Potrebujem približno 150 eur za prehrano. In 50 eur zase, kar vključuje oblačila, obutev, gospodinjske pripomočke, mogoča popravila v stanovanju, obisk kulturnih prireditev, prevoz do rojstnega kraja itd. Ter 50 eur, ki bi jih dala na stran, da bi si lahko enkrat letno privoščila dvotedenski dopust, ki bi mi preprečil izgorelost. Natanko 600 eur. Skromno? Najbrž v očeh mnogih da, a zame nadstandard. Kajti ...

… kaj imam? Približno 173 eur povprečnega mesečnega dohodka, iz katerega poravnam obvezno in dodatno zdravstveno zavarovanje, nakar mi ostane še približno 120 eur, ki jih ne upam porabiti, ker ne vem, če bom v naslednje pol leta prejela še kakšen honorar. Pogosto se namreč prigodi, da mesece ne najdem dela in tako tudi honorarji umanjkajo. Letos sem tako zadnji večji honorar (v kar štejem vsakršen honorar, ki preseže znesek 100 eur) prejela julija. Včasih je kar težko verjeti, da je že december … Kaj še imam? Najpogosteje 16-urni delovnik.

fotografija: © Ana T. Kus
Nikdar nisem živela v obilju. V otroštvu sem običajno več let varčevala, da sem si lahko kupila kolo, Lego kocke, kasneje hi-fi. A mi ni ničesar manjkalo. Čeprav je oče večino zaslužka zapil. Ko je storil samomor, sva z mami ostali sami in se prebijali iz meseca v mesec, kakor sva znali. Štipendije nikdar nisem imela, ker sva zaradi pokojnine, ki sem jo prejemala po očetu, presegli letni prihodek za 3 eur. Dejali so, da me je mami dolžna preživljati do 26-ega leta starosti. Ko sem doštudirala – in po treh letih še vedno ostajam na Zavodu za zaposlovanje – so dejali, da me je mami v tej situaciji pač dolžna preživljati še naprej. Kako, se ne vpraša nihče. Kakršnakoli prošnja za finančno pomoč je bila zavrnjena. Trudim se najti službo. Priložnostno delo. Lotim se vsega mogočega, četudi mi ni všeč. Marsikdaj tudi, če tega ne znam. A vendar ne uspem zaslužiti niti za položnice.

Ostajam doma. Četudi delam lahko. A ne za honorar. Ker nimam študentskega statusa. Ker imam premalo izkušenj. Ker sem premlada. Ker imam preveč izkušenj. Ker sem že predolgo doma. A vendar sprejmem vsako delo, ki se mi ponudi oz. ga najdem. Marsikdaj delam zastonj, navkljub vnaprej dogovorjenim honorarjem. Niso časi, ko bi lahko izbirali, kaj si želimo početi, četudi to v srcu prav dobro vem … želim si pisati, recenzirati, intervjuirati, nastopati, ustvarjati, urednikovati. Pravijo, da naj krog svojih dejavnosti razširim. A težko je opravljati tisoč reči hkrati. Pogosto se zdi, da jih opravljam sto. Kako naj krog svojih dejavnosti še razširim? Trdo delo na vseh omenjenih področjih mi onemogoča živeti najskromneje, zaradi česar vse pogosteje premišljujem o tem, da se dokončno umaknem iz vseh naštetih svetov.

Kajti pri manj kot 30-ih letih nimam več energije za tako dolg delovnik, ki mi ničesar ne povrne. Ker novinarske prispevke najpogosteje pišem v zameno za ploščo ali akreditacijo, ki mi omogoči obisk koncerta. Nakupa le-teh si s svojimi honorarji ne morem privoščiti. Priskrbeti si jih moram sama. Nimam več volje za to, da za prispevek, za katerega porabim več dni, dobim slabih 25 eur, kar po lastnem izračunu znese nekje 0,87 eur na uro. Če ne štejem dolgih "pogajanj", potrebnih za dogovarjanje sleherne teme. Ker energijo, čas, znanje, talent in trud, ki ga vlagam v lastno ustvarjanje v vsaki materialni obliki stane približno 1000 eur. Ena knjiga. A v projekte več ne upam vlagati, ker ne vem, če mi bo sploh kdaj uspelo povrniti stroške. Morda s prednaročili, ki pridejo s strani redne publike. A redki so, ki niso škodoželjni in so dovolj odprti, da odkrito povedo svoje mnenje in izdelek tudi kupijo, če jim je delo všeč. Ko je prednaročil premalo, so na vrsti druge oblike promoviranja – vse v želji, da povrnem stroške tiska, lektoriranja, oblikovanja itd. Promocije. Po vsej Sloveniji. Tam, kjer se pač lahko zmenim za večer, ki bi predstavil moje delo. Vesela sem, kadar mi ni potrebno najemati prostorov. Knjižnice literarnih večerov ne honorirajo. Nekaj dni vaje, priprav. Organizacije, ker je težko, če si za vse sam – z vso opremo. Na odru, za prodajo in vse ostalo. Čas potovanja. Kadar v kraj, kjer nastopam, ni mogoče priti z javnim prevozom, zaprosim mami, da vzame dopust in me spremlja ter pelje, ker sama ne vozim. Odkar se nama je pred nekaj leti pokvaril avto in za popravilo nisva imeli, za novo prevozno sredstvo še manj, zaprosim dedka, da posodi avto. Logistika. Usklajevanje. Ko prispem na kraj dogodka, me običajno prav lepo sprejmejo in tudi publika se zbere v povsem zavidljivem številu. V nastopanju uživam in sodeč po odzivih se zdi, da uživajo tudi prisotni. A sem vendar lahko vesela, kadar prodam tri knjige v enem samem večeru. Z zasluženim denarjem pokrijem potne stroške, namesto da bi pokrila stroške tiska. Kdaj niti to ne in tako grem v minus, da sploh lahko nastopam in se predstavim. Izhod v sili je še knjižni sejem. Za katerega stojnica na malem bazarju stane 195 eur (plus davek). Kar pomeni, da moram prodati približno med 15 in 20 knjig, da pokrijem stroške, ki mi omogočajo, da sem sploh lahko tam. Običajno to v petih dneh tlake komaj dosežem. Ljudje si sicer ogledujejo knjigo in jim je všeč, a se za nakup ne odločijo. Tako običajno z udeležbo na sejmu stroški tiska še vedno niso pokriti. Celo nasprotno, ti običajno narastejo. Da sploh ne računam svojega časa … truda … energije … znanja … talenta … Vseh let. Kajti, ko so se drugi igrali, sem bila sama pogosto na obšolskih dejavnostih. Ko so drugi odhajali na popoldanske sprehode in večerna druženja, sem se sama učila in zbirala gradiva na to ali ono tematiko. Ko so drugi popivali, sem sama pisala in ustvarjala.

fotografija: © Ana T. Kus
Seveda vsak v prvi vrsti piše zase. Tudi sama pišem, ker tako čutim. Ker vem, da moram pisati. Ker želim pisati. A bi vendar moje delo v primeru, da pišem samo in izključno zase nikdar ne doseglo te vrste profesionalizma. Nikdar od mene ne bi terjalo toliko časa. Žara. Strasti. In požrtvovalnosti.

Zato se bom najverjetneje v kratkem povsem umaknila iz javnega življenja. Četudi se mi srce trga, ko pomislim na vse tiste, ki sem jih spoznala prav zaradi svojega dela. Tistih, ki uteho v težkih življenjskih trenutkih najdejo v mojih stihih. Mladi. Starejši. Zreli ljudje. Preprosti. Izobraženi. A vsi srčni. Z mnogimi bom ostala v stiku ... sprašujem se, če se morda namen vsega ne skriva ravno v tem. Kljub ljubezni, ki bi jo s to odločitvijo izgubila, se vendar zdi, da mi drugega ne preostane. Izginiti. Ker mi delo ničesar ne povrne. Ker mi dolg delovnik ne omogoča kritja najosnovnejših stroškov. Ker v našem medijskem prostoru ni možnosti za nekoga, kot sem sama. Ker se zavedam, da pri nas sam ne moreš priti do rezultatov. Ker ljudje slovenskih ustvarjalcev ne podpirajo. Ker me ni v medijih. A v medije je težko priti, ker nisem ena od treh avtorjev, ki se pojavljajo na vsaki embalaži čokolade in mleka. Ker nimam tet in stricev na položajih. Ker ne poznam pravih ljudi. Kar smo in kar počnemo pač pri nas žal nič ne šteje. Ker slovenske založbe ne izdajajo dela manj znanih avtorjev oz. avtorjev, ki niso uveljavljeni. To je namreč argument, s katerim zavračajo moja dela. Ker sama za projekte, v katere sem vlagala doslej, nimam več finančnih sredstev. Ker vse skupaj nima več smisla. A samo živeti si želim ...

Vsak človek je vreden uresničenja sanj. Vsak človek je vreden sreče. Osebno me najbolj osrečuje delo. Delo, ki ga ljubim. Zaradi katerega nimam časa in ne sredstev, da pogosto zapustim svoj mali svet lastnega domovanja. Zaradi česar težko spoznavam ljudi. Iz česar sledi, da imam zelo malo prijateljev. Da težko gradim partnersko zvezo. Da me tisti redki sorodniki, ki so še živi, ne razumejo. Morda se v tem skriva pojasnilo, kako naenkrat ostaneš pretežno sam. Sorodniki, s katerimi nikdar nisi imel tesnih vezi, se oglasijo le še nekajkrat letno. Družine nimam. Otroka nimam. Partnerja nimam. Prijateljev skorajda nimam. Edino, kar imam, je delo. A tega mi svet, v katerem živim, jemlje.

Ker je delo moje največje veselje in smisel – moje poslanstvo! –, iz vsega napisanega sledi, da če se mu moram odpovedati, potemtakem moje življenje preprosto najbrž nima več prav dosti smisla ...