Ujetost v trajanju

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»Pri zaposlitvi ne bi smelo biti nobenih težav, kajti izpoljujete vse pogoje, saj ste trajno nezaposljiva oseba,« mi je pred nekaj dnevi dejala gospa z Zavoda za zaposlovanje Republike Slovenije, ko sem jo povprašala o javnih delih za prihodnje leto. Še ure zatem, dneve pravzaprav, imam v mislih "obtožbo", da sem trajno nezaposljiva oseba. Kako je vendar to mogoče? Po devetnajstih letih šolanja? In vprašanje, ki se zdi še bolj smiselno: kakšen šolski sistem premore družba, v kateri živim, da sem po končanem šolanju le trajno nezaposljiva oseba?

Prav omenjeni pogovor me je privedel do premišljevanja o smiselnosti študija, ki mi – roko na srce – z učenjem življenjepisev skladateljev na pamet in drugim površnim poznavanjem s strani profesorjev z najmanjšo linijo odpora pripravljenega gradiva kakršnegakoli znanja ni dal. Še manj je pripomogel k razumevanju in umevanju glasbe same. Vsa bera znanja, ali bolje izkušenj, ki jih premorem, prihaja iz – knjig. In življenja samega. Ter pogovorov s starejšimi, izkušenejšimi od mene. Tistimi, katerih delo spoštujem, a tudi osebnost in značaj. Ljudi z veliko začetnico.

Kot univerzitetno diplomirana muzikologinja bi – sodeč po posedovanih veščinah, pridobljenih s študijem – lahko opravljala poklic katerekoli stroke z enako mero ne/znanja in prepričanosti oz. pomanjkanja zaupanja vase. Kar tudi počnem. Resda se povečini na vseh projektih, pri katerih sodelujem, še vedno gibam z glasbo v ozadju, a z jazzovsko, ljudsko in popularno, ki jih v času študija niti omenili nismo. A v resnici opravljam delo, ki ima z mojo smerjo študija bore malo skupnega. Nič, pravzaprav. Vsa leta izobraževanja so bila torej odveč. Povsem nesmiselno zapravljen čas.

Odšla sem še korak dlje in se vprašala, če je s srednješolskim in osnovnošolskim izobraževalnim sistemom kaj drugače, a se bojim, da žal niti na to vprašanje ne morem ponuditi pritrdilnega odgovora. Vsa leta so nas krmili z angleškimi slovničnimi pravili, zaradi česar se v pogovoru najraje pritajim, saj prav velike mere praktičnega znanja ne premorem. Res je, da ga nikdar niti nisem potrebovala, a vendar. Tudi matematika, ki je bila osrednja tema srednješolskih dni, mi vse od dne, ko sem opravila maturo, ni koristila. Z izjemo računanja tja do sto, a še to le nekajkrat na leto. Fizika neuporabna. Kemija še bolj. Vsiljena nemščina prav tako, ker nisem nenehoma v stiku s severnimi sosedi in zatorej tudi pozabljena. Geografija, psihologija in podobne vede so tiste, ki so me od nekdaj zanimale in zatorej z veseljem posežem tudi po bolj strokovno obarvanem čtivu, ki mi širi obzorja. Medtem je bila zgodovina s praznimi številkami iz praprapraveka od nekdaj nesmiselna in nedojemljiva. Zgodovina pač.

Zgodovina! A da bi se iz nje vendar morali učiti me prešine šele danes. V zadnjem času me zanimanje vodi po preučevanju pričevanj preživelih v koncentracijskih taboriščih. Šele sedaj sem se zavedela, kako malo pravzaprav vemo o grozotah, ki so se dogajale – lahko rečem – v naši neposredni bližini (ne nazadnje je bilo koncentracijsko taborišče Ljubelj pomožno taborišče Mathausna) v polpretekli zgodovini. A o tem ne vemo nič. Zakaj? Ker v šoli druge svetovne vojne nismo niti omenili. Zmanjkalo časa. Prav tako za prvo svetovno vojno. Res gre priznati, da smo vse razsežnosti grozot, ki jih je v minulem stoletju zagrešila človeška roka bržkone zmožni dojeti šele sedaj, kot zrele osebnosti, vendar verjamem, da bi se mi že v osnovni šoli za vedno vtisnil v spomin film, ki obravnava omenjeno tematiko. Ali drugo čtivo, ki bi ga nikdar več ne pozabila.

Zakaj so tako pomembne gole številke padlih vojakov, izkopanih jarkov, bolniških postelj in drugih neumnosti, medtem ko nismo zmožni ugledati in doumeti človeka kot posameznika? Kot bitje, ki čuti? Odgovora ne znam ponuditi. A dejstvo je, da tudi ta dilema priča o krutosti družbe, katere del smo. Splošna razgledanost je ob spoznavanju različnih ved vsakakor pomembna, a leta šolanja nam vendar ne dopuščajo nobene možnosti za razsodnost, še manj uporabnost, ki je ključna "sestavina" življenja, temveč nam le polni kapaciteto možganov z znanji, ki jih zavržemo še preden poslednjič prestopimo prag ustanove, ki jo obiskujemo.

Zdi se, da se isto sprašuje tudi Timur Vermes v kontroverznem delu Spet je tukaj (Modrijan, 2014). Roman skozi prvoosebno pripoved Hitlerja (da, prav tistega – Adolfa Hitlerja), ki se leta 2011 zbudi na dvorišču Berlina, kaže na brutalno grotesknost današnje družbe. Zgodba gre tako: Hitler kaj kmalu po prebujenju dojame, da je več desetletij prespal in medtem ko opazuje, v kakšnem svetu se je znašel, se odloči, da mora ponovno ustanoviti stranko, se pognati v boj in rešiti Nemčijo pred propadom. Ko mu časopisar za nekaj dni ponudi prenočišče in mu nato predstavi predstavnika komercialne televizijske hiše, ki mu ponudita delo komika, saj vsi mislijo, da gre za nekoga, ki vlogo Hitlerja samo igra, kaj kmalu uspe in žanje občudovanje množic. Občasno se med njimi najdejo tudi posamezniki, ki mu nasprotujejo, a se zanje kaj dosti ne zmeni. V svoji vlogi je seveda več kot prepričljiv in ko v intervjuju izjavi, da je nacist in da ne obžaluje pomora Judov ter izuma plinskih celic, se vsi zgrozijo. Zveni, kot da prav res misli tako ...

Delo terja bralca k premisleku o tem, kakšni vrsti humorja smo se pripravljeni prepustiti, kakšne so vrednote družbe, v kateri živimo, in predvsem, kako je mogoče, da ena sama oseba, ki je v svojem (igranem) nastopu prepričljiva, požanje tolikšno avtoriteto, da ji ljudstvo nedvoumno sledi, četudi so njene izjave skrajno žaljive in povsem neprimerne.

»Založba mi je poslala diktafon. Sawatzki je delal silo, češ da naj za to raje uporabljam mobilni telefon, ampak konec koncev je diktafon neprimerno laže upravljati. Pritisneš na gumb – snema, pritisneš na drugi gumb – neha. In medtem ko snema, me nihče ne more poklicati nanj. Sicer pa sem na splošno velik nasprotnik tega neprestanega mešanja in pomnoževanja nalog. Tako mora zdaj že vsak radio predvajati tudi srebrne ploščice, brivnik mora obvladati suho in mokro britje, črpalkar je postal trgovec z živili, telefon mora biti telefon in zraven še koledar in tudi še fotoaparat in kaj jaz vem kaj še, vse v enem. To je nevarna traparija, ki bo privedla samo tako daleč, da bodo naši mladi ljudje hodili po ulici in neprestano samo buljili v svoje telefone in na tisoče jih bo končalo pod avtomobilskimi kolesi.« (str. 351-352)

Naj povzamem: to je nevarna traparija, ki je privedla samo tako daleč, da ljudje že v najzgodnejši mladosti znajo upravljati z elektronskimi napravami in premorejo vse znanje tega sveta, da so podobni računalniškim diskom, medtem ko niso sposobni doumeti življenja samega. In traparija je tudi svet, ki dopušča životarjenje tistih, ki bi radi nekaj dosegli.

»Mlada si še, vse je še pred tabo,« pogosto zaslišim s strani nekoliko starejših. Morebiti res. Vem, da imajo najboljši namen. Vendar bodimo realni: bržkone je tretjina življenja že za mano. Poleg tega želim tiste, ki mi namenjajo zgornje besede, opomniti, da so povečini v mojih letih imeli že cca. enajst let delovne dobe, deset let stare otroke, moža ali ženo, rešeno bivanjsko vprašanje itd. In kaj premoremo mi? Upam si trditi, da nič od naštetega. In tudi ni videti, da se nam bo sreča kaj kmalu nasmehnila. Časi se spreminjajo in upanje tone na dno z nafto onesnaženih oceanov. Stagnacija je tisto, kar nas spremlja skozi vsakdan. Resignacija. Obup. Nesmiselnost. Pri manj kot tridesetih letih se počutim staro in predvsem – zgarano. Povsem iztrošeno, bi rekla.

Zdi se, da je dandanes vse postalo (manipulativna) igra. A le zakaj bi tudi učenje ne bilo igrivo? Morda bi potem celo komu kaj ostalo v glavi. Se vtisnilo v spomin in postalo uporabno. In morda bi potem tudi ne bilo več trajno nezaposljivih oseb. Ali smo pač res tako trajno ujeti v brezizhodnost?

Teža (ob)sodb

»Kdaj in zakaj iščemo kavzalno razlago osebnega vedenja? Kadar imamo vedenje kake osebe za nerazsodno in ga ne želimo kriviti zanj. Takrat se ozremo po izgovoru, našemljenem v razlago, namesto da bi iskali pojasnilo, ki ne bi ne oproščalo ne obtoževalo.« Tako na strani 48 navede argument, zakaj bi naj duševne bolezni sploh ne obstajale, Thomas Szasz v delu Kraja človeka: Eseji proti medikalizaciji vsakdanjega življenja (UMco, 2013). Gre za kontroverznega (anti)psihiatra madžarsko-judovsega rodu, ki si je vso svojo poklicno pot prizadeval, da bi duševne bolezni razglasil za neobstoječe, kar se sploh ne zdi nesmiselno.

Od nekdaj so obstajali "idioti" in "trčenci". Idioti so bili ljudje, ki so se že rodili z motnjo v (duševnem) razvoju, medtem ko so bili trčenci tisti ljudje, ki so sicer veljali za normalne (če sploh vemo, kaj naj bi to bilo), a so v času polne lune ali kdaj drugič – občasno torej – svoje normalno vedenje zamenjali za nenormalno. Vendar ... nekje v srednjem veku so ljudje, ki niso ustrezali strogim merilom (visoke) družbe pričeli motiti vse tiste, ki so se ponašali s svojim položajem, imetjem in obnašanjem, najsi so to bili senilni starci ali prestrašena mlada dekleta. Ker se je zaradi sorodstvenih vezi z nenormalneži petičnežem ugled manjšal, so se tovrstnih oseb pričeli odrekati. Spravili so jih "pod ključ" in jih hkrati še razdedinili.

V tistem času so se torej pojavili t.i. norocelniki, ki naj bi zdravili ljudi neprimernega vedenja. Sorodniki so jih predali v varstvo tistim, ki so vodili "norenpansione", kar so bili najpogosteje duhovniki, ki so pod svoje okrilje vzeli dva ali tri "bolnike". Ker so bili za svoje delo (dobro) plačani, so kmalu ugotovili, da je bolje, da svojih varovancev niti ne poskušajo zdraviti. In v tem gre najbrž najti prve zametke manipuliranja v zdravstvu. Nekdaj so si zdravilci izmišljevali navidezna zdravila, ki so pogosto celo res pozdravila bolnike, ker je ta preprosto verjel v tistega, ki mu je lek ponudil, medtem ko si dandanes zdravniki in psihiatri izmišljujejo diagnoze, da bi le smeli napisati več zdravil. Vendar pojasnila najpogosteje prepustijo birokratom, ki obvladajo vse metode, kako od zavarovalnice iztržiti kar največ denarja.

O vsem tem piše Szasz. In uporablja različne metode, s katerimi pojasnjuje, zakaj duševnih bolezni v resnici ni. Kajti znaki bolezni so izmerljivi. Duševna obolenja temeljijo na ugibanjih. »Če so duševne bolezni bolezni osrednjega živčevja (za zgled naj bo progresivna paraliza), potem gre pač za bolezni možganov, ne pa duha; če pa so duševne bolezni poimenovanja za (nezaželeno) vedenje (kakršno naj bi bilo recimo to, da se človek boji in ogiba tesnih prostorov, čemur se potem reče "klavstrofobija"), potem gre pač za vedenja in ne za bolezni.« (str. 67) Zdi se, da so se duševna obolenja oz. neprimerna vedenja že od nekdaj tesno povezovala z religijo, saj so znani primeri, kako je nekoga obsedel hudič, a tudi v obredih izganjanja in preganjanja čarovnic.

Na strani 155 zapiše: »Zločini so dejanja, ki jih zagrešimo. Bolezni so biološki procesi, ki prizadenejo naša telesa.« Preprosto. Vsakdo, ki se vede nekoliko drugače od predvidene norme, odstopa. In vsakdo, ki odstopa, moti druge. Zato jim vsepovprek pripisujejo duševne bolezni. Namesto, da bi sprevržence spravili za zapahe in ljudi, ki jih je preprosto kdaj strah, osvobodili ter jim povrnili pravico do življenja, vse mečemo v isti koš – shizofrenikov. In ljudem na čelo lepimo etikete.

Mnogi strokovnjaki zagovarjajo, da je alkoholizem bolezen. Zakaj ni potemtakem bolezen tudi nikotizem? Zakaj je ta splošno sprejemljiv? In zakaj ti isti strokovnjaki, ki tako goreče zagovarjajo zgornjo trditev, ob tem puhajo oblake nikotina v zrak ter s tem kradejo pravico do svobodne izbire nekadilcem?

Ob tem se mi v misli prikrade Jeremy Narby, etnolog, ki je odšel k amazonskim Indijancem, da bi proučeval halucinogeno sredstvo ajahuaska, ki ga je večkrat tudi poskusil, saj si je želel izkusiti vse tisto, o čemer so mu pripovedovali šamani. Ti so na svojih šamanskih potovanjih s pomočjo omenjenega sredstva dobivali odgovore na vprašanja, a najbolj presunljivo je dejstvo, da so pod vplivom ajahuaske imeli zmožnost uvida v DNK vseh živih bitij, kar se nam, Zahodnjakom, zdi nemogoče, saj smo potrebovali stoletja, da smo izdelali pomagala, s katerimi prihajamo do istih podatkov kot ta preprosta "primitivna" ljudstva, ki od ajahuaske ni zasvojeno, temveč ga uporablja le kot pomagalo k uvidenju resnice. A Narbyja so seveda zaradi lastne izkušnje ostro zavračali ...

... kot pogosto zavračamo vsakogar, ki meni drugače kot mi. A se ne zavedamo – in to je prav tisto, kar s tem zapisom podajam v premislek – teže vsake izrečene besede ali (ob)sodbe.