Ljubezen se ne dokazuje, temveč živi

fotografija: © Nina Novak Oiseau

… te besede so se na strani 161 zapisane Aleksandri Hampamer v delu Pankrt in otrok, sagi o družinskem nasilju in spolnem zlorabljanju. »Če je v mojem življenju obstajal kdo, ki sem ga sovražila z dna duše, potem je bil to on. Pa vendar sem mu, ko so leta minevala, odpustila vse, kar nam je storil. Odpustila, ne pa tudi pozabila,« še piše (Hampamer, str. 27). Znani so slogani, da vsaka četrta ženska "pade po stopnicah", kar je ena najbolj znanih kampanij boja proti nasilju. Avtorica zapiše, da »podatki kažejo, da se ženske v zlorabljajoči odnos vrnejo v povprečju sedemkrat, preden sprejmejo odločitev, da bodo zapustile nasilnega partnerja.« (Hampamer, str. 6) Vprašanje, ki se mi ob tem poraja, je, kaj potemtakem sploh pomeni ljubiti. Omejevati drugega? Ga izničiti? Gilles Deleuze in Félix Guattari menita, da se »zapičimo vanj sredi množice, poteptamo ga iz neke, lahko tudi majhne skupine, ki ji pripada, čeprav ga nanjo veže zgolj družina ali kak drug dejavnik. Potem odkrivamo njegove preobrazbe, mnogoterosti, ki se skrivajo v njem in so morda nekaj povsem drugega.« Je mogoče, da nas te drugosti tako zmotijo, da se naša ljubezen pretvori v sovraštvo? In zakaj potem ne raje kar oditi ter se razbliniti sredi množice novih neznancev? Se umakniti?

Paolo Giordano v romanu Črnina in srebro (str. 83) piše, da »ljubezen pozna odgovore, ki človeka na neki točki nezadržno vlečejo v temno jedro.« Ljubezen nas razgalja. Slači vseh mask. Vendar bi nas morala spodbujati k temu, da postanemo boljši ljudje. Najboljše možne različice tega, kar smo. Deliti z nekom svoje strahove je odraz zaupanja, bližine in vere v človeka, ki mu pripovedujemo o svoji notranji temi. Takšni ljudje, ljudje, za katere verjamemo, da nas ne bodo zlorabili in da bodo vedno delovali v naše dobro, so naše »pribežališče v težkih trenutkih.« (Hampamer, 180) So redki in dragoceni, a nas naučijo, da je »lahko najhujša stvar, ki se zgodi v odnosu med nasilnežem in žrtvijo, strah. Strah je energija, s katero se nasilneži hranijo, od katere živijo in ki onemogoča kakršen koli napredek.« (Hampamer, str. 180)

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Ljudje imamo sicer manj izražen gon po preživetju, kot živali, kar dokazujejo tudi človeško-živalski hibridi, ustvarjeni v labaratorijih. Ko so znanstveniki križali človeške in mišje celice, so se človeške že po nekaj tednih transformirale v mišje. A vendar smo se tudi mi zmožni na vse pretege boriti za preživetje, to nam je v naravi. Kot vrsto nas bega naša šibkost, ki je ne priznavamo ali jo spreobračamo v nasilna dejanja, ki so odraz navidezne moči, čeprav je prav šibkost znak bližine in možnost za rast ter napredek. »Jasneje kot se zavedaš lastne šibkosti, bolj si človeški. A dandanes se ljudje lastne šibkosti ne zavedajo več, svojo šibkost so gladko pozabili. Uprli so se, ampak za to bodo plačali visoko ceno. Brez šibkosti je vsega konec,« je Arnon Grunberg zapisal v romanu Tirza (str. 122). Brez šibkosti se konča vera v življenje. »Kdor ne verjame v nič, je neranljiv. Nad vsemi drugimi ljudmi je, celo nad sabo. Ne pozna dvoma, ker se z vsem sprijazni. Kdor je ranjen, dvomi.« (Grunberg, str. 403)

Sodobni človek ne dvomi le v ljudi, ki ga obkrožajo, temveč tudi vase, saj je neprestano zatiran. »Vsaka bolečina in groza sta na mojem srcu pustili brazgotino, jaz pa sem zbral moči, da jim odpustim in svoje dni živim brez gneva. Moje srce je prepredeno z brazgotinami in je grdo kot jaz sam, vendar prekipeva od ljubezni do tistih, ki sem jih ljubil, od ljubezni, ki je našla moč, da odpusti zločincu in ne izgubi vere v življenje,« piše Hampamerjeva na strani 60. Kajti »v komer prekipeva življenje, v tem ni prostora za misel na smrt; to sem opazil pri njej in to vsak dan opažam pri Nori. Misel na smrt je za tiste, ki se ne zmorejo čvrsto držati, za tiste, ki so se vsaj kdaj že vdali: mogoče to niti ni misel, ampak prej spomin.« (Giordano, str. 133)

Vsi si želimo doseči le eno: srečo. Udarci, zatiranja, neprestani strah, nezaupanje, nezmožnost verjeti v boljše jutri, nas uničujejo in »šele mnogo leto pozneje je moje sovraštvo preraslo v ravnodušnost, nato v pomilovanje in šele na koncu v sočutje,« je iskrena Hampamerjeva (str. 137). Vprašanje ni, kako najti moč in prekiniti vez z nasilnežem, temveč, kako najti poti, ki nas bodo popeljale v lepše ter boljše življenje. V svet zaupanja, ljubezni in bližine. Kajti takšen svet obstaja. »Ljudje, kakršni sta bili moja pokojna sestra in Tara, najbrž vedno pridejo na ta svet, da bi med ljudi vnašali pozitivnost in optimizem. Da bi nam pokazali Pot, po kateri se redko hodi, ki pa se utrne prav s pozitivnimi mislimi, vedrino, smehom, humorjem, veseljem in ljubeznivostjo.« (Hampamer, str. 154)

Takšne poti obstajajo. Takšni ljudje so med nami. Le da se včasih pretirano oziramo čez ramo nazaj, zatirjajoč pogum, ki bi ga potrebovali za pogled naprej. Naše oči v teh trenutkih resda še ne segajo prav daleč in še do tja, kamor sežejo, je le praznina, vendar včasih pozabljamo, da je praznino mogoče zapolniti po svojih načelih ter željah. S tistimi ljudmi, ki nam bodo stali ob strani, nas sprejemali takšne, kakršni smo, in v nas prebujali najboljše. To pa se bo lahko zgodilo le s spoštovanjem in ljubeznijo. Ki se ne dokazuje, temveč živi. Iz leta v leto, dneva v dan, trenutka v trenutek. Vedno.

Rasti z zaupanjem v očeh

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Že Herbert George Wells, vsestranski angleški pisatelj, je dejal, da je »civilizacija tekma med izobraževanjem in katastrofo.« Nikakor se ne morem znebiti občutka, da so prav izobraževalni sistemi tisti, ki nas vodijo v pogubo, pri čemer se mi v spomin nemudoma prikradejo srednješolska leta, zapravljena ob učenju matematike, ki ne le, da je od mature dalje zame povsem neuporabna, temveč o njej preprosto ne (z)morem razmišljati. Večkrat se zalotim pri vprašanju, kaj vse bi lahko v tistih štirih letih ustvarila in dosegla, če se moje življenje ne bi vrtelo okrog številk. In vrsto poniževanj s strani profesorja, ki so bila redno spremstvo njegovih ur. Medtem ko sem prebirala odlično študijo Kreativne šole Kena Robinsona in Louja Aronice, ki menita, da »vsakega lahko pripraviš do tega, da ti naredi uslugo. Ne moreš pa pripraviti skupine, da bi sledila ukazu,« sem si zamišljala, kako bi bilo, če bi ta isti profesor matematike prišel na moj nastop v glasbeni šoli ter me spodbujal pri tem, kar sem imela rada. Nemogoče. Zanj smo bili pač vsi butci, iz katerih ne bo nič. Rezultat tega je, da ne maram matematike, ker preprosto nisem rojena zanjo, medtem ko je iz mene, sem prepričana, vendar nekaj nastalo. A morda bi še več, če ne bi …

Kakorkoli, avtorja omenjene knjige zagovarjata drugačne pristope k poučevanju in izobraževanju. Sta velika nasprotnika standardizacijskih testov, ki so namenjeni sami sebi, kajti ne smemo pozabiti, da so njihovi rezultati pogosto dobri na račun slabega splošnega znanja istih otrok, ki teste pišejo in se mesece intenzivno pripravljajo nanje, medtem ko izkustveno znanje zanemarjajo, le zato, da bi se politični veljaki lahko bahali z rezultati in vzklikali, češ da so svetovna velesila. Če bi kdorkoli pričakoval, da Amerika v testih prednjači, se moti. Kajti najvišja mesta dosegajo azijske države, še posebno Kitajska in Šanghaj, a ne ena ne drugi ne potrebujeta »tako imenovanih prvovrstnih šol. Potrebuje šole, ki delujejo po razumnih izobraževalnih načelih, spoštujejo načela telesnega in psihološkega razvoja učencev in postavljajo trdne temelje za njihov vseživljenjski razvoj.« (str. 21) Kar je pomembno namreč »ni vselej merljivo, in kar je merljivo, ni vselej pomembno,« je dejal vzgojitelj Elliot Eisner. Pa še kako prav ima!

Pomislim na afriške otroke, vedno nasmejane, čeprav so morda v procesu izobraževanja za zunanje opazovalce nekoliko "razpuščeni". Na drugi strani so nadvse vestni otroci iz držav, kjer vse temelji na ekonomski in statusno-simbolni rasti (Južna Koreja, Japonska, Kitajska, Šanghaj idr.) ter spodbujanju tekmovalnosti. Da, treba je priznati, da so to države, katerih rast je neizpodbitna. Na mednarodnih testih njihovi otroci, bodoči intelektualci, dosegajo najboljše rezultate. Vendar ne smemo pozabiti, da so to tudi države, v katerih je stopnja samomorilnosti med mladimi izjemno visoka. Uspeh? Najbrž ne.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Mar ni bistvo naših življenj najti srečo in zadovoljstvo v dneh, ki so nam dani? A kako jo najti v letih, ko se dan za dnem selimo iz učilnice v učilnico in vsakih 45 minut prekinemo svoje delo, kar nam preprečuje poglobiti se v določeno temo. Avtorja menita, da bi takšen način poslovanja vsako podjetje kmalu pripeljalo do bankrota. Zakaj torej to isto zahtevamo od otrok?

»Vsi živimo v dveh svetovih. Je svet, ki obstaja, ne glede na to, ali obstajate vi. Obstajal je, preden ste se rodili, in obstajal bo, ko vas ne bo več. To je svet predmetov, dogodkov in drugih ljudi, svet, ki vas obdaja. Drugi svet obstaja le zato, ker obstajate vi; zasebni svet vaših misli, občutkov in zaznav, svet znotraj vas. Porodil se je z vašim rojstvom, in ko boste umrli, ga ne bo več. Svet okoli sebe poznamo le skozi svet znotraj sebe, po čutih, s katerimi ga zaznavamo, in zamislih, po katerih ga osmišljamo.« (str. 51) Ne smemo pozabiti, da sveta ne vidimo, »kakršen je, vidim ga, kakršna sem,« je dejala pisateljica Anaïs Nin. V kateri svet je torej smiselno vlagati? Odgovori bodo raznoliki, glede na našo osebnost in kulturo, iz katere prihajamo. Zagotovo si zgoraj omenjeni "junaki" želijo priznanja s strani drugih. A moralo bi biti ravno obratno. Vlagati je potrebno v notranji svet, in tega bogatimo le tako, da v sočloveku vidimo človeškost. Osebnost.

Kultura šol naj bi po mnenju Kena Robinsona izpolnjevala štiri osnovne izobraževalne cilje: ekonomskega, kulturnega, družbenega in osebnega. Vsaka od šol, ki jih obiskujemo, bi naj razvijala radovednost (sposobnost za postavljanje vprašanj in raziskovanje, kako deluje svet), ustvarjalnost (sposobnost za porajanje novih zamisli in njihovo uporabo v praksi), kritičnost (sposobnost za razčlenjevanje podatkov in zamisli ter oblikovanje razumnih argumentov in sodb), komunikacijo (sposobnost za konstruktivno delo z drugimi), sočutje (sposobnost vživljanja v druge), obvladanost (sposobnost za razvijanje občutka osebne harmonije in ravnovesja) in državljanstvo (sposobnost za ustvarjalno angažiranost v družbi in udeleževanje v procesih, ki jo podpirajo). Sliši se smiselno, vendar dvomim, da kateri od šol uspe spodbuditi vsaj eno od naštetih lastnosti. Tiste, ki sem jih obiskovala sama, zagotovo niso našega znanja gradile na osebnem nivoju, saj smo bili le gruča nerazumljenih mladih, s katerimi se nihče ni ukvarjal. Ne zares. Pa se zato najbrž nismo ukvarjali niti drug z drugim. A vendar vsi potrebujemo »učitelje, ki navežejo stik z njimi. Predvsem pa potrebujejo učitelje, ki verjamejo vanje.« (str. 104)

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»Osebno prilagojen pristop pomeni, da učitelji upoštevajo razlike pri poučevanju različnih učencev. Pomeni tudi, da dopuščajo prožnost znotraj učnega načrta, tako da imajo vsi učenci – poleg tistega, kar se morajo naučiti skupaj – možnost, da sledijo tudi lastnim zanimanjem in odlikam.« (str. 85) Zelo težko, če se moramo ves čas guliti matematiko (ali nemara kaj drugega, tretjega), ki ne le, da je ne razumemo, temveč nam preprosto ne leži in smo globoko v sebi povsem prepričani, da je po zaključenem šolanju ne bomo potrebovali nikdar več. Vsak med nami ima svoj medij izražanja in dojemanja sveta. Moj so besede. Kot posamezniki zaradi tega ne bi smeli biti vredni nič manj od navdušencev nad geometrijo ali ulomki. Sprašujem se, kako bi bilo, če bi namesto štiriletnega poslušanja, da iz mene nič ne bo, bila deležna spodbude in bi šola kot taka »nagovorila inteligentnost otrok, namesto da jo obravnavamo zviška? Kaj ko bi učni načrt oblikovali iz njihovih vprašanj in zanimanj o svetu, iz naše človeške naravne želje po ustvarjanju in delovanju? Kaj ko bi razvili izobraževalne prakse, ki spodbujajo – namesto da bi omejevale – ustvarjalnost in inovativnost? Kaj ko bi šole, osvobojene utečenosti, ki zadržuje nekatere šole, in standardiziranega preverjanja, ki hromi razgovor in prakso našega naroda, lansirale izumitelje, umetnike in pobudnike sprememb, ki bi drzno in pogumno delovali v našem spreminjajočem se svetu? Kaj ko bi povezali učenje v šoli z življenjem, kakršnega bodo zelo verjetno živeli po njej? Z življenjem, kakršnega upamo, da bodo imeli?« (str. 201)

Občasno se spogledujem z mislijo, kako bi bilo, če bi se v šoli naučili osnov in hkrati odkrili svoje poslanstvo ter ga razvijali. Bi bil naš notranji svet bogatejši? Bi bili srečnejši? Verjamem da. Kajti »sistem množičnega izobraževanja je bil zasnovan tako, da se učenci prilagajajo določenim zahtevam.« (str. 35) Zaradi tega velik del nas kot osebnosti trpi. Resda na zunaj delujemo usposobljeni in trdni, vendar dvomim, da nekoliko višji znesek zaslužka lahko nadomesti notranje zadovoljstvo, ki je vedno odraz skromnosti. Z ozirom na planet, ki nas hrani, in v upanju na boljše življenje nas samih ter naših potomcev, bi morali stremeti prav k njej. K skromnosti. Kajti dejstvo je, »da bi Zemlja lahko preživljala največ petnajst milijard ljudi, če bi vsak človek na njej porabil toliko, kolikor porabi povprečen Indijec. Torej smo že napol tam. Težava je v tem, da ne porabimo toliko kot povprečen Indijec. Če bi vsak človek porabil toliko, kolikor porabi povprečen človek v Severni Ameriki, je bilo rečeno, bi planet lahko preživljal največ 1,5 milijarde ljudi. Torej smo že petkrat čez.« (str. XX)

Namen izobraževalnih ustanov ni in ne bi smel biti polnjenje možganov naših otrok s še več podatki, ki jih bodo znali ponoviti ali uporabiti ob vsaki priložnosti, kot se zdi, da počnemo. Ta pot je žal napačna. Več nas ne bo pripeljalo k boljšemu. Več nas bo izničilo. Prava pot bi bila spodbuditi vsakega posameznika, da v sebi odkrije tisto, kar ga veseli, mu pomagati poglobiti znanje in ga vzgojiti v razmišljujoče, kritično, ljubeče, srečno, zadovoljno, čuteče, samozavestno, a tudi ponižno bitje.