 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
Že Herbert George Wells,
vsestranski angleški pisatelj, je dejal, da je »civilizacija tekma med izobraževanjem in katastrofo.« Nikakor se ne
morem znebiti občutka, da so prav izobraževalni sistemi tisti, ki nas vodijo v
pogubo, pri čemer se mi v spomin nemudoma prikradejo srednješolska leta,
zapravljena ob učenju matematike, ki ne le, da je od mature dalje zame povsem
neuporabna, temveč o njej preprosto ne (z)morem razmišljati. Večkrat se zalotim
pri vprašanju, kaj vse bi lahko v tistih štirih letih ustvarila in dosegla, če
se moje življenje ne bi vrtelo okrog številk. In vrsto poniževanj s strani
profesorja, ki so bila redno spremstvo njegovih ur. Medtem ko sem prebirala
odlično študijo Kreativne šole Kena Robinsona in Louja Aronice, ki menita, da
»vsakega lahko pripraviš do tega, da ti
naredi uslugo. Ne moreš pa pripraviti skupine, da bi sledila ukazu,« sem si
zamišljala, kako bi bilo, če bi ta isti profesor matematike prišel na moj
nastop v glasbeni šoli ter me spodbujal pri tem, kar sem imela rada. Nemogoče.
Zanj smo bili pač vsi butci, iz katerih ne bo nič. Rezultat tega je, da ne
maram matematike, ker preprosto nisem rojena zanjo, medtem ko je iz mene, sem
prepričana, vendar nekaj nastalo. A morda bi še več, če ne bi …
Kakorkoli, avtorja omenjene
knjige zagovarjata drugačne pristope k poučevanju in izobraževanju. Sta velika
nasprotnika standardizacijskih testov, ki so namenjeni sami sebi, kajti ne
smemo pozabiti, da so njihovi rezultati pogosto dobri na račun slabega
splošnega znanja istih otrok, ki teste pišejo in se mesece intenzivno
pripravljajo nanje, medtem ko izkustveno znanje zanemarjajo, le zato, da bi se
politični veljaki lahko bahali z rezultati in vzklikali, češ da so svetovna
velesila. Če bi kdorkoli pričakoval, da Amerika v testih prednjači, se moti.
Kajti najvišja mesta dosegajo azijske države, še posebno Kitajska in Šanghaj, a
ne ena ne drugi ne potrebujeta »tako
imenovanih prvovrstnih šol. Potrebuje šole, ki delujejo po razumnih
izobraževalnih načelih, spoštujejo načela telesnega in psihološkega razvoja
učencev in postavljajo trdne temelje za njihov vseživljenjski razvoj.«
(str. 21) Kar je pomembno namreč »ni
vselej merljivo, in kar je merljivo, ni vselej pomembno,« je dejal
vzgojitelj Elliot Eisner. Pa še kako prav ima!
Pomislim na afriške otroke, vedno
nasmejane, čeprav so morda v procesu izobraževanja za zunanje opazovalce
nekoliko "razpuščeni". Na drugi strani
so nadvse vestni otroci iz držav, kjer vse temelji na ekonomski in
statusno-simbolni rasti (Južna Koreja, Japonska, Kitajska, Šanghaj idr.) ter
spodbujanju tekmovalnosti. Da, treba je priznati, da so to države, katerih rast
je neizpodbitna. Na mednarodnih testih njihovi otroci, bodoči intelektualci,
dosegajo najboljše rezultate. Vendar ne smemo pozabiti, da so to tudi države, v
katerih je stopnja samomorilnosti med mladimi izjemno visoka. Uspeh? Najbrž ne.
 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
Mar ni bistvo naših življenj
najti srečo in zadovoljstvo v dneh, ki so nam dani? A kako jo najti v letih, ko
se dan za dnem selimo iz učilnice v učilnico in vsakih 45 minut prekinemo svoje
delo, kar nam preprečuje poglobiti se v določeno temo. Avtorja menita, da bi
takšen način poslovanja vsako podjetje kmalu pripeljalo do bankrota. Zakaj
torej to isto zahtevamo od otrok?
»Vsi živimo v dveh svetovih. Je svet, ki obstaja, ne glede na to, ali
obstajate vi. Obstajal je, preden ste se rodili, in obstajal bo, ko vas ne bo
več. To je svet predmetov, dogodkov in drugih ljudi, svet, ki vas obdaja. Drugi
svet obstaja le zato, ker obstajate vi; zasebni svet vaših misli, občutkov in
zaznav, svet znotraj vas. Porodil se je z vašim rojstvom, in ko boste umrli, ga
ne bo več. Svet okoli sebe poznamo le skozi svet znotraj sebe, po čutih, s
katerimi ga zaznavamo, in zamislih, po katerih ga osmišljamo.« (str. 51) Ne
smemo pozabiti, da sveta ne vidimo, »kakršen
je, vidim ga, kakršna sem,« je dejala pisateljica Anaïs Nin. V kateri svet je
torej smiselno vlagati? Odgovori bodo raznoliki, glede na našo osebnost in
kulturo, iz katere prihajamo. Zagotovo si zgoraj omenjeni "junaki" želijo priznanja s
strani drugih. A moralo bi biti ravno obratno. Vlagati je potrebno v notranji
svet, in tega bogatimo le tako, da v sočloveku vidimo človeškost. Osebnost.
Kultura šol naj bi po mnenju Kena
Robinsona izpolnjevala štiri osnovne izobraževalne cilje: ekonomskega,
kulturnega, družbenega in osebnega. Vsaka od šol, ki jih obiskujemo, bi naj
razvijala radovednost (sposobnost za postavljanje vprašanj in raziskovanje,
kako deluje svet), ustvarjalnost (sposobnost za porajanje novih zamisli in
njihovo uporabo v praksi), kritičnost (sposobnost za razčlenjevanje podatkov in
zamisli ter oblikovanje razumnih argumentov in sodb), komunikacijo (sposobnost
za konstruktivno delo z drugimi), sočutje (sposobnost vživljanja v druge),
obvladanost (sposobnost za razvijanje občutka osebne harmonije in ravnovesja)
in državljanstvo (sposobnost za ustvarjalno angažiranost v družbi in
udeleževanje v procesih, ki jo podpirajo). Sliši se smiselno, vendar dvomim, da
kateri od šol uspe spodbuditi vsaj eno od naštetih lastnosti. Tiste, ki sem jih
obiskovala sama, zagotovo niso našega znanja gradile na osebnem nivoju, saj smo
bili le gruča nerazumljenih mladih, s katerimi se nihče ni ukvarjal. Ne zares.
Pa se zato najbrž nismo ukvarjali niti drug z drugim. A vendar vsi potrebujemo
»učitelje, ki navežejo stik z njimi.
Predvsem pa potrebujejo učitelje, ki verjamejo vanje.« (str. 104)
 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
»Osebno prilagojen pristop pomeni, da učitelji upoštevajo razlike pri
poučevanju različnih učencev. Pomeni tudi, da dopuščajo prožnost znotraj učnega
načrta, tako da imajo vsi učenci – poleg tistega, kar se morajo naučiti skupaj
– možnost, da sledijo tudi lastnim zanimanjem in odlikam.« (str. 85) Zelo
težko, če se moramo ves čas guliti matematiko (ali nemara kaj drugega,
tretjega), ki ne le, da je ne razumemo, temveč nam preprosto ne leži in smo
globoko v sebi povsem prepričani, da je po zaključenem šolanju ne bomo
potrebovali nikdar več. Vsak med nami ima svoj medij izražanja in dojemanja
sveta. Moj so besede. Kot posamezniki zaradi tega ne bi smeli biti vredni nič
manj od navdušencev nad geometrijo ali ulomki. Sprašujem se, kako bi bilo, če
bi namesto štiriletnega poslušanja, da iz mene nič ne bo, bila deležna spodbude
in bi šola kot taka »nagovorila
inteligentnost otrok, namesto da jo obravnavamo zviška? Kaj ko bi učni načrt
oblikovali iz njihovih vprašanj in zanimanj o svetu, iz naše človeške naravne
želje po ustvarjanju in delovanju? Kaj ko bi razvili izobraževalne prakse, ki
spodbujajo – namesto da bi omejevale – ustvarjalnost in inovativnost? Kaj ko bi
šole, osvobojene utečenosti, ki zadržuje nekatere šole, in standardiziranega
preverjanja, ki hromi razgovor in prakso našega naroda, lansirale izumitelje,
umetnike in pobudnike sprememb, ki bi drzno in pogumno delovali v našem
spreminjajočem se svetu? Kaj ko bi povezali učenje v šoli z življenjem,
kakršnega bodo zelo verjetno živeli po njej? Z življenjem, kakršnega upamo, da
bodo imeli?« (str. 201)
Občasno se spogledujem z mislijo,
kako bi bilo, če bi se v šoli naučili osnov in hkrati odkrili svoje poslanstvo
ter ga razvijali. Bi bil naš notranji svet bogatejši? Bi bili srečnejši?
Verjamem da. Kajti »sistem množičnega
izobraževanja je bil zasnovan tako, da se učenci prilagajajo določenim
zahtevam.« (str. 35) Zaradi tega velik del nas kot osebnosti trpi. Resda na
zunaj delujemo usposobljeni in trdni, vendar dvomim, da nekoliko višji znesek
zaslužka lahko nadomesti notranje zadovoljstvo, ki je vedno odraz skromnosti. Z
ozirom na planet, ki nas hrani, in v upanju na boljše življenje nas samih ter
naših potomcev, bi morali stremeti prav k njej. K skromnosti. Kajti dejstvo je,
»da bi Zemlja lahko preživljala največ
petnajst milijard ljudi, če bi vsak človek na njej porabil toliko, kolikor
porabi povprečen Indijec. Torej smo že napol tam. Težava je v tem, da ne
porabimo toliko kot povprečen Indijec. Če bi vsak človek porabil toliko,
kolikor porabi povprečen človek v Severni Ameriki, je bilo rečeno, bi planet
lahko preživljal največ 1,5 milijarde ljudi. Torej smo že petkrat čez.«
(str. XX)
Namen izobraževalnih ustanov ni in
ne bi smel biti polnjenje možganov naših otrok s še več podatki, ki jih bodo
znali ponoviti ali uporabiti ob vsaki priložnosti, kot se zdi, da počnemo. Ta
pot je žal napačna. Več nas ne bo pripeljalo k boljšemu. Več nas bo izničilo. Prava
pot bi bila spodbuditi vsakega posameznika, da v sebi odkrije tisto, kar ga
veseli, mu pomagati poglobiti znanje in ga vzgojiti v razmišljujoče, kritično, ljubeče,
srečno, zadovoljno, čuteče, samozavestno, a tudi ponižno bitje.
