četrtek, 1. december 2016

Zgodba slehernega decembra

fotografija: © Nina Novak Oiseau
Zdi se, da se je leto komaj pričelo, a smo zakoračili že v december. Še en december. Minilo je še eno leto (več). Za nami je še nekaj novih dosežkov in (še) neuresničenih želja. Novih izkušenj, prehojenih poti, srečanj z ljudmi. In obljub, da bo prihodnje leto drugače.

Hodim po Stari Ljubljani in iz zvočnikov, nameščenih na stojnice t.i. božičnega sejma odmeva skladba White Christmas. Čudovita skladba, ki navkljub starosti še vedno pričara iste občutke vsako leto. Na isti dan. Na dan, ko hrepenimo po tem, da bi svet obnemel pod težo snega in bi nas objela toplina prav tovrstne glasbe, milina medsebojne povezanosti in pozornosti, ki si jo izkazujemo ob dobrem grižljaju, cimetovih kolačih, božičnem čaju, pogovoru, glasbi, filmih, knjigah, družabnih igrah … A ko hodim po mestu in poslušam to večno melodijo, se zavem, da se sonce blešči sredi modrine neba in da je v resnici toplo, do Božiča pa so še nič manj kot štirje tedni, pravzaprav celo več.

Vendar so trgovine že več kot mesec dni, prej dva, založene z izdelki v kombinaciji rdeče in bele barve, le občasno se vmes prikradeta še zelena in morda rjava. Od vsepovsod k nam prihajajo slogani, ki vsebujejo besede, kot so podarite, pokažite, privoščite, razvajajte … skratka: kupite (čim več). Določene trgovske verige se odločajo za nekaj več prijaznosti, večina jih pri tem (p)ostaja agresivna v želji po čim večjem iztržku in izkupičku. Grabežljivosti, ki jim ne preprečuje izgube človeškosti. Ljudje pa nasedajo. Med seboj tekmujejo, kdo bo podaril večje in dražje darilo, pri čemer so pozorni izključno na to, kaj so od te iste osebe prejeli preteklo leto brez da bi razmislili o tem, s čim se ta ukvarja in kaj ji je blizu, kaj všeč. Prej kot njej, podarjajo sebi. In tem tekmovanjem seveda ni konca. Kajti prihodnje leto bomo dobili še več, kot presežek našega letošnjega darila, in znova bomo morali poseči dlje … nikoli končana zgodba. Povsem nebistveno je, da petnajste skodelice za čaj ne potrebujemo, pa čeprav je morda prav lepa, še manj tridesetega gela za prhanje, ki je sicer res najbolj univerzalno darilo, ki pač vedno pride prav, a v teh količinah nikakor. Podobno je tudi s čokoladami, bonbonierami in drugimi sladkarijami, s katerimi ne moremo zgrešiti. A za časa praznikov imamo na mizi tako domače dobrote, medtem ko se po njih vsak, ki vsaj malce pazi na svojo prehrano, znova vrne k svojemu "antisugar" režimu, zato vsi ti majhni paketki nekaj tednov ležijo v predalu, dokler jih počasi ne raznosimo drugam in razdamo … Kje je torej smisel vsega? V kopičenju stvari?

V letošnjem letu me je splet okoliščin pripeljal do tega, da sem prečistila svoje posedovanje dobesedno vsega. Se znebila tretjine, če ne celo polovice. Prodala naprej, podarila, zamenjala, zaradi dotrajanosti vrgla v smeti. Manj je več. Vedno bilo in vedno bo. V duhu te energije me prihajajoči prazniki nekoliko skrbijo. Vključno z rojstnim dnem, ki ga imam prav v tem času. Sprašujem se, koliko skodelic se bo nabralo. Koliko bonbonier. Koliko gelov za prhanje. Koliko drugih (neumnosti) in – najhuje – nabiralcev prahu. Sprašujem se, ali res ne znamo prisluhniti človeku, kateremu podarjamo? Se mu posvetiti vsaj malo in izbrati darilo, ki mu bo olajšalo vsakdan, ker podarjeno potrebuje. Mu prihraniti čas, ker mu ne bo potrebno v trgovine, da bi izbran izdelek poiskal sam. Ali ga preprosto razveseliti z nečim, kar mu je blizu in s čimer se ukvarja.

Prav zato se letos spogledujem z mislijo, da se odrečem vsemu, celo malim uporabnim pozornostim. Morda bi bilo najbolj smiselno, da si podarimo tisto najbolj bistveno, temeljno: čas. Pravzaprav premišljujem o tem, da bi s tistimi, ki so mi dokaj blizu, preživela skupno popoldne. Se z njimi odpravila na čaj, se malce podružila, pogovorila in ob tem zaigrala kakšno družabno igro, ki bo hkrati poskrbela tudi za smeh in nekoliko razbila zapetost dejstva, da se ti ljudje med seboj ne poznajo. Ustvarila lep spomin, ki je ne nazadnje vse, kar imamo. In potrebujemo.