Tek za nedosegljivimi sanjami

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»Jaz pa nisem tako korajžna kot ti,« je v soboto pred kinodvorano ena od ljubljanskih brezdomk dejala moji mami. Čemu naj bi ta komentar veljal sicer ne vem, a sem se o pogumu spraševala tudi sama. Vendar šele po ogledu filma Marina, biografske glasbene drame o otroštvu in odraščanju italijanskega popevkarja Rocca Granate, ki je leta 1959 osvojil svet z istoimensko pesmijo, pesmijo Marina. Je oditi na tuje odraz poguma ali strahopetnosti? Bežanje pred samim sabo in sprejetjem poraza ter pomirjenja z dejstvom, da bodo naše življenjske sanje ostale neuresničene?

Oče Salvatore je družino – Rocca, sestro Wando in ženo Ido – zapustil, ko je v upanju, da se bo izognil revščini, emigriral iz Kalabrije v Belgijo, koder je opravljal delo rudarja. Kmalu je poslal po družino, ki se mu je pridružila v delavskem naselju, kjer je dvorišče "krasilo" blato in so se prej sobice kot stanovanja stikale ena druge, da so sosedje mogli slišati vsak posamezen zalogaj hrane, ki ga je družina razrezala na krožnikih ter si ga nesla v usta. Mati Ida. Nenehoma zaprta znotraj štirih zidov. Življenje si je poleg s skrbjo za družino prepredenega vsakdana osmislila s pranjem in likanjem perila za samske rudarje. Tako je zaslužila dodaten denar, česar njen mož ne bi odobraval, zato je družina pred njim molčala. Življenje Wande je v filmu ostajalo na obrobju. Oče Salvatore vse bolj krhkega zdravja prihaja in odhaja. Na delo. V rudnik. Pogosto dela v več izmenah, da bi se izognil soočenju z najbližjimi, s katerimi se vse pogosteje prepira. Sanje o uspehu je že davno tega pokopal in se vdal rudarjenju, za katerega po desetletju še vedno verjame, da ga bo pripeljalo do uspeha. Do spoštovanja, ugleda, statusnega položaja. Želja po tem se odraža tudi v nenehnem nošenju obleke in kravate. Trda vzgoja, s katerima obdaja otroka, družini prej kot ponuja upanje in nudi varni pristan ubija sanje. A ne Roccove, za katerega se zdi, da je edini, ki je v novi domovini še ohranil življenje in ga celo nadgradil. Ljubi glasbo, harmoniko in Heleno. A ne enega ne drugega ne tretjega ne sme imeti.

Zakaj? Ker je Italijan. Tujec. Zaradi tega dejstva ga v družbo ne sprejmejo, temveč ga zaničujejo in ga obravnavajo kot zločinca, medtem ko ostaja povsem neviden. Od njega se pričakuje, celo zahteva, da sledi očetovim stopinjam in postane rudar. Oče nasprotuje glasbi. Ker v njegovih očeh glasba ne obeta resnosti. Ne daje kruha. Ker glasba ne nudi ugleda in spoštovanja, kakršnega si želi sam. Zdi se, da zanj šteje edino vihtenje krampa. Trdo fizično delo. Navkljub temu, da nenehoma trdi, da vse dela v veri, da bi bilo otrokoma bolje, zatira vsako pot, ki je drugačna od njegove. Pot, ki prinaša srečo, zadovoljstvo in zadoščenje.

Naj se vrnem na začetek tega zapisa: je odhod na tuje odraz poguma ali strahopetnosti? Od kje vsem, ki odhajajo – najsibo takrat najsibo zdaj, v teh časih –, prepričanje, da se na tujem cedita med in mleko? Od kje miselnost, da bodo tam vsi srečni? In bogati. Da bodo želi spoštovanje. Si ga zaslužijo? Tega vprašanja si skorajda nihče ne zastavi. Kot ljudje nedvomno, kot tujci, ki se vključujejo v družbo, marsikdaj ne. Kajti mnogi ne naredijo ničesar za to, da bi znali (in razumeli) jezik dežele, v kateri bivajo (deset)let(j)a. Salvatore po desetih letih belgijskega življenja takorekoč ne razume niti besede. Najbrž nikoli niti ni imel namena postati del skupnosti, kajti Belgijo je jemal le kot sredstvo, ki ga bo pripeljala do cilja – zaslužiti denar. Denar, ki bi mu prinesel spoštovanje in ugled. Nakar bi se vrnil v domovino in vzbujal občudovanje sorodnikov, znancev in sovaščanov. To je pravo vprašanje ... in neznanska zmota. Napaka.

Rocco in Wanda sta se uspešno vključila v novo skupnost, v kar sta bila primorana že z obiskovanjem šole in tudi Ida se je trudila na svoj način. Naučila se je osnovnih besed in družino skušala seznaniti z belgijsko hrano. Salvatore ne. Mrkega obraza je odhajal iz hiše in se vanjo vračal ter ob tem nasprotoval vsem, ki so razmišljali drugače in od življenja želeli (še) nekaj drugega. Kakšna sebičnost!

Marsikdo zapusti domovino, da bi se izognil ponižanju, ki ga s sabo pripelje brezdomstvo, a še več jih odide v želji po boljšem. Vendar je izredno malo tistih, ki prav res odhajajo na boljše. Ki dobijo priložnost, kakršno zaslužijo. Ljudje preprosto odhajajo. Sanjavi. Ne vedoč, da tujci povsod opravljajo dela, ki bi jih v domovini nikdar ne bili pripravljeni opravljati. Dela, ki so domačinom takorekoč izpod časti. In tako je, priznamo ali ne, v Sloveniji, kjer ponižujemo priseljence iz južnih držav. Tako je v Avstriji, kjer smo ti južnjaki sami. Tako je bilo, je in najbrž bo povsod. Le da radi prirejamo zgodbo življenja, kakor nam pač ustreza v danem trenutku in si zatiskamo oči pred resnico.

Odhajajoči sebično sledijo nečemu, kar jim bo na tujem še manj dosegljivo. Iz znanega iztrgajo ne le sebe, marveč tudi bližnje. Celo življenje garajo in grabijo tisto, kar se jim iz leta v leto bolj izmika. Vse dokler se ne poškodujejo (kot v Salvatorovem primeru) ali se upokojijo. Tedaj bi se nemudoma vrnili v domovino. Vendar se je Wanda uprla: »Nočem nazaj. Tu sem preživela več let kakor tam. Tudi tam bom tujka.« Resnica. In v tem je največja ironija – ne biti več ne tu ne tam. In takrat šele pravzaprav postaneš nihče.

A Roccova zgodba se je s pomočjo njegove vztrajnosti in uporništva proti očetu končala srečno. Zaslovel je s pesmijo Marina, katere predhodnica je bila Manuela, in v glasbi našel dom. Ponujala mu je marino, ki mu je nenehno nudila varni pristan, kamor je mogel vedno znova zasidrati svoje srce.

Včasih nam je do tega, da se uležemo na tla in jih prepojimo s solzami

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»Živiš samo enkrat, zakaj tolikokrat umreš?« (str. 149) so besede, ki so ostale za Oharo Tetsujem, salarymanom (1), ki po izgubi službe odhaja posedati na klop v park, kjer sreča mladega Taguchija Hiroma, hikiromorija (2). Oba sta izobčenca v družbi, ki na posameznika pritistka s storilnostjo in temu se upirata z umikom vase. Vendar sčasoma, vsak na svoj način, premagata meje, ki ju ločujejo od tega, da bi živela, k čemer zagotovo pripomore prijateljstvo, ki se stke na začudenje obeh. Iz dneva v dan skozi zaupen pogovor drug drugemu razkrivata drobce, ki so ju pripeljali do brezupa.

»Deklica se kar naprej smeji. Velikokrat se sprašujem, zakaj to ni več mogoče, biti brezpogojno srečen. Zakaj ždiš, ko odrasteš, kjer koli že si, v ozkih in nizkih prostorih in kvečjemu hodiš iz enega v drugega, ko pa si se kot otrok nahajal v prostoru brez sten.« (str. 66) Kaj se zgodi z delom obsedenim človekom, da v trenutku, ko je odpuščen, z njega pade »breme. Ja, sram me je bilo priznati, da za zlata vreden trenutek nisem čutil ničesar drugega kot olajšanje. Niso me potrebovali. Nič mi ni bilo več treba dokazati.« (str. 61) Vse, česar si še želi, je le to, da »bi recimo človek lahko še delal, pa ne zavoljo rezultatov, temveč delal iz predanosti, brez naprezanja.« (str. 67)

»Vtem ko sem manjkal, sem kršil zakon, ki zapoveduje, da moraš biti prisoten, in če si, moraš nekaj početi, nekaj doseči.« (str. 53) Družba, v kateri živimo, je kapitalistično naravnana. Posamezniku, čigar potrebe povsem razvrednoti, narekuje delo, dosežke, zaslužek in materialne dobrine, ki izdajajo družbeni status. Le tako nekaj velja, kajti zdi se, da življenje samo v dobi kapitala ne šteje ničesar več. Oseba, željna dela, a tudi življenja, kmalu zapade v rutino, ki jo presekajo le še odhodi in prihodi na delo in domov. Pričakovanja, da bi zadostili upom bližnjih in okolici, ki bi nas zaradi tega sprejela medse, so vse prej kot želja nas samih. Tovrstni pritiski slej ali prej privedejo do vprašanja: »Misliš, da naju potrebuje? Mislim, ljudi kot sva midva, ki sva skrenila s poti, se izmaknila. Ki nimajo diplome, izobrazbe, dela, ki nimajo česa pokazati, ki se niso ničesar naučili razen tega: da se splača živeti. Strah me je te misli, da bi lahko zdaj, ko sva se tega naučila, spoznala, da naju ne potrebujejo. Kljub vsemu sva zaznamovana. Imava hibo. Kaj, če nama tega ne oprostijo?« (str. 157-158)

Tretji roman avstrijsko-japonske pisateljice Milene Michiko Flašar Klical sem ga Kravata izvrstno postavlja ogledalo kapitalizmu in na neposreden, a hkrati nadvse nevsiljiv, način pokaže, kakšne so posledice izničenja življenja vsakega posameznika. Kakšno vrednost imajo iskre v očeh slehernega med nami. Zgodba je umeščena na Japonsko, kjer je pritisk na uspešnost in storilnost najbrž največji na vsej zemeljski obli. A dejstvo je, da je bil delovni ritem tudi pri nas pred desetletjem ali dvemi povsem drugačen. Zdi se, da dandanes vsi plujemo proti brezizhodnosti, kakršno sta občutila Ohara in Taguchi. Pritisk, ki zapoveduje nadčloveško storilnost in uspešnost – nadtalentiranost, če se tako izrazim – posameznika izniči na vlogo stroja. Zato se ne gre čuditi, da imamo vse pogosteje potrebo tla prepojiti s solzami. Kajti »oči so okna, skozi katera gleda duša.« (str. 75)

Morda šele z umitimi očmi zmoremo ponovno ugledati svoje bistvo. Edino življenje, ki nam je dano, a ga zapravljamo v pehanju za nepomembnim priznanjem veljakov, ki se počutijo živo le kadar posedujejo moč. Ugledati svet, ki nas obdaja. Svet, ki bi mu bilo marsikdaj bolje ubežati.

Verjamem, da nam je tostranska izkušnja dana zato, da si naberemo čim več izkustev, znanj, spoznanj. Verjamem, da živimo zato, da nekaj dosežemo. Vendar prav tako verjamem, da so dosežki pogojeni z občutenjem življenja. "Laboratorijski ljudje", neprenehoma zaprti med štirimi stenami svojih pisarn, ki se ženejo za uspehom, da bi v očeh družbe opravičili svojo "normalnost", v sebi umirajo še preden pričnejo živeti. Avtorica romana odstira prav smrt – fizično in še posebno duševno –, ki je posledica ne-živetja. Krutost kapitalistične družbe, ki od nas pričakuje popolnost, številne ljudi peha v smrt, najsi bo v umik vase ali v samomorilna dejanja.

Koliko življenj je ugasnilo, ker ljudem ni dano prav tisto edino, kar želijo, morajo, smejo, kar jim pripada? Živeti. Čas danes izničuje človeško naravnost. In verjamem, da rezultati prav zato pogosto umanjkajo. Ker ni več volje in veselja, le še nuja. Prisila. Je vredno? Za čim se v resnici ženemo? Za nekaj gigabajtov računalniškega prostora več? Za prekritost celotnega sveta s telekomunikacijskimi omrežji? Za nekaj prodanih reklamnih kemičnih svinčnikov več? Komu neki to koristi?!

»Če se lahko česar koli naučiš, potem samo tega, da se ne smeš sramovati. Naj te ne bo sram, da si človek s čustvi. Vseeno kaj, čuti iskreno in globoko. Čuti še za kanček bolj iskreno, čuti še za kanček bolj globoko. Čuti zase. Čuti za drugega.« (str. 110-111)

Smisel življenja ni garanje od jutra do jutra in pehanje za niti omembe vrednimi dosežki. Smisel življenja tudi ni ždenje znotraj štirih sten in rutiniranost dnevov. Niti nista smisel življenja posedanje doma in brezdelnost. Življenje je v resnici nadvse preprosto. Resnica je preprosta, a vendar mnogi raje živijo v laži. Vse, kar življenje terja od nas, je ravnovesje vsega, kar ponuja. Kajti nezmožni smo nekaj doseči, če si ne znamo vzeti čas zase in zaslišati svojo bit. Življenje je neujetost in svobodnost. Je izkustvo. Je čutenje. Nas samih in nam dragih. Kajti »mar nismo tukaj zato, da bi se drug drugega dotaknili?« (str. 106)

(1) moški uslužbenec v podjetju

(2) človek, ki se zapre v hišo in omeji stik z družino, čas izolacije lahko traja tudi 15 let ali dlje