Le del sveta smo in svet del nas

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»Vsi in vsakdo od nekod prihaja,« se je zapisalo Janu van Mersbergenu v romanu Zadnji pobeg, ki ga še vedno nosim v spominu medtem ko stopam po regiji, ki jo slabo poznam ali, če sem povsem iskrena, je ne poznam. A se kljub temu v njej počutim nadvse domačno, kot da bi bila ta dežela tista, od koder prihajam. S stvarmi, ki so me pripeljale sem, se zlahka povsem poistovetim, kar občutim kot prijetno spremembo, vsaj po navadi, da ljudje tako običajno vse počnejo le zato, da pač počnejo. Tu je drugače, bolj srčno in s pravimi nameni. Popolne neznance in redke znance naenkrat čutim dokaj blizu. Smo kot posebna, jazzovska, družina in pogovor že prvega večera sproščeno zaide v smeri potovanj. Potuješ? Ne, odgovorim, saj bi bilo trditi drugače čista laž. Menim celo, da so potovanja dandanes nekoliko precenjena, marsikdaj izraz vzvišenosti in prestiža, kar se še najbolje odraža v njihovi najbolj neokusni in neumni obliki – križarjenjih. Prepričana sem, da je namen potovanj doživeti nekaj novega, se nečesa naučiti in presekati rutino vsakodnevnih obveznosti, da bi morda dobili navdih za spremembo v svojem življenju, jasno, na bolje. Zato preprosto ne razumem, zakaj bi več dni posedali ali poležavali na strehi velike križarke in iskali zabavo v kotičkih, ki jih premore vsako velemesto; v bazenih, lokalih, trgovinah, restavracijah, kozmetičnih in frizerskih salonih, igralnicah, fitnesih, kino dvoranah … – samih nepotrebnih rečeh skratka –, da bi le tu in tam za uro ali dve sestopili v neznano mesto in bi naše oči zaobjele tisto, kar sicer spremljamo z distance. Nekoliko pretenciozno. Nesmiselno. Brezbrižno. In seveda v popolnem neskladju z etiko v skrbi za okolje in mojo lastno odgovornostjo do planeta, ki mi je za časa tega življenja tako velikodušno dan na posojo. Poleg tega tako radi poveličujemo vse tuje, medtem ko zakladov in biserov lastne dežele ne poznamo, čeprav so nam na dosegu roke. Pač, dejstvo je, da jih pogosto niti ne želimo spoznati.

A seveda imajo potovanja, ki jim sicer v nobenem pogledu ne nasprotujem, tudi svoj drugi obraz. Notranji obraz. Vendar ta danes ni na ceni. Večjo veljavo imajo številke. Čim večkrat oditi iz države, obiskati čim več dogodkov, spoznati čim več ljudi, se preizkusiti v čim več rečeh … Pa nas ta čim več, ki nam onemogoča kogarkoli zares spoznati in začutiti ali karkoli zares obvladati in doživeti v resnici osrečuje? »Kako je človek lahko zares svoboden in prost? Si tega želiš? Kako si lahko svoboden med ljudmi, za katere ti je mar, in kako si lahko svoboden, če ljudi, za katere ti je mar, ni zraven?« (str. 82) Kako biti svoboden, ko nam ni mar niti zase? Ko si ne upamo samorealizirati se in raje tičimo v povprečnosti, lebdimo na površju vsega, kar bi sicer lahko …

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Tisti več nas sili tavati po brezpotju in si polniti čas, da bi se nam le ne bilo potrebno soočiti s samim seboj. A v tem primeru tudi naša rast, naš napredek, izostane, kajti ta zahteva zavest o tem, kaj želimo, kam gremo, v kaj želimo vlagati. Zahteva predanost. Posvečenost. Čas. Trud. In popolno osredotočenost. Vsi mi potrebujemo »stik, je dejal mož s termovkama. Toplino. To drži ljudi pokonci. Drug drugega držimo pokonci.« (str. 69) A so ljudje, ki nam pomagajo presegati svoje meje in so ljudje, ki nas silijo umirati po obrokih.

Naša zmožnost selekcioniranja je otopela in zadovoljujemo se z malim pod navidezno bogatostjo, ki pa nas vendar pušča predvsem vedno znova vse bolj hladne. Osebno me nikdar ni zanimalo tisto več, prej manj. Kajti v tem manj najdem več. Videti cel svet ne pomeni poznati ga. Več pomeni ponotranjiti nekaj njegovih delčkov. Življenje v krajih, ki ji začutimo, sobivanje z domačini, ustvarjanje, iskanje skritih kotičkov, pozabljenih zgodb … Vsi mi želimo pustiti sledi. A se razlikujemo v tem, v kolikih oz. kako globoko jih vrezujemo. Povsem človeško je želeti najti kraj, kjer bomo živeli večno. Najti tiste, v čigar spominu bomo živeli za vekomaj, ker bodo besedo o nas prenesli naprej.

»Nekje se moraš ustaliti, nekaj moraš pomeniti.« (str. 61) A kje in kaj? Ne zanima me videti, spoznati, doživeti vse. Že davno tega sem se pomirila s tem, da vse ne gre. Vendar mi to spoznanje ne onemogoča globiti nekaj izbranih vezi. Zanima me, od nekdaj, kaj z videnim, spoznanim, doživetim storim. Kakšne sledi pusti v meni, kako me spremeni in kako sebe najdem v tem, to v sebi. Zavedam se, da sem le del sveta in svet del mene. In vem, da nikdar ne bom ves svet, saj bi ne bilo naravno. A šele ko izgubim to zavest, izgubim »tudi strah, da bi vse izgubil.« (str. 8) Samo še sem, v najboljši možni različici sebe, ki ves čas išče poti naprej, navzgor. Na bolje, k sreči.

Kje se čutimo namočnejše?

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Zgodnje jutro. Na desetine, stotine, tisoče, milijone ljudi bega v nov dan. Hitrih korakov, upadlih src. Nejevoljno, nestrpno. Zaspano. Zaskrbljeno. Brezvoljno. Žalostno … So srečni?

Gordana Kuić je v romanu Vonj po dežju na Balkanu (str. 47) zapisala: »Kot vedno se žalost in radost mešata. Strah pred novim in želja po spremembi. Tako ona trepeta in čaka, upogiba se pod težo nove odgovornosti, čeprav ne ve povsem jasno, iz česa je ta sestavljena.« Prebujanje novega dne prinaša olajšanje in zavedanje o tem, da je možen nov začetek. Upe, da še ni prepozno. Znamo, zmoremo, smemo, hočemo drugače. Vsak od nas odhaja po poteh, lastnih le njemu samemu. Potešen od vznemirjenja, pričakovanja, da mu bo morda prav danes uspelo. Vendar se sanje razblinijo še preden nastopi čas kosila, pogosto celo že takrat, ko šele prečkamo prehod za pešce in drvimo svojemu prvemu cilju dneva naproti, medtem ko nam vozniki v avtomobilih hupajo, naj pohitimo. Le hip in življenje se izteče iz nas. Kako daleč se nam v teh trenutkih zdi odrešitev večera, ki bi brez ovinkarjenja sporočila: konec je. Vsaj za ta dan. A jutri … jutri bo nova priložnost.

Občasno nas sicer ponese v »neslutene višave, a vedno s spoznanjem, da se bosta spet spustila na trdna tla in nadaljevala z običajnim tempom. In prav ta običajni vsakdan, za katerega sta se sama odločila s premagovanjem vseh preprek, sta poimenovala sreča. Prava sreča za njiju ni bila vsota izjemnih trenutkov, temveč vsak, še tako enostaven čas, ki sta ga preživela skupaj: jutranje bujenje, poslušanje novic, žvižganje iz kopalnice, pogovor o malenkostih.« (Kuić, str. 269)

Katerim opravkom naproti hitijo vsi neznani obrazi, ki jih srečujemo na ulicah? Kje najdejo mir? Kje iščejo zadovoljstvo? Kdo, če sploh kdo, jih ob večerih pričaka doma? Čemu se trudijo, koga ljubijo? Kje je tisti kraj, kjer so najbolj doma?

»Ko je tonila v sen ritma tresenja vlaka, je pred sabo zagledala modre oči mame Estere. Te so pomenile dom, toplino in podporo v nesreči. Ko je iz hlada in tesnobe zunanjega sveta posegla po zavetju, ko sta ji strah in jok stisnila srce in so ji kolena klecnila, je bil tam vedno mamin objem, v katerem se je lahko ogrela, okrevala, tam je bila, da jo je pričakala, ji prisluhnila in jo podprla ter jo spet nežno pustila korakati po lastni poti,« da bi ji dala svobodo (Kuić, str. 146). Pomembno je imeti dom. Se vračati vanj. Ga čutiti v srcu tudi takrat, ko smo daleč od njega. Kajti sicer oči vseh nas iz dneva v dan ugašajo in postanemo sence sebe samih. Zamujene priložnosti se kopičijo. Postajamo deli betonskih in asfaltiranih struktur, postajamo stroji, ki jih je ob prvi okvari potrebno zamenjati. Ni nam dovolj, nikoli, in beseda ne nam ostaja neznana. Je sploh še kaj, kar v nas uspe zbuditi hrepenenje? Želimo lepšo prihodnost? Boljši jutri? Izstop iz začaranega kroga? Se želimo predati drugačnosti, ki se je bojimo, zaradi česar ostajamo ujetniki slehernega dne? Smo srečni?

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Nekje drugje prostranost. Pustost gole tišine reže v prebujajoč se dan, ki slika pejsaže življenja. Nas do bolečine veže s svojim srcem, ki v osami ostaja iskren. Tam smo. »Ko si otrok, drugače vidiš svet. Najbrž ga v vsakem življenjskem obdobju vsakdo vidi z novega zornega kota,« se je na strani 151 romana Opalna puščava zapisalo Di Morrissey. Tu, na koncu sveta, se modrina neba dviga v čist, umit dan, in ta zmore prinesti le radost. Zelenilo travnatih pokrajin in gozda, že rahlo rumenečega in rdečečega v jesenskem prevešanju, se dopolnjuje z rjavostjo zemlje, ki daje življenje. Nas vabi na pot do nas samih.

Tu ni pritiskov. Ob koncu dneva ne obtožb, da je dan prinesel premalo. Ni razočaranj in občutkov nevrednosti. V tem svetu samo je … življenje samo. In mi v njem, odvisni izključno od dela svojih rok. Od lastnih misli. Dojemanja sveta.

V tej prvinskosti zahtevam po več, bolje, hitreje itn. ni mesta. Morrisseyeva meni, da je tako, »kot bi mi v srce, dušo in um vstopila svetloba.« (str. 335) Vsak dan je le čista sreča. V tem za marsikoga krutem svetu, v katerem ne bi znal preživeti, je milina. Ne gre več za imeti in doseči, temveč za biti, doživeti. Vprašanje, smo mar srečni, postane povsem brezpredmetno. Ničesar ni, kar bi nam najdbo sreče preprečevalo ali onemogočalo. Ne jutri ali naslednji mesec ali kadarkoli pač bomo že zaključili s projektom, na katerem trenutno delamo, kupili nove nepotrebne stvari ali spoznali pravo osebo. Ne, gre za to, da se v tem pristnem, naravnem svetu sreča godi danes. V prav tem trenutku.

»Včasih, ko to najmanj pričakuješ, v tvoje življenje v pravem trenutku vstopijo pravi ljudje.« (Morrissey, str. 392) Včasih v pravem trenutku stopiš na pravi kraj. Kraj, kjer si doma. Ki te povede domov. K sebi. Takrat pridobiš svobodo, da vzletiš kakor ptica, obvladuješ let in nato varno pristaneš. (povzeto po Morrissey, str. 17)

Pa vendar. Gre le za odločitev. Vedno za odločitev. Odločitev o tem, kje čutimo več in kje se začutimo bolj.