 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
»Vsi in vsakdo od nekod prihaja,« se je zapisalo Janu van Mersbergenu v romanu Zadnji
pobeg, ki ga še vedno nosim v spominu medtem ko stopam po regiji, ki jo slabo
poznam ali, če sem povsem iskrena, je ne poznam. A se kljub temu v njej počutim
nadvse domačno, kot da bi bila ta dežela tista, od koder prihajam. S stvarmi, ki
so me pripeljale sem, se zlahka povsem poistovetim, kar občutim kot prijetno
spremembo, vsaj po navadi, da ljudje tako običajno vse počnejo le zato, da pač
počnejo. Tu je drugače, bolj srčno in s pravimi nameni. Popolne neznance in
redke znance naenkrat čutim dokaj blizu. Smo kot posebna, jazzovska, družina in
pogovor že prvega večera sproščeno zaide v smeri potovanj. Potuješ? Ne,
odgovorim, saj bi bilo trditi drugače čista laž. Menim celo, da so potovanja
dandanes nekoliko precenjena, marsikdaj izraz vzvišenosti in prestiža, kar se
še najbolje odraža v njihovi najbolj neokusni in neumni obliki – križarjenjih.
Prepričana sem, da je namen potovanj doživeti nekaj novega, se nečesa naučiti
in presekati rutino vsakodnevnih obveznosti, da bi morda dobili navdih za
spremembo v svojem življenju, jasno, na bolje. Zato preprosto ne razumem, zakaj
bi več dni posedali ali poležavali na strehi velike križarke in iskali zabavo v
kotičkih, ki jih premore vsako velemesto; v bazenih, lokalih, trgovinah,
restavracijah, kozmetičnih in frizerskih salonih, igralnicah, fitnesih, kino
dvoranah … – samih nepotrebnih rečeh skratka –, da bi le tu in tam za uro ali
dve sestopili v neznano mesto in bi naše oči zaobjele tisto, kar sicer
spremljamo z distance. Nekoliko pretenciozno. Nesmiselno. Brezbrižno. In seveda
v popolnem neskladju z etiko v skrbi za okolje in mojo lastno odgovornostjo do
planeta, ki mi je za časa tega življenja tako velikodušno dan na posojo. Poleg
tega tako radi poveličujemo vse tuje, medtem ko zakladov in biserov lastne
dežele ne poznamo, čeprav so nam na dosegu roke. Pač, dejstvo je, da jih pogosto
niti ne želimo spoznati.
A seveda imajo potovanja, ki jim sicer
v nobenem pogledu ne nasprotujem, tudi svoj drugi obraz. Notranji obraz. Vendar
ta danes ni na ceni. Večjo veljavo imajo številke. Čim večkrat oditi iz države,
obiskati čim več dogodkov, spoznati čim več ljudi, se preizkusiti v čim več
rečeh … Pa nas ta čim več, ki nam onemogoča kogarkoli zares spoznati in
začutiti ali karkoli zares obvladati in doživeti v resnici osrečuje? »Kako je človek lahko zares svoboden in
prost? Si tega želiš? Kako si lahko svoboden med ljudmi, za katere ti je mar,
in kako si lahko svoboden, če ljudi, za katere ti je mar, ni zraven?« (str.
82) Kako biti svoboden, ko nam ni mar niti zase? Ko si ne upamo samorealizirati
se in raje tičimo v povprečnosti, lebdimo na površju vsega, kar bi sicer lahko …
 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
Tisti več nas sili tavati po brezpotju
in si polniti čas, da bi se nam le ne bilo potrebno soočiti s samim seboj. A v
tem primeru tudi naša rast, naš napredek, izostane, kajti ta zahteva zavest o
tem, kaj želimo, kam gremo, v kaj želimo vlagati. Zahteva predanost.
Posvečenost. Čas. Trud. In popolno osredotočenost. Vsi mi potrebujemo »stik, je dejal mož s termovkama. Toplino. To
drži ljudi pokonci. Drug drugega držimo pokonci.« (str. 69) A so ljudje, ki
nam pomagajo presegati svoje meje in so ljudje, ki nas silijo umirati po
obrokih.
Naša zmožnost selekcioniranja je
otopela in zadovoljujemo se z malim pod navidezno bogatostjo, ki pa nas vendar
pušča predvsem vedno znova vse bolj hladne. Osebno me nikdar ni zanimalo tisto
več, prej manj. Kajti v tem manj najdem več. Videti cel svet ne pomeni poznati
ga. Več pomeni ponotranjiti nekaj njegovih delčkov. Življenje v krajih, ki ji
začutimo, sobivanje z domačini, ustvarjanje, iskanje skritih kotičkov,
pozabljenih zgodb … Vsi mi želimo pustiti sledi. A se razlikujemo v tem, v
kolikih oz. kako globoko jih vrezujemo. Povsem človeško je želeti najti kraj,
kjer bomo živeli večno. Najti tiste, v čigar spominu bomo živeli za vekomaj, ker
bodo besedo o nas prenesli naprej.
»Nekje se moraš ustaliti, nekaj moraš pomeniti.« (str. 61) A kje in
kaj? Ne zanima me videti, spoznati, doživeti vse. Že davno tega sem se pomirila
s tem, da vse ne gre. Vendar mi to spoznanje ne onemogoča globiti nekaj
izbranih vezi. Zanima me, od nekdaj, kaj z videnim, spoznanim, doživetim
storim. Kakšne sledi pusti v meni, kako me spremeni in kako sebe najdem v tem,
to v sebi. Zavedam se, da sem le del sveta in svet del mene. In vem, da nikdar
ne bom ves svet, saj bi ne bilo naravno. A šele ko izgubim to zavest, izgubim »tudi strah, da bi vse izgubil.« (str. 8)
Samo še sem, v najboljši možni različici sebe, ki ves čas išče poti naprej,
navzgor. Na bolje, k sreči.
