 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
Zgodnje jutro. Na desetine,
stotine, tisoče, milijone ljudi bega v nov dan. Hitrih korakov, upadlih src.
Nejevoljno, nestrpno. Zaspano. Zaskrbljeno. Brezvoljno. Žalostno … So srečni?
Gordana Kuić je v romanu Vonj po dežju na Balkanu (str. 47)
zapisala: »Kot vedno se žalost in radost
mešata. Strah pred novim in želja po spremembi. Tako ona trepeta in čaka,
upogiba se pod težo nove odgovornosti, čeprav ne ve povsem jasno, iz česa je ta
sestavljena.« Prebujanje novega dne prinaša olajšanje in zavedanje o tem,
da je možen nov začetek. Upe, da še ni prepozno. Znamo, zmoremo, smemo, hočemo
drugače. Vsak od nas odhaja po poteh, lastnih le njemu samemu. Potešen od
vznemirjenja, pričakovanja, da mu bo morda prav danes uspelo. Vendar se sanje
razblinijo še preden nastopi čas kosila, pogosto celo že takrat, ko šele
prečkamo prehod za pešce in drvimo svojemu prvemu cilju dneva naproti, medtem
ko nam vozniki v avtomobilih hupajo, naj pohitimo. Le hip in življenje se izteče
iz nas. Kako daleč se nam v teh trenutkih zdi odrešitev večera, ki bi brez
ovinkarjenja sporočila: konec je. Vsaj za ta dan. A jutri … jutri bo nova
priložnost.
Občasno nas sicer ponese v »neslutene višave, a vedno s spoznanjem, da
se bosta spet spustila na trdna tla in nadaljevala z običajnim tempom. In prav
ta običajni vsakdan, za katerega sta se sama odločila s premagovanjem vseh
preprek, sta poimenovala sreča. Prava sreča za njiju ni bila vsota izjemnih
trenutkov, temveč vsak, še tako enostaven čas, ki sta ga preživela skupaj:
jutranje bujenje, poslušanje novic, žvižganje iz kopalnice, pogovor o
malenkostih.« (Kuić, str. 269)
Katerim opravkom naproti hitijo
vsi neznani obrazi, ki jih srečujemo na ulicah? Kje najdejo mir? Kje iščejo
zadovoljstvo? Kdo, če sploh kdo, jih ob večerih pričaka doma? Čemu se trudijo,
koga ljubijo? Kje je tisti kraj, kjer so najbolj doma?
»Ko je tonila v sen ritma tresenja vlaka, je pred sabo zagledala modre
oči mame Estere. Te so pomenile dom, toplino in podporo v nesreči. Ko je iz
hlada in tesnobe zunanjega sveta posegla po zavetju, ko sta ji strah in jok
stisnila srce in so ji kolena klecnila, je bil tam vedno mamin objem, v katerem
se je lahko ogrela, okrevala, tam je bila, da jo je pričakala, ji prisluhnila
in jo podprla ter jo spet nežno pustila korakati po lastni poti,« da bi ji
dala svobodo (Kuić, str. 146). Pomembno je imeti dom. Se vračati vanj. Ga
čutiti v srcu tudi takrat, ko smo daleč od njega. Kajti sicer oči vseh nas iz
dneva v dan ugašajo in postanemo sence sebe samih. Zamujene priložnosti se
kopičijo. Postajamo deli betonskih in asfaltiranih struktur, postajamo stroji,
ki jih je ob prvi okvari potrebno zamenjati. Ni nam dovolj, nikoli, in beseda
ne nam ostaja neznana. Je sploh še kaj, kar v nas uspe zbuditi hrepenenje?
Želimo lepšo prihodnost? Boljši jutri? Izstop iz začaranega kroga? Se želimo predati
drugačnosti, ki se je bojimo, zaradi česar ostajamo ujetniki slehernega dne?
Smo srečni?
 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
Nekje drugje prostranost. Pustost
gole tišine reže v prebujajoč se dan, ki slika pejsaže življenja. Nas do
bolečine veže s svojim srcem, ki v osami ostaja iskren. Tam smo. »Ko si otrok, drugače vidiš svet. Najbrž ga v
vsakem življenjskem obdobju vsakdo vidi z novega zornega kota,« se je na
strani 151 romana Opalna puščava zapisalo Di
Morrissey. Tu, na koncu sveta, se modrina neba dviga v čist, umit dan, in
ta zmore prinesti le radost. Zelenilo travnatih pokrajin in gozda, že rahlo
rumenečega in rdečečega v jesenskem prevešanju, se dopolnjuje z rjavostjo
zemlje, ki daje življenje. Nas vabi na pot do nas samih.
Tu ni pritiskov. Ob koncu dneva
ne obtožb, da je dan prinesel premalo. Ni razočaranj in občutkov nevrednosti. V
tem svetu samo je … življenje samo. In mi v njem, odvisni izključno od dela
svojih rok. Od lastnih misli. Dojemanja sveta.
V tej prvinskosti zahtevam po
več, bolje, hitreje itn. ni mesta. Morrisseyeva meni, da je tako, »kot bi mi v srce, dušo in um vstopila
svetloba.« (str. 335) Vsak dan je le čista sreča. V tem za marsikoga krutem
svetu, v katerem ne bi znal preživeti, je milina. Ne gre več za imeti in
doseči, temveč za biti, doživeti. Vprašanje, smo mar srečni, postane povsem
brezpredmetno. Ničesar ni, kar bi nam najdbo sreče preprečevalo ali
onemogočalo. Ne jutri ali naslednji mesec ali kadarkoli pač bomo že zaključili
s projektom, na katerem trenutno delamo, kupili nove nepotrebne stvari ali
spoznali pravo osebo. Ne, gre za to, da se v tem pristnem, naravnem svetu sreča
godi danes. V prav tem trenutku.
»Včasih, ko to najmanj pričakuješ, v tvoje življenje v pravem trenutku
vstopijo pravi ljudje.« (Morrissey, str. 392) Včasih v pravem trenutku
stopiš na pravi kraj. Kraj, kjer si doma. Ki te povede domov. K sebi. Takrat
pridobiš svobodo, da vzletiš kakor ptica, obvladuješ let in nato varno
pristaneš. (povzeto po Morrissey, str. 17)
Pa vendar. Gre le za odločitev.
Vedno za odločitev. Odločitev o tem, kje čutimo več in kje se začutimo bolj.
