Sprejemanje sprememb

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Edina stalnica življenja so spremembe. V okolju, v drugih, v nas. Kadar odraščamo v družini, ki nam kaže vzorce, drugačne od tistih, kakršni naj bi med družinskimi člani vladali, jih navkljub neprimernosti usvojimo in jih zapišemo v svoj genski kod. Nekega dne odrastemo. Tekom let smo pridobili dovolj znanja, da vemo, da je bolje ravnati drugače, a ne znamo. Sprememb se branimo s strahovi. Vendar se usvojeni vzorci zažrejo v nas, čeprav nenehoma bežimo od njih. Zdi se, da nam ne dajo priložnosti za drugačno vedenje.

Zgodi se torej, da se nam prigodi prav tisto, kar smo si od nekdaj želeli, vendar tega ne znamo sprejeti. Počutimo se zmedene, nemočne, žalostne, vesele, srečne in predvsem prestrašene. Ljudje smo zanimiva bitja. Nenehoma delamo načrte za prihodnost, v kateri se vidimo kot tisto, kar si želimo postati. Zdaj smo tu, pogosto brez želenega, a v prihodnosti bomo tam in vse bo v redu. Nadvse naivno. Niti pomislimo ne, da je od točke A (zdaj sem tu, brez želenega) do točke Ž (biti tam, kjer je vse v redu) potrebno priti. A do točke Ž ne bomo nikdar prispeli, če ne bomo zbrali poguma in stopili na pot, ki vodi do točke B. Ta nas bo potem popeljala do točke C, D in naprej, vse dokler nas pot nekega dne, morda, ne privede do želene točke Ž.

Zakaj se torej spremembam, ki nam omogočajo dobiti želeno in obetajo srečo, upiramo? Se jih bojimo? Jih zavračamo in ob njih čutimo predvsem bolečino, če že ne celo trpljenje? Seveda najpogosteje v so-odnosu z drugim. Ko premišljujem o tem, se mi v misli prikrade delo Raffaela Morellija Nismo rojeni za trpljenje (Založba Eno, 2012). Avtor meni, da se bolečina »pojavi, da bi nas ustavila. Vznikne iz globin duše, ki stremi k temu, da bi prekinila pogled prepričanj, vzorcev in gotovosti,« medtem ko »trpim zato, ker me moje bistvo želi odpeljati proč od brezplodnega življenja, ki ga živim, proč od energijskega zastoja, v katerem sem pristal. /.../ Bolečina duše torej vznikne zato, ker rojevamo novega sebe.« (str. 12)

Poudarek velja prav slednjim besedam: rojevamo novega sebe. Takšnega torej, kot se vidimo v prihodnosti. Tam, kjer je vse v redu. Nara Petrovič je na enem od svojih predavanj dejal, da smo ljudje podobni drevesom, saj s svojim delovanjem poganjamo veje. Te si lahko razlagamo tudi kot spremembe. Vse prepogostokrat se jim upiramo. Imeli bi novo vejo, a je vendar ne bi imeli, ker ne vemo, kako bomo delovali, kako živeli, z njo. Ali nas bo motila, morebiti ovirala, ali nam bo vendar obogatila življenje, nam ostaja neznano. A če ne poskusimo živeti z njo, nikdar ne bomo vedeli.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

To se še posebno odraža v medsebojnih odnosih, ki jih je potrebno nenehoma graditi. Strahovi, ki se rojevajo v nas kot posledica neprimernega okolja, v katerem smo odraščali, nas hromijo in nam ne dovoljujejo bližine s tistimi, ki si jih želimo blizu. A vendar nam upanje vzbuja prav dejstvo, da se povezujemo zato, da bi rasli. Da postanem boljša oseba. In da on/ona postane boljša oseba. Da zgradiva most čez deročo reko, ki bo najin svet. Kdor nas bo sprejel z vsemi našimi strahovi in nam na poti rojevanja novega sebe stal ob strani ter nas podpiral, bo hkrati spremenil tudi sebe. A predpogoj je, da se sprejmemo sami.

Prav tako bolečino, ki nas pogostokrat hromi. Zaradi nje smo se marsikdaj celo pripravljeni odreči spremembam. Možnostim in priložnostim, ki bi se nam ponudile. Sreči in veselju. Pri tem se preprosto moram opreti še na eno delo, in sicer Umetnost preprostosti Dominique Loreau (Vale-Novak, 2009), Francozinje, ki že več kot dve desetletji živi na Japonskem. Svoje življenje je tako prepredla z vzhodnjaško filozofijo, s katero si prizadeva k eleganci življenja pod vodilom "manj je več". Med drugim, meni (str. 174-175): »Vemo, da obstaja moč, ki nam je dosegljiva sleherni trenutek v življenju, vendar pa moramo prositi svojega duha, da nas "priklopi" na svoj tok. Bolj se začnemo zavedati stvari, bolj smo sposobni premagati svoje težave. Če se celo večnost zadržujemo pri ovirah, težavah in neprijetnostih, se bo naša podzavest odzvala skladno s tem in nam zaprla vrata do sreče. Vse, kar se nam zgodi, se nam zgodi zato, da bi se iz tega nekaj naučili.«

In življenje je učenje. Kar me privede do zaključka, da moramo razvejati čim več vej. Trdnost, s katero plujemo skozi dni, je roževinasta, kakor lubje. In težko ga je predreti, da bi mogla pognati nova veja ali vzbrsteti popek, ki se bo nazadnje le razprl v vsej mogočnosti. A, seveda, s kancem bolečine. Rojevanje prinaša neizmerno veselje in srečo, priložnost, da postanemo boljši ljudje, vendar preobrazba ne more priti brez bolečine. Če ničesar ne izgubimo, če ne utrpimo, ne moremo ceniti vsega, kar nas osrečuje in ne narediti prostor novemu.

Tisto, kar nas na tej poti omejuje, so strahovi. Najpogosteje porajani v pričakovanjih, željah, hrepenenjih. Morelli meni, da nas »razmišljanje o boljšem življenju v prihodnosti, povsem drugačnem od zdajšnjega, vedno naredi ranljivejše, negotove in nemočne.« (str. 64) In najmočneje nas zaznamujejo prav upi o doseganju sanj. Vendar se, ne nazadnje, zaradi njih tudi spreminjamo. Hrepenenja, želje in sanje nas najmočneje zaznamujejo. »Prav zato se ne smemo upirati težavam: naučiti se moramo, da jih sprejmemo in jih osvetlimo s svojim pogledom,« (str. 10-11) kajti »karkoli se nam dogaja, kakršnakoli težava nas muči, to je glas naše notranjosti, semena, ki si utira pot med vzorci, ki dihajo v nas, med nepotrebnimi osebnostmi, ki jih igramo pred sabo in pred drugimi.« (str. 31-32)

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Bolečino moramo skušati sprejeti kot del preobražanja in rojevanja novega sebe. Pomlad, ki nas razveseljuje s prebujanjem življenja, najbrž trpi hude bolečine. Loreauova meni, da bi bili »toliko bolj srečni, če bi se naučili živeti z lastnimi pomanjkljivostmi in s pomanjkljivostmi drugih.« (str. 186) Sprejemanje težkega obdobja stopanja po poti do tistega želenega dne v prihodnosti, kjer bo vse v redu, zahteva nekaj bolečine. Le pogumni jo upajo sprejeti. Le pogumni pletejo veje. Drugi ostanejo goli. Pusti. Prazni. Na pragu pomladi vendar umirajoči štori, kamor v jeseni zahajajo le odhajajoči.

Medtem ko razvejanost pomeni življenje. Pomeni rast. Spreminjanje. Vendar se je potrebno zavedati, da vsak korak terja svoj čas. Shoditi še preden bi se znali plaziti po tleh bi bilo v nasprotju z razvojem. Ljubiti se še preden imamo pogum predati drugemu srce, mu obljubiti zvestobo in mu najiskreneje izreči "rad/a te imam" ponižanje sebe in drugega. Nespoštovanje. Kajti »ljubezen se začne s spoštovanjem,« meni Sait Faik. Prav tako bi bilo stagnirati na mestu v neskladu z življenjem. Rast zahteva predhodno brstenje.

Včasih se zdi, da šele počasnost rojeva trajanje. In da sreča zahteva trpljenje. Nemudoma se mi v misli prikrade skladba Alma italijanskega trobentača Paola Fresa in kubanskega pianista Omarja Sose z izstoimenske plošče (Ota Records, 2012). Pianistična osnova namreč postavlja temelje, počasi in stvarno, trobenta se skuša nasloniti nanj z željo po doživetju, a šele ekspresivnost violončela nakazuje toplino. Zdi se, da šele takrat ko rojevanje lepote ter sreče, lastno preobražanje, primerjamo s porajanjem bolečine, lahko pričenjamo razumevati svoje strahove. In kar je na poti k razumevanju, je vendar le za korak daleč k sprejemanju. Takrat sprememba najbrž že čaka za naslednjim vogalom.

Kljub vsemu reči življenju da

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»Življenje je največje darilo, kar jih lahko prejmeš, a hkrati tudi največji pekel, kar jih lahko doživiš,« sem uvodoma zapisala v zbirki zgodb Skozi polje cvetočega maka smo odšli v iskanje … (Mir, dobrota, ljubezen, sreča!). Zakaj torej mnogi izgubijo vero v darila in se pogosto prikrajšajo za njih? Si vzamejo življenje?

Slovenija je ena izmed desetih najbolj ogroženih držav na svetu, saj letno "proizvede" kar 450 samomorov. Raziskave kažejo, da je leta 2003 880.000 ljudi na svetu obupalo. Nad svetom, življenjem in, najbrž, tudi samim sabo. Če upoštevamo dejstvo, da vsaka povprečna družina šteje štiri družinske člane, podatek pove, da samomor letno prizadane približno tri milijone in pol ljudi. Če k temu prištejemo še dva več, ob upoštevanju, da je med samomorilci veliko dovolj mladih, da so njihovi starši še živi, ali vsaj bratje in sestre, se število hitro povzpne še nekoliko višje. In če gremo še malce bolj v skrajnost ter dodamo dva najbližja prijatelja, ki po izgubi občutita praznino, kmalu pridrvimo do skoraj devetih milijonov. A to ni vse. Treba je upoštevati dejstvo, da teh ljudi izguba ne prizadane za leto ali dve, oz. da čas ran nikdar ne zaceli v celoti, saj brazgotine ostanejo za vse življenje. V knjigi Prelomnice: neobičajno popotovanje v globine samomora je Diego de Leo zapisal: »Samomor pomeni smrt za tiste, ki ga naredijo in pohabljenje za tiste, ki ostanejo. Ne gre zgolj za rano, ampak za dejansko pohabljenje, saj tistega, kar nam je bilo odvzeto, ne moremo več dobiti nazaj.« (str. 139). Predvidevajmo torej še, da prizadeti po smrti najbližjega povprečno živijo še nekje 30 let. Število duševnih invalidov, ki v tem trenutku hodijo po svetu, se tako povzdigne do številke, zaradi katere se nam lahko le zvrti v glavi: 270 milijonov.

Zadnje desetletje na srečo število samomorov nekoliko upada, vendar je v preteklih letih zaradi ekonomske in gospodarske krize ponovno pričelo naraščati. Ljudje so vse bolj podvrženi pritiskom in tisti (osebnostno) šibkejši se zlahka ujamejo v vrtinec resignacije, če že ne obupa. Črnina prebarva svetlobo in mnogi se preprosto vdajo. Kajti »v človeški naravi je zapisano, da je zmožen preživeti samo v okviru prihodnosti, tako rekoč sub specie aeternitatis. V svojih najtežjih bivanjskih trenutkih se zato vedno znova zateče k zornemu kotu, obrnjenemu v prihodnost.« Kdor zna in zmore, bi še lahko dodala k misli iz dela Kljub vsemu reči življenju da Viktorja E. Frankla, psihologa, ki je preživel koncentracijsko taborišče (str. 99).

Izraz samomor se je pojavil v 17. stoletju, prej ga je nadomeščala beseda samouboj. Sopomenka samomoru je suicid, ki izhaja iz latinskega "sui caedere" ("ubiti samega sebe"). Področje, ki proučeje samomore, se imenuje suicidologija in strokovnjaki za samomorilna dejanja suicidologi. Ti ugotavljajo, da je med samomorilci več moških, kakor žensk, vsaj med tistimi, kjer je možno določiti, da je vzrok smrti samomor. Vprašanje je, koliko prometnih nesreč, ki se tragično končajo "iz neznanega razloga" je v resnici prikritih samomorov.

»Toda iz njegove smrti sem se morala nekaj naučiti. Nekaj groznega in krutega, pa vendar. Smrt sem morala pretvoriti v življenje za druge ljudi,« je ena od srečnejših zgodb v knjigi Prelomnice (str. 152). Pogosto zgodbe nimajo srečnega zaključka in v tistih, ki ostanejo nenehoma odzvanja vprašanje: zakaj? Morebiti zaradi duševne motnje. Morebiti zaradi zasvojenosti z alkoholom, mamili, zaradi spolne zlorabe, morebiti bolezni, kar je sicer eden pogostejših vzrokov za samomor med starejšimi moškimi. Ali iz katerega povsem desetega razloga. Frankl (str. 43) bi morda rekel, da zato ker: »Takrat sem se namreč silovito zavedel, da nobene sanje, naj bodo še tako strašne, ne morejo biti hujše od resničnosti, kakršna nas je obdajala v taborišču, in sem vanjo ravnokar nameraval priklicati svojega sojetnika ...« Tisto, kar najbolj boli, je votlina, ki ostaja za zgornjim vprašanjem. Pravega vzroka, se bojim, ne bomo nikdar poznali.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Najlažje si je samomor pojasniti z Nietzchejevim izrekom: »Kdor v življenju ve, "zakaj", prenese vsakršen "kako".« Oseba, ki na pomoč kliče s samomorilnimi dejanji – in tem slej ali prej običajno uspe zadostiti svojemu namenu ter osebi odvzeti življenje – najbrž izgubi vsakršen zakaj. Dvomim, da si je vprašanje sploh sposobna zastaviti. Kaj šele odgovarjati nanje … Frankl (str. 108) meni: »Človek, ki se zave svoje odgovornosti do dela, ki je še pred njim, ali do ljubečega človeka, ki ga pričakuje, ne bo nikoli mogel zavreči svojega bivanja – in bo zato zmogel prenesti skoraj vsakršen "kako".« Gre iz tega zaključiti, da samomorilci niso odgovorni? Morda. Da v svojih dejanjih in delu ne vidijo več smisla? Morda. Da niso zmožni ohraniti kančka svetlobe? Morda. Da so osamljeni, ker ni nikogar, ki bi jih imel rad, jih ljubil in si jih želel? Ki bi zanje skrbel? Ali oni za njih? Morda.

Navkljub temu menim, da naše življenje ni odgovornost nekoga tretjega. Je odgovornost nas samih. »Nadvse je namreč pomemben naš odnos do trpljenja, odnos, v katerem prevzamemo nase svoje trpljenje,« meni Frankl (str. 144) in nadaljuje: »... v tem kritičnem položaju me je skrbelo nekaj drugega kot večino mojih tovarišev. Njihovo vprašanje je bilo: "Bomo preživeli taborišče? Kajti če ga ne bomo, potem vse to trpljenje nima nobenega smisla." Mene pa je obsedalo vprašanje: "Ali ima vse to trpljenje, to umiranje okrog nas kak smisel? Če ga namreč nima, potem navsezadnje nima smisla, tudi če preživimo; kajti življenja, katerega smisel je odvisen od takšnega srečnega naključja – da kdo uide ali ne –, konec koncev sploh ne bi bilo vredno živeti."« (str. 147)

Pomemben je torej naš odnos do izkušenj, ki smo jih deležni. Do ljudi, s katerimi prihajamo v stik. Odnos do zmožnosti selekcije zase izbrati najboljše. Tisto, kar nas osrečuje, izpolnjuje in polni s smislom. Z življenjem. S svetlobo. Če se le prepustimo toku življenja, smo že tako ali tako obupali. Moramo si dopustiti občutiti ga. Naj nas gane. Vedno znova.

Kljub vsemu reči življenju da je navkljub opisanim grozotam eno najlepših in najbolj spodbudnih del. In »zgodbe v knjigi Prelomnice nas s svojimi nepričakovanimi, pa vendar pozitivnimi izidi učijo, da lahko samo mi sami najdemo rešitve v času eksistencialnih kriz in težkih preizkušenj. To je mogoče tudi takrat, ko se nam zdi, da svet – naš mali svet – razpada. V takšnih okoliščinah se nam vse zdi zaman in izgubimo še zadnje upanje. Toda feniks je vedno v nas, pripravljen, da spet poleti. Tega ne smemo pozabiti,« piše v spremni besedi Julianne Schultz.

Prevzemimo torej odgovornost za svoje življenje in kljub kdaj sivim dnem recimo življenju: DA!