Kljub vsemu reči življenju da

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»Življenje je največje darilo, kar jih lahko prejmeš, a hkrati tudi največji pekel, kar jih lahko doživiš,« sem uvodoma zapisala v zbirki zgodb Skozi polje cvetočega maka smo odšli v iskanje … (Mir, dobrota, ljubezen, sreča!). Zakaj torej mnogi izgubijo vero v darila in se pogosto prikrajšajo za njih? Si vzamejo življenje?

Slovenija je ena izmed desetih najbolj ogroženih držav na svetu, saj letno "proizvede" kar 450 samomorov. Raziskave kažejo, da je leta 2003 880.000 ljudi na svetu obupalo. Nad svetom, življenjem in, najbrž, tudi samim sabo. Če upoštevamo dejstvo, da vsaka povprečna družina šteje štiri družinske člane, podatek pove, da samomor letno prizadane približno tri milijone in pol ljudi. Če k temu prištejemo še dva več, ob upoštevanju, da je med samomorilci veliko dovolj mladih, da so njihovi starši še živi, ali vsaj bratje in sestre, se število hitro povzpne še nekoliko višje. In če gremo še malce bolj v skrajnost ter dodamo dva najbližja prijatelja, ki po izgubi občutita praznino, kmalu pridrvimo do skoraj devetih milijonov. A to ni vse. Treba je upoštevati dejstvo, da teh ljudi izguba ne prizadane za leto ali dve, oz. da čas ran nikdar ne zaceli v celoti, saj brazgotine ostanejo za vse življenje. V knjigi Prelomnice: neobičajno popotovanje v globine samomora je Diego de Leo zapisal: »Samomor pomeni smrt za tiste, ki ga naredijo in pohabljenje za tiste, ki ostanejo. Ne gre zgolj za rano, ampak za dejansko pohabljenje, saj tistega, kar nam je bilo odvzeto, ne moremo več dobiti nazaj.« (str. 139). Predvidevajmo torej še, da prizadeti po smrti najbližjega povprečno živijo še nekje 30 let. Število duševnih invalidov, ki v tem trenutku hodijo po svetu, se tako povzdigne do številke, zaradi katere se nam lahko le zvrti v glavi: 270 milijonov.

Zadnje desetletje na srečo število samomorov nekoliko upada, vendar je v preteklih letih zaradi ekonomske in gospodarske krize ponovno pričelo naraščati. Ljudje so vse bolj podvrženi pritiskom in tisti (osebnostno) šibkejši se zlahka ujamejo v vrtinec resignacije, če že ne obupa. Črnina prebarva svetlobo in mnogi se preprosto vdajo. Kajti »v človeški naravi je zapisano, da je zmožen preživeti samo v okviru prihodnosti, tako rekoč sub specie aeternitatis. V svojih najtežjih bivanjskih trenutkih se zato vedno znova zateče k zornemu kotu, obrnjenemu v prihodnost.« Kdor zna in zmore, bi še lahko dodala k misli iz dela Kljub vsemu reči življenju da Viktorja E. Frankla, psihologa, ki je preživel koncentracijsko taborišče (str. 99).

Izraz samomor se je pojavil v 17. stoletju, prej ga je nadomeščala beseda samouboj. Sopomenka samomoru je suicid, ki izhaja iz latinskega "sui caedere" ("ubiti samega sebe"). Področje, ki proučeje samomore, se imenuje suicidologija in strokovnjaki za samomorilna dejanja suicidologi. Ti ugotavljajo, da je med samomorilci več moških, kakor žensk, vsaj med tistimi, kjer je možno določiti, da je vzrok smrti samomor. Vprašanje je, koliko prometnih nesreč, ki se tragično končajo "iz neznanega razloga" je v resnici prikritih samomorov.

»Toda iz njegove smrti sem se morala nekaj naučiti. Nekaj groznega in krutega, pa vendar. Smrt sem morala pretvoriti v življenje za druge ljudi,« je ena od srečnejših zgodb v knjigi Prelomnice (str. 152). Pogosto zgodbe nimajo srečnega zaključka in v tistih, ki ostanejo nenehoma odzvanja vprašanje: zakaj? Morebiti zaradi duševne motnje. Morebiti zaradi zasvojenosti z alkoholom, mamili, zaradi spolne zlorabe, morebiti bolezni, kar je sicer eden pogostejših vzrokov za samomor med starejšimi moškimi. Ali iz katerega povsem desetega razloga. Frankl (str. 43) bi morda rekel, da zato ker: »Takrat sem se namreč silovito zavedel, da nobene sanje, naj bodo še tako strašne, ne morejo biti hujše od resničnosti, kakršna nas je obdajala v taborišču, in sem vanjo ravnokar nameraval priklicati svojega sojetnika ...« Tisto, kar najbolj boli, je votlina, ki ostaja za zgornjim vprašanjem. Pravega vzroka, se bojim, ne bomo nikdar poznali.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Najlažje si je samomor pojasniti z Nietzchejevim izrekom: »Kdor v življenju ve, "zakaj", prenese vsakršen "kako".« Oseba, ki na pomoč kliče s samomorilnimi dejanji – in tem slej ali prej običajno uspe zadostiti svojemu namenu ter osebi odvzeti življenje – najbrž izgubi vsakršen zakaj. Dvomim, da si je vprašanje sploh sposobna zastaviti. Kaj šele odgovarjati nanje … Frankl (str. 108) meni: »Človek, ki se zave svoje odgovornosti do dela, ki je še pred njim, ali do ljubečega človeka, ki ga pričakuje, ne bo nikoli mogel zavreči svojega bivanja – in bo zato zmogel prenesti skoraj vsakršen "kako".« Gre iz tega zaključiti, da samomorilci niso odgovorni? Morda. Da v svojih dejanjih in delu ne vidijo več smisla? Morda. Da niso zmožni ohraniti kančka svetlobe? Morda. Da so osamljeni, ker ni nikogar, ki bi jih imel rad, jih ljubil in si jih želel? Ki bi zanje skrbel? Ali oni za njih? Morda.

Navkljub temu menim, da naše življenje ni odgovornost nekoga tretjega. Je odgovornost nas samih. »Nadvse je namreč pomemben naš odnos do trpljenja, odnos, v katerem prevzamemo nase svoje trpljenje,« meni Frankl (str. 144) in nadaljuje: »... v tem kritičnem položaju me je skrbelo nekaj drugega kot večino mojih tovarišev. Njihovo vprašanje je bilo: "Bomo preživeli taborišče? Kajti če ga ne bomo, potem vse to trpljenje nima nobenega smisla." Mene pa je obsedalo vprašanje: "Ali ima vse to trpljenje, to umiranje okrog nas kak smisel? Če ga namreč nima, potem navsezadnje nima smisla, tudi če preživimo; kajti življenja, katerega smisel je odvisen od takšnega srečnega naključja – da kdo uide ali ne –, konec koncev sploh ne bi bilo vredno živeti."« (str. 147)

Pomemben je torej naš odnos do izkušenj, ki smo jih deležni. Do ljudi, s katerimi prihajamo v stik. Odnos do zmožnosti selekcije zase izbrati najboljše. Tisto, kar nas osrečuje, izpolnjuje in polni s smislom. Z življenjem. S svetlobo. Če se le prepustimo toku življenja, smo že tako ali tako obupali. Moramo si dopustiti občutiti ga. Naj nas gane. Vedno znova.

Kljub vsemu reči življenju da je navkljub opisanim grozotam eno najlepših in najbolj spodbudnih del. In »zgodbe v knjigi Prelomnice nas s svojimi nepričakovanimi, pa vendar pozitivnimi izidi učijo, da lahko samo mi sami najdemo rešitve v času eksistencialnih kriz in težkih preizkušenj. To je mogoče tudi takrat, ko se nam zdi, da svet – naš mali svet – razpada. V takšnih okoliščinah se nam vse zdi zaman in izgubimo še zadnje upanje. Toda feniks je vedno v nas, pripravljen, da spet poleti. Tega ne smemo pozabiti,« piše v spremni besedi Julianne Schultz.

Prevzemimo torej odgovornost za svoje življenje in kljub kdaj sivim dnem recimo življenju: DA!