 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
Edina
stalnica življenja so spremembe. V okolju, v drugih, v nas. Kadar
odraščamo v družini, ki nam kaže vzorce, drugačne od tistih,
kakršni naj bi med družinskimi člani vladali, jih navkljub
neprimernosti usvojimo in jih zapišemo v svoj genski kod. Nekega dne
odrastemo. Tekom let smo pridobili dovolj znanja, da vemo, da je
bolje ravnati drugače, a ne znamo. Sprememb se branimo s strahovi.
Vendar se usvojeni vzorci zažrejo v nas, čeprav nenehoma bežimo od
njih. Zdi se, da nam ne dajo priložnosti za drugačno vedenje.
Zgodi
se torej, da se nam prigodi prav tisto, kar smo si od nekdaj želeli,
vendar tega ne znamo sprejeti. Počutimo se zmedene, nemočne,
žalostne, vesele, srečne in predvsem prestrašene. Ljudje smo
zanimiva bitja. Nenehoma delamo načrte za prihodnost, v kateri se
vidimo kot tisto, kar si želimo postati. Zdaj smo tu, pogosto brez
želenega, a v prihodnosti bomo tam in vse bo v redu. Nadvse naivno.
Niti pomislimo ne, da je od točke A (zdaj sem tu, brez želenega) do
točke Ž (biti tam, kjer je vse v redu) potrebno priti. A do točke
Ž ne bomo nikdar prispeli, če ne bomo zbrali poguma in stopili na
pot, ki vodi do točke B. Ta nas bo potem popeljala do točke C, D in
naprej, vse dokler nas pot nekega dne, morda, ne privede do želene
točke Ž.
Zakaj
se torej spremembam, ki nam omogočajo dobiti želeno in obetajo
srečo, upiramo? Se jih bojimo? Jih zavračamo in ob njih čutimo
predvsem bolečino, če že ne celo trpljenje? Seveda najpogosteje v
so-odnosu z drugim. Ko premišljujem o tem, se mi v misli
prikrade delo Raffaela
Morellija Nismo rojeni za trpljenje (Založba
Eno, 2012). Avtor meni, da se bolečina »pojavi,
da bi nas ustavila. Vznikne iz globin duše, ki stremi k temu, da bi
prekinila pogled prepričanj, vzorcev in gotovosti,«
medtem ko »trpim zato,
ker me moje bistvo želi odpeljati proč od brezplodnega življenja,
ki ga živim, proč od energijskega zastoja, v katerem sem pristal.
/.../ Bolečina duše torej vznikne zato, ker rojevamo novega sebe.«
(str. 12)
Poudarek
velja prav slednjim besedam: rojevamo novega sebe. Takšnega torej,
kot se vidimo v prihodnosti. Tam, kjer je vse v redu. Nara Petrovič
je na enem od svojih predavanj dejal, da smo ljudje podobni drevesom,
saj s svojim delovanjem poganjamo veje. Te si lahko razlagamo tudi
kot spremembe. Vse prepogostokrat se jim upiramo. Imeli bi novo vejo,
a je vendar ne bi imeli, ker ne vemo, kako bomo delovali, kako
živeli, z njo. Ali nas bo motila, morebiti ovirala, ali nam bo
vendar obogatila življenje, nam ostaja neznano. A če ne poskusimo
živeti z njo, nikdar ne bomo vedeli.
 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
To
se še posebno odraža v medsebojnih odnosih, ki jih je potrebno nenehoma
graditi. Strahovi, ki se rojevajo v nas kot posledica neprimernega
okolja, v katerem smo odraščali, nas hromijo in nam ne dovoljujejo
bližine s tistimi, ki si jih želimo blizu. A vendar nam upanje
vzbuja prav dejstvo, da se povezujemo zato, da bi rasli. Da postanem
boljša oseba. In da on/ona postane boljša oseba. Da zgradiva most
čez deročo reko, ki bo najin svet. Kdor nas bo sprejel z vsemi
našimi strahovi in nam na poti rojevanja novega sebe stal ob strani
ter nas podpiral, bo hkrati spremenil tudi sebe. A predpogoj je, da
se sprejmemo sami.
Prav
tako bolečino, ki nas pogostokrat hromi. Zaradi nje smo se marsikdaj
celo pripravljeni odreči spremembam. Možnostim in priložnostim, ki
bi se nam ponudile. Sreči in veselju. Pri tem se preprosto moram
opreti še na eno delo, in sicer Umetnost preprostosti Dominique
Loreau (Vale-Novak, 2009), Francozinje, ki že več kot dve
desetletji živi na Japonskem. Svoje življenje je tako prepredla z
vzhodnjaško filozofijo, s katero si prizadeva k eleganci življenja
pod vodilom "manj je več". Med drugim, meni (str.
174-175): »Vemo, da obstaja moč, ki nam je dosegljiva sleherni
trenutek v življenju, vendar pa moramo prositi svojega duha, da nas
"priklopi" na svoj tok. Bolj se začnemo zavedati stvari,
bolj smo sposobni premagati svoje težave. Če se celo večnost
zadržujemo pri ovirah, težavah in neprijetnostih, se bo naša
podzavest odzvala skladno s tem in nam zaprla vrata do sreče. Vse,
kar se nam zgodi, se nam zgodi zato, da bi se iz tega nekaj naučili.«
In
življenje je učenje. Kar me privede do zaključka, da moramo
razvejati čim več vej. Trdnost, s katero plujemo skozi dni, je
roževinasta, kakor lubje. In težko ga je predreti, da bi mogla
pognati nova veja ali vzbrsteti popek, ki se bo nazadnje le razprl v
vsej mogočnosti. A, seveda, s kancem bolečine. Rojevanje prinaša
neizmerno veselje in srečo, priložnost, da postanemo boljši
ljudje, vendar preobrazba ne more priti brez bolečine. Če ničesar
ne izgubimo, če ne utrpimo, ne moremo ceniti vsega, kar nas osrečuje
in ne narediti prostor novemu.
Tisto,
kar nas na tej poti omejuje, so strahovi. Najpogosteje porajani v
pričakovanjih, željah, hrepenenjih. Morelli meni, da nas »razmišljanje
o boljšem življenju v prihodnosti, povsem drugačnem od zdajšnjega, vedno naredi ranljivejše, negotove in nemočne.« (str. 64)
In najmočneje nas zaznamujejo prav upi o doseganju sanj. Vendar se,
ne nazadnje, zaradi njih tudi spreminjamo. Hrepenenja, želje in sanje nas najmočneje zaznamujejo. »Prav zato se ne smemo
upirati težavam: naučiti se moramo, da jih sprejmemo in jih
osvetlimo s svojim pogledom,« (str. 10-11) kajti »karkoli se
nam dogaja, kakršnakoli težava nas muči, to je glas naše
notranjosti, semena, ki si utira pot med vzorci, ki dihajo v nas, med
nepotrebnimi osebnostmi, ki jih igramo pred sabo in pred drugimi.«
(str. 31-32)
 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
Bolečino
moramo skušati sprejeti kot del preobražanja in rojevanja novega
sebe. Pomlad, ki nas razveseljuje s prebujanjem življenja, najbrž
trpi hude bolečine. Loreauova meni, da bi bili »toliko bolj
srečni, če bi se naučili živeti z lastnimi pomanjkljivostmi in s
pomanjkljivostmi drugih.« (str. 186) Sprejemanje težkega
obdobja stopanja po poti do tistega želenega dne v prihodnosti, kjer
bo vse v redu, zahteva nekaj bolečine. Le pogumni jo upajo sprejeti.
Le pogumni pletejo veje. Drugi ostanejo goli. Pusti. Prazni. Na pragu
pomladi vendar umirajoči štori, kamor v jeseni zahajajo le
odhajajoči.
Medtem
ko razvejanost pomeni življenje. Pomeni rast. Spreminjanje. Vendar
se je potrebno zavedati, da vsak korak terja svoj čas. Shoditi še
preden bi se znali plaziti po tleh bi bilo v nasprotju z razvojem.
Ljubiti se še preden imamo pogum predati drugemu srce, mu obljubiti
zvestobo in mu najiskreneje izreči "rad/a te imam"
ponižanje sebe in drugega. Nespoštovanje. Kajti »ljubezen se začne
s spoštovanjem,« meni Sait Faik. Prav tako bi bilo stagnirati na
mestu v neskladu z življenjem. Rast zahteva predhodno brstenje.
Včasih
se zdi, da šele počasnost rojeva trajanje. In da sreča zahteva
trpljenje. Nemudoma se mi v misli prikrade skladba Alma italijanskega
trobentača Paola Fresa in kubanskega pianista Omarja Sose z
izstoimenske plošče (Ota Records, 2012). Pianistična osnova namreč
postavlja temelje, počasi in stvarno, trobenta se skuša nasloniti
nanj z željo po doživetju, a šele ekspresivnost violončela
nakazuje toplino. Zdi se, da šele takrat ko rojevanje lepote ter
sreče, lastno preobražanje, primerjamo s porajanjem bolečine,
lahko pričenjamo razumevati svoje strahove. In kar je na poti k
razumevanju, je vendar le za korak daleč k sprejemanju. Takrat
sprememba najbrž že čaka za naslednjim vogalom.
