nedelja, 16. november 2014

Teža (ob)sodb

»Kdaj in zakaj iščemo kavzalno razlago osebnega vedenja? Kadar imamo vedenje kake osebe za nerazsodno in ga ne želimo kriviti zanj. Takrat se ozremo po izgovoru, našemljenem v razlago, namesto da bi iskali pojasnilo, ki ne bi ne oproščalo ne obtoževalo.« Tako na strani 48 navede argument, zakaj bi naj duševne bolezni sploh ne obstajale, Thomas Szasz v delu Kraja človeka: Eseji proti medikalizaciji vsakdanjega življenja (UMco, 2013). Gre za kontroverznega (anti)psihiatra madžarsko-judovsega rodu, ki si je vso svojo poklicno pot prizadeval, da bi duševne bolezni razglasil za neobstoječe, kar se sploh ne zdi nesmiselno.

Od nekdaj so obstajali "idioti" in "trčenci". Idioti so bili ljudje, ki so se že rodili z motnjo v (duševnem) razvoju, medtem ko so bili trčenci tisti ljudje, ki so sicer veljali za normalne (če sploh vemo, kaj naj bi to bilo), a so v času polne lune ali kdaj drugič – občasno torej – svoje normalno vedenje zamenjali za nenormalno. Vendar ... nekje v srednjem veku so ljudje, ki niso ustrezali strogim merilom (visoke) družbe pričeli motiti vse tiste, ki so se ponašali s svojim položajem, imetjem in obnašanjem, najsi so to bili senilni starci ali prestrašena mlada dekleta. Ker se je zaradi sorodstvenih vezi z nenormalneži petičnežem ugled manjšal, so se tovrstnih oseb pričeli odrekati. Spravili so jih "pod ključ" in jih hkrati še razdedinili.

V tistem času so se torej pojavili t.i. norocelniki, ki naj bi zdravili ljudi neprimernega vedenja. Sorodniki so jih predali v varstvo tistim, ki so vodili "norenpansione", kar so bili najpogosteje duhovniki, ki so pod svoje okrilje vzeli dva ali tri "bolnike". Ker so bili za svoje delo (dobro) plačani, so kmalu ugotovili, da je bolje, da svojih varovancev niti ne poskušajo zdraviti. In v tem gre najbrž najti prve zametke manipuliranja v zdravstvu. Nekdaj so si zdravilci izmišljevali navidezna zdravila, ki so pogosto celo res pozdravila bolnike, ker je ta preprosto verjel v tistega, ki mu je lek ponudil, medtem ko si dandanes zdravniki in psihiatri izmišljujejo diagnoze, da bi le smeli napisati več zdravil. Vendar pojasnila najpogosteje prepustijo birokratom, ki obvladajo vse metode, kako od zavarovalnice iztržiti kar največ denarja.

O vsem tem piše Szasz. In uporablja različne metode, s katerimi pojasnjuje, zakaj duševnih bolezni v resnici ni. Kajti znaki bolezni so izmerljivi. Duševna obolenja temeljijo na ugibanjih. »Če so duševne bolezni bolezni osrednjega živčevja (za zgled naj bo progresivna paraliza), potem gre pač za bolezni možganov, ne pa duha; če pa so duševne bolezni poimenovanja za (nezaželeno) vedenje (kakršno naj bi bilo recimo to, da se človek boji in ogiba tesnih prostorov, čemur se potem reče "klavstrofobija"), potem gre pač za vedenja in ne za bolezni.« (str. 67) Zdi se, da so se duševna obolenja oz. neprimerna vedenja že od nekdaj tesno povezovala z religijo, saj so znani primeri, kako je nekoga obsedel hudič, a tudi v obredih izganjanja in preganjanja čarovnic.

Na strani 155 zapiše: »Zločini so dejanja, ki jih zagrešimo. Bolezni so biološki procesi, ki prizadenejo naša telesa.« Preprosto. Vsakdo, ki se vede nekoliko drugače od predvidene norme, odstopa. In vsakdo, ki odstopa, moti druge. Zato jim vsepovprek pripisujejo duševne bolezni. Namesto, da bi sprevržence spravili za zapahe in ljudi, ki jih je preprosto kdaj strah, osvobodili ter jim povrnili pravico do življenja, vse mečemo v isti koš – shizofrenikov. In ljudem na čelo lepimo etikete.

Mnogi strokovnjaki zagovarjajo, da je alkoholizem bolezen. Zakaj ni potemtakem bolezen tudi nikotizem? Zakaj je ta splošno sprejemljiv? In zakaj ti isti strokovnjaki, ki tako goreče zagovarjajo zgornjo trditev, ob tem puhajo oblake nikotina v zrak ter s tem kradejo pravico do svobodne izbire nekadilcem?

Ob tem se mi v misli prikrade Jeremy Narby, etnolog, ki je odšel k amazonskim Indijancem, da bi proučeval halucinogeno sredstvo ajahuaska, ki ga je večkrat tudi poskusil, saj si je želel izkusiti vse tisto, o čemer so mu pripovedovali šamani. Ti so na svojih šamanskih potovanjih s pomočjo omenjenega sredstva dobivali odgovore na vprašanja, a najbolj presunljivo je dejstvo, da so pod vplivom ajahuaske imeli zmožnost uvida v DNK vseh živih bitij, kar se nam, Zahodnjakom, zdi nemogoče, saj smo potrebovali stoletja, da smo izdelali pomagala, s katerimi prihajamo do istih podatkov kot ta preprosta "primitivna" ljudstva, ki od ajahuaske ni zasvojeno, temveč ga uporablja le kot pomagalo k uvidenju resnice. A Narbyja so seveda zaradi lastne izkušnje ostro zavračali ...

... kot pogosto zavračamo vsakogar, ki meni drugače kot mi. A se ne zavedamo – in to je prav tisto, kar s tem zapisom podajam v premislek – teže vsake izrečene besede ali (ob)sodbe.