»Kdaj
in zakaj iščemo kavzalno razlago osebnega vedenja? Kadar imamo
vedenje kake osebe za nerazsodno in ga ne želimo kriviti zanj.
Takrat se ozremo po izgovoru, našemljenem v razlago, namesto da bi
iskali pojasnilo, ki ne bi ne oproščalo ne obtoževalo.« Tako
na strani 48 navede argument, zakaj bi naj duševne bolezni sploh ne
obstajale, Thomas Szasz v delu Kraja človeka: Eseji
proti medikalizaciji vsakdanjega življenja (UMco, 2013). Gre za
kontroverznega (anti)psihiatra madžarsko-judovsega rodu, ki si je
vso svojo poklicno pot prizadeval, da bi duševne bolezni razglasil
za neobstoječe, kar se sploh ne zdi nesmiselno.
Od
nekdaj so obstajali "idioti" in "trčenci".
Idioti so bili ljudje, ki so se že rodili z motnjo v (duševnem)
razvoju, medtem ko so bili trčenci tisti ljudje, ki so sicer veljali
za normalne (če sploh vemo, kaj naj bi to bilo), a so v času polne
lune ali kdaj drugič – občasno torej – svoje normalno vedenje
zamenjali za nenormalno. Vendar ... nekje v srednjem veku so ljudje,
ki niso ustrezali strogim merilom (visoke) družbe pričeli motiti
vse tiste, ki so se ponašali s svojim položajem, imetjem in
obnašanjem, najsi so to bili senilni starci ali prestrašena mlada
dekleta. Ker se je zaradi sorodstvenih vezi z nenormalneži petičnežem
ugled manjšal, so se tovrstnih oseb pričeli odrekati. Spravili so
jih "pod ključ" in jih hkrati še razdedinili.
V
tistem času so se torej pojavili t.i. norocelniki, ki naj bi
zdravili ljudi neprimernega vedenja. Sorodniki so jih predali v
varstvo tistim, ki so vodili "norenpansione", kar so bili
najpogosteje duhovniki, ki so pod svoje okrilje vzeli dva ali tri
"bolnike". Ker so bili za svoje delo (dobro) plačani, so
kmalu ugotovili, da je bolje, da svojih varovancev niti ne poskušajo
zdraviti. In v tem gre najbrž najti prve zametke manipuliranja v
zdravstvu. Nekdaj so si zdravilci izmišljevali navidezna zdravila,
ki so pogosto celo res pozdravila bolnike, ker je ta preprosto verjel
v tistega, ki mu je lek ponudil, medtem ko si dandanes zdravniki in
psihiatri izmišljujejo diagnoze, da bi le smeli napisati več
zdravil. Vendar pojasnila najpogosteje prepustijo birokratom, ki
obvladajo vse metode, kako od zavarovalnice iztržiti kar največ
denarja.
O
vsem tem piše Szasz. In uporablja različne metode, s katerimi
pojasnjuje, zakaj duševnih bolezni v resnici ni. Kajti znaki bolezni
so izmerljivi. Duševna obolenja temeljijo na ugibanjih. »Če so
duševne bolezni bolezni osrednjega živčevja (za zgled naj bo
progresivna paraliza), potem gre pač za bolezni možganov, ne pa
duha; če pa so duševne bolezni poimenovanja za (nezaželeno)
vedenje (kakršno naj bi bilo recimo to, da se človek boji in ogiba
tesnih prostorov, čemur se potem reče "klavstrofobija"),
potem gre pač za vedenja in ne za bolezni.« (str. 67) Zdi se,
da so se duševna obolenja oz. neprimerna vedenja že od nekdaj tesno
povezovala z religijo, saj so znani primeri, kako je nekoga obsedel
hudič, a tudi v obredih izganjanja in preganjanja čarovnic.
Na
strani 155 zapiše: »Zločini so dejanja, ki jih zagrešimo.
Bolezni so biološki procesi, ki prizadenejo naša telesa.«
Preprosto. Vsakdo, ki se vede nekoliko drugače od predvidene norme,
odstopa. In vsakdo, ki odstopa, moti druge. Zato jim vsepovprek
pripisujejo duševne bolezni. Namesto, da bi sprevržence spravili za
zapahe in ljudi, ki jih je preprosto kdaj strah, osvobodili ter jim
povrnili pravico do življenja, vse mečemo v isti koš –
shizofrenikov. In ljudem na čelo lepimo etikete.
Mnogi
strokovnjaki zagovarjajo, da je alkoholizem bolezen. Zakaj ni
potemtakem bolezen tudi nikotizem? Zakaj je ta splošno sprejemljiv?
In zakaj ti isti strokovnjaki, ki tako goreče zagovarjajo zgornjo
trditev, ob tem puhajo oblake nikotina v zrak ter s tem kradejo
pravico do svobodne izbire nekadilcem?
Ob
tem se mi v misli prikrade Jeremy Narby, etnolog, ki je odšel
k amazonskim Indijancem, da bi proučeval halucinogeno sredstvo
ajahuaska, ki ga je večkrat tudi poskusil, saj si je želel izkusiti
vse tisto, o čemer so mu pripovedovali šamani. Ti so na svojih
šamanskih potovanjih s pomočjo omenjenega sredstva dobivali
odgovore na vprašanja, a najbolj presunljivo je dejstvo, da so pod
vplivom ajahuaske imeli zmožnost uvida v DNK vseh živih bitij, kar
se nam, Zahodnjakom, zdi nemogoče, saj smo potrebovali stoletja, da
smo izdelali pomagala, s katerimi prihajamo do istih podatkov kot ta
preprosta "primitivna" ljudstva, ki od ajahuaske ni
zasvojeno, temveč ga uporablja le kot pomagalo k uvidenju resnice. A
Narbyja so seveda zaradi lastne izkušnje ostro zavračali ...
...
kot pogosto zavračamo vsakogar, ki meni drugače kot mi. A se ne
zavedamo – in to je prav tisto, kar s tem zapisom podajam v
premislek – teže vsake izrečene besede ali (ob)sodbe.
