Zapisano je v zemljo ...

fotografija: © Nina Novak Oiseau

V trenutkih popolne notranje izpraznjenosti me prežema občutek, da nimam več ničesar zapisati in da so vrednote sveta, v katerem živimo, v resnici povsem brezpredmetne. Danes se cenijo le še rutiniranost in dosežki, vsiljeni s strani drugih, ki človeka krčijo na raven predmetov. Vprašanje, ki se iz trenutka v trenutek vse siloviteje krade vame, se glasi: zakaj? Kako naprej in – predvsem – kam naprej?

Edino, o čemer še premišljujem v zadnjih dneh, je misel o tem, da bi v kratkem zavrnila vse, kar je človeštvo doseglo v zadnjih stoletjih in se vrnila v t.i. kameno dobo. Daleč od ljudi, daleč od vsega, kar nam menda lajša življenje, a nam ga le prazni in otežuje. Skratka, v osamo v divjini. Cena preživetja tu, kjer se nahajamo, je postala tako visoka, da krade celo življenje samo. Torej, preživeti ali živeti?

Zdi se, da v osami tovrstnih dilem več ni, saj naše preživetje v resnici ni odvisno od posedovanja najnovejših elektronskih naprav, kozmetičnih preparatov in mnogih drugih v duhovnem smislu povsem brezvrednih reči, za katere smo trdno prepričani, da brez njih ne moremo živeti. Naše življenje postaja neprestana bitka za prodajanje nečesa, četudi le svojih veščin ali svojega časa, izdelkov in storitev, ter večni boj za zmago. Kdo vse nas bo spoznal in poznal ter koga vse bodo spoznali in poznali sosedje. Moramo biti boljši. Najboljši.

Tovrstna tekmovanja mi vsiljujejo še močnejši občutek, da nekaj ni v redu. Predstavljam si življenje in sanjam o dneh, ki … morje, kamen, zemlja, sonce. Delo mojih rok. Majhna kamnita hišica. Nekaj sadnih dreves. Velik vrt. Ovca ali dve. Lahko brez elektrike. S pisalnim strojem. Kovčkom ali dvema knjig. S kitaro. Časom, ki ga nameniš občutenju vsakega trenutka, stiku z zemljo in premisleku. Imeti malo, a imeti tisto, kar polni. Tisto, kar zares potrebujem. Imeti veliko, a tega v pomanjkanju časa nikdar ne uporabiti ali ne dojeti, nima smisla ... zares ne. Ne več.

Vsak dan se vame vse grozovitejše sili vprašanje, o čem vendar še pisati, ko v sebi ne premorem nobene zgodbe več, ker moja energija odteka drugam. Se predati molku? Težko, saj je moje poslanstvo beleženje in premišljevanje. Pisanje. »Čudeži so nekaj najbolj naravnega, in če se ne dogajajo, se je treba vznemiriti,« je zapisala Marianne Costa v svojem romanu No Woman's Land (str. 221). Počutim se vznemirjeno. Čas je za kakšen čudež, ki bo življenje umiril. Mu povrnil dostojanstvo, ki si ga zasluži.

Včasih se mi zdi, da so nekatere resnice že od vekomaj zapisane v zemljo. Le da se od njih vse bolj oddaljujemo in včasih potrebujemo (pre)dolgo časa, da se vrnemo na pravo pot. Mnogi pravijo: »Mimo gredo, mimo so šli. In še veš ne, da so to tvoji bodoči učenci.« (str. 218) Tako preprosto, z le nekaj skopimi besedami, je opisati način življenja danes. V vsem tem pehanju za priznanjem se nam dogaja prav to. Mimo gremo, a še opazimo ne, da so naši učenci. Ali naši učitelji. Po svetu korakamo zaprtih oči in ostalih čutil, ne da bi prisluhnili glasu srca, ki kliče. Včasih nas njegova pesem straši, vendar je potrebno zavedanje, da drevo raste le v prepletu vej, ki dajejo in jemljejo hkrati. Postojanko in zavetje pticam, ki pojejo. Pesmi ali zgodbe.

Ali bom šla sama samo mimo ali bom prisluhnila pesmi, v tem trenutku še ne vem. Pustimo času čas. Mi je pa nadvse drago, da sem pred natanko letom dni spoznala, kako je včasih potrebno premagati strah in samo slediti pesmi, ki jo nosi veter le za nas. A skoraj mimo sem šla in še vedela nisem, da bom postala tvoja učenka in učiteljica hkrati. V resnici je ta zapis posvečen samo in edino Tebi … Hvala, da si.

Trepetanje v šepetu

vizualna upodobitev: © Neža Trobec

Skoraj leto in pol je že minilo od izida pesniške zbirke Balada za lastovke; knjige, ki je v moje življenje pripeljala nešteto nepozabnih trenutkov, srečanj z ljudmi, ki bodo ostali, in novih poti. V času snovanja knjižice, ki jo lahko neprestano nosimo s seboj, nemara v torbi nemara v žepu, niti pomislila nisem, da bo predstavljala prelomnico na moji ustvarjalni poti. Prelomnico v smislu beline, katera prevlada, a ne beline kot praznine, kajti belina, zajeta v "baladi" je pripovednejša od vsake palete barv. Zasluge za to lahko v največji meri pripišem Neži Trobec, ki me je v oblikovalsko-ustvarjalnem smislu popolnoma prepričala. Zategadelj sem toliko bolj vesela, da zgodbo, ki sva jo pričeli pisati z "lastovkami", razvijava in nadgrajujeva tudi v snovanju novega projekta.

Projekta, ki bo tako vizualno kot prezentativno sledil pričetemu iskanju (prave umetniške) poti. Projekta, za katerega verjamem, da bo našel pot do src bralcev. Ali poslušalcev. Težko je namreč določiti, kje se beseda in zvok končata (ali pričneta) ter kje se pustita zapeljevati drug drugemu, da bi se prepletala v svoji srčiki. A vendar je beseda tista, ki jo postavljam v ospredje, četudi venomer v povezavi z glasbo. Ta besedam, mislim, izpovedim in sporočilom daje marsikdaj povsem drugačen kontekst, če že ne ponudi povsem nove interpretacije.

Vesela sem, da sem imela pesniško zbirko Balada za lastovke možnost predstaviti na mnogih literarno-glasbenih večerih (in v medijih), ki so mojo ustvarjalno pot prekrižali s potmi mnogih ljubiteljev življenja in čutenja. Le s pomočjo odprtih src beseda zmore prodreti naprej in/ali globlje. Se usidrati in postati del lastnine vsakega posameznika. Kar se je z marsikatero pesmijo iz "balade" vsekakor zgodilo. Ali, kot je zapisala Carmen L. Oven v spremni besedi: »Kdaj najmočneje trčimo vase? Ko bi radi poleteli, pa smo pozabili na krila. Kdaj pozabimo na krila? Ko dovolimo, da nam jih vzamejo, ne da bi vedeli, kdaj se je to zgodilo. In kdaj letimo? Kadar smo! Ko resnično in zares živimo, dihamo najgloblje in najbolj zares.«

Prav zato po letu dni odrskega premora moje srce že pošteno trepeta. A v šepetu. Kajti V šepetu trepet je naslov vizualizirane zbirke poetičnih utrinkov, ki bo ugledala luč v kratkem. Tokrat besede sovpadajo z vizualnimi podobami, upodobljenimi s strani Neže Trobec, zato bi težko govorili o čemerkoli drugem kot o nadgradnji pesniške zbirke Balada za lastovke. Število zapisanih besed se z leti krči, vendar sporočila zaradi tega niso milejša. Morda celo nasprotno. Za kratkimi utrinki, zapisanimi v trenutkih opažanja in ozaveščanja majhnosti iz narave in zavedanja delov sveta – v šepetu – se skrivajo univerzalne življenjske modrosti, ki v bralcu ali poslušalcu vzbudijo trepet. In ker bodo v živih izvedbah besede nadgrajene z decentno animacijo Neže Trobec in meditativno skladbo Aleša Rendle, medtem ko Lado Jakša v spremni besedi knjige piše o prisluškovanju samemu sebi in prisotnih dialogih »oblik in besed, likovnih sfer in vsebinskih pomenov«, saj »poezijo Nine Novak Oiseau že od samih začetkov do te knjige ves čas prevevajo razmišljanja o človeški eksistenci, o naši nezmožnosti, da se poslušamo, se zaslišimo in slišimo, se objamemo ter zahvalimo, da bi s temi spoznanji lahko namesto neznanci in nasprotniki končno postali sopotniki«, ne dvomim, da bodo naša srca pogosto trepetala v šepetu. Veselim se vnovičnih srečanj tako z zvestimi kot z novimi bralci in poslušalci ter čutim globoko hvaležnost do vsakogar, ki si svoj let deli z menoj …