Dopusti, da čutim

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»Ljudje sanjajo: toda ne vedno na enak način.

Tisti, ki sanjajo ponoči v zaprašenih

skrivališčih svoje duše, se podnevi zbudijo

in odkrijejo, da so bile sanje le prazna domišljija. Toda

ljudje, ki sanjajo podnevi, so nevarnejši, saj se lahko zgodi,

da sanjajo v živo z odprtimi očmi zato,

da bi sanje uresničili.«

(T. E. Lawrence: Sedem stebrov modrosti)

Včasih se mi zazdi, kot da se moje življenje odvija v počasnem posnetku, ali ga tako vsaj doživljam. In pri tem nikdar ne vem, ali takrat šele zares sem ali pa sem v teh trenutkih kar najbolj oddaljena od bistva. V mislih mi odzvanjajo besede Alessandra D'Avenie, ki so se mu zapisale na str. 123 romana Kar ni pekel: »Tistega, kar imamo, ne znamo ceniti, dokler tega ne izgubimo, ali srečamo koga, ki ga je.«

Življenje je pravzaprav niz želja, hrepenenj, približevanj in zbliževanj ter izgub. Prav zato je toliko pomembneje, da »človek ne izgubi duše.« (D'Avenia, str. 205)

To najbrž skušamo ohranjati na vsaj toliko različnih načinov, kot nas je. Nekateri ljudje iščejo potrditev v zunanjem svetu in so zato ves čas obdani z ljudmi. Več kot dejavnost, ki jo izvajajo, jim pomeni prisotnost tistih, s katerimi nekaj počno. Morda za svoje delo, celo življenje, potrebujejo priče, ki bi bile telesno prisotne, čeprav z zavestjo povsem odsotne. Spet nekateri sebe iščejo v zabavljanju s stvarmi, ki so del množice, da bi tako ubežali zavedanju, da so sami. A so tudi ljudje, ki potrebujejo mir in tišino. Prostor zase. Smo ljudje, ki se, kadar nam to dopuščajo okoliščine – in že poskrbimo, da so te temu primerne – obdamo izključno z lastnim obstojem. Se navidezno zapremo in odmaknemo, čeprav šele takrat postanemo zares živi. Ker v teh trenutkih obstajamo. Z besedo. Glasbo. Z rečmi, kakršnekoli že so, le da nas izpolnjujejo. In takrat imamo občutek, da čas mineva povsem drugače.

Sama rada (D'Avenia, str. 33) »iščem besedo. Besede in njihov zvok me rešujejo … z besedami najdem sidro za vse stvari, ki jih premetava morje v notranjosti mojega srca, in jih privežem v pristanišče glave. Samo tako se prenehajo zaletavati druga v drugo, se zapletati in se razbijati na kose.« Besede ostajajo. So odsev moje duše. Mojih misli. Mojega življenja. Obstoja. Ne nazadnje je John Green v delu Katherine, Katherine (str. 134) zapisal, da so knjige »najboljše zapuščenke: če jih odložiš, te vedno počakajo; če jim izkazuješ pozornost, ti vedno vračajo pozornost.« Tako drugače od ljudi, ki pogosto predstavljajo varni pristan in nam ob preizkušnjah stojijo ob strani, a marsikdaj in marsikateri se obračajo v smeri vetra, ki za njih v danem trenutku pač piha ugodneje. Ti pogosto ne znajo ločiti svoje zgodbe od zgodbe drugega in sočloveka povsem razvrednotijo občutenj, želja, prizadevanj ter človeškosti.

Težko je pravzaprav presoditi, komu podati dlan. A v življenju je potrebno tvegati, saj bi sicer izostali vsi cvetoči trenutki sladkosti. »Če nočem ostati sam sebi skrivnost, moram dopustiti, da druge roke dosežejo dno mojega srca. Sam jih moram oborožiti v boju proti sebi, jim pokazati in dati možnost, da me zadenejo tam, kjer sem najbolj ranljiv. Ali ljubiti morda ne pomeni dati orožje v roke drugemu? Prepustitev duše rokam drugega je cena, ki jo je treba plačati ljubezni. In tista roka potem morda zaigra po notah, za katere nismo nikoli mislili, da jih bomo slišali znotraj sebe.« (D'Avenia, str. 267-268)

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Svet tvori preplet snovnih, stvarnih, otipljivih reči, ljudi, dogodkov. Je zunaj nas. Vendar se življenje samo odvija le v nas samih. Vsaj tisto naše. In zato smo navkljub bližini in podpori tistih zaupanja vrednih, navkljub spoštovanju in občudovanju, ki ju gojimo do njih, le mi sami tisti, ki smemo odločati o svojem življenju. Drugi so tu zato, da svoje odločitve podelimo z njimi in oni svoje z nami, da jim pomagamo uresničiti sanje, kot nam jih pomagajo sami. »Človek povsod krivi naravo in usodo, vendar je njegova usoda večinoma le odmev njegovega značaja in strasti, napak in slabosti.« (Green, str. 38)

Kadar človek ni dovolj močan, da bi prevzel nase težo svojih želja in odgovornost zanje, bo sebe ves čas iskal v drugih. Jim kradel čas, energijo in pogum, kajti takšni ljudje neprestano diktirajo, kako naj živimo. In se ozirajo za vedno novimi ljudmi; ljudmi, ki njihovega življenja živeti ne morejo.

Vsak med nami je poseben na svoj način. Drugačen. Naše napake in vrline so unikatne. Prav tako pogledi na svet. D'Avenia na strani 279 piše, da »danes ljudje mislijo, da so bolj svobodni, ker imajo milijon možnosti, toda svoboda ni toliko v tem, da imaš več možnosti, kot v tem, da izbereš resnico.«

Edina resnica pa je, da moramo drug drugemu dopustiti živeti življenje po svoje. Mu ne vsiljevati lastnih nazorov in ga ne omejevati, kot se to pogosto rado dogaja. D'Avenia, str. 260: »Vsako življenje ima svoje pričakovanje in vsak dan svojo bolečino.« Pomembno je vedeti, da so naša tako pričakovanja kot bolečine del naše zavesti. Kajti izključno mi sami lahko vemo, kaj čutimo in kaj potrebujemo.

Sama »besede uporabljam zato, da bi se zasidral. Potem pa me prav one potisnejo v neznano kot kakšne neme karte, v katere je treba vpisati kraje. Vsaka natančno izrečena beseda okrog sebe namreč odpre prazen prostor, je kot pomol v pristanišču.« (D'Avenia, str. 39) Pristanišču, ki ga sama z veseljem delim z drugimi, vendar želim, da privez skupaj s krmilom kljub temu ostane samo in izključno moj.

Hrepenenje po drugačnosti

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»Vse življenje čakaš, in ko nazadnje pride, ali si pripravljen?«

(Anthony Doerr)

Drugačnost. Nekaj, kar neizmerno privlači. Za čemer se oziramo, k čemer stremimo. Ki jo iščemo v ljudeh, trdno prepričani, da smo prav takšni tudi sami. Drugačni. S svojimi pogledi na svet. S svojimi dejavnostmi. S svojim izgledom. S svojim življenjskim slogom. Iz nas veje vsak trenutek slehernega dne in zato smemo imeti prav takšna merila tudi za vse tiste, ki prihajajo v stik z nami. Povprečnost ne more, ne sme zadovoljiti naših pričakovanj. Ne bi mogla. Kajti mi smo vendar drugačni.

Verjamemo, da je že zbujanje z občutkom, da se bo ta dan drugačnost le prigodila in vstopila v naše življenje, posebno. A žal se prebujamo s tem upanjem dan za dnem, medtem ko dejstvo, da se z istimi občutki zbujajo tudi številni drugi, izničujemo. Resnica je, da morda nismo tako zelo drugačni. V resnici »nihče več ne razmišlja ali skrbi ali čuti, nihče se več ne razburja ali verjame v kaj drugega kot v svojo udobno malo prekleto povprečnost,« piše Richard Yates v romanu Krožna cesta (str. 86), ki nekoliko zadiši po uporništvu bitniške generacije. Uporništvu tistih, ki so dejansko živeli drugače in zato prav takšni tudi bili.

Na rame so si nadeli nahrbtnik in se podali na pot. Zavrnili materialno preskrbljenost v obliki stalnih, dolgočasnih služb, in se predali razuzdanosti. Alkoholu, telesnim užitkom, drogam, besedičenju, pisanju, druženju. Neodgovornosti, pravzaprav. A vendar ima literatura tistega časa svojevrsten čar, saj se zdi, da so se povpraševali o smiselnosti življenja, ki smo ga v tej dobi sprejeli kot edinega resničnega. Življenje, otopelo vseh čutov …

Vsak preobrat nas lahko spodbudi k razcvetu ali umiranju. V vsakem primeru nas premakne. Nekam drugam. V neznano. V drugačno. A prav tu se naše hrepenenje po drugačnosti konča. Kajti vsakič znova izberemo vnovično zbujanje z upanjem in se namesto dogodivščini življenja, s katero nas kliče nov dan, raje predamo rutini in se z njeno pomočjo ogradimo od doživljanja posameznih pripetljajev. Na ta način nas le redko kaj lahko prizadene in uspemo se izogniti vsaki tragediji. Ostajamo nedotakljivi. Fizično prisotni, a milje oddaljeni od svojega bistva.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Človek ne bi nikoli smel napraviti »ničesar, ne da bi poprej dobro premislila. Nato stori najboljše, kar moreš.« (Yates, str. 417) Najboljše je slediti sebi. Izpolnjevati svoje želje, cilje. Že res, da kdaj izgubimo »samo sebe, da sem se komajda še spomnila, kdo sem, in da so spomini kot strela z jasnega prihajali le, kadar so sami hoteli. A morda se tisto, kar smo v svojem jedru, nikoli ne izbriše. Morda je res tako in se skozi naša dejanja pokaže, kdo smo v resnici,« piše Giuseppe Catozzella v delu Nikoli ne reci, da te je strah, str. 206. Kaj, če se dejstvo, da smo goli strahopetci, ki si ne upajo sprejeti, kar pride na pot, četudi hrepenijo po prav tem, nikoli ne izbriše?

Yates piše, str. 153-154: »Mar ne sprevidiš? Ali ne sprevidiš, za kaj pravzaprav gre? Delal boš, kar bi moral storiti že pred sedmimi leti. Poskušal se boš najti. Bral boš in študiral, se sprehajal in razmišljal. Imel boš čas. Prvič v življenju boš imel čas, da boš lahko ugotovil, kaj pravzaprav hočeš početi, in ko boš to ugotovil, boš imel čas in prostost, da boš to tudi začel delati.« Nismo prazne lupine. Vsaj ne bi smeli biti. V sebi nosimo cele svetove. Ki pa jih vse prepogosto zatremo.

Ni dovolj le biti. Potrebno je biti prisoten. Ni dovolj globoko v sebi gojiti hrepenenja in teči za davno izgubljenimi sanjami, ko pa pridejo, jim obrniti hrbet in se še za nadaljnjih nešteto let zapreti v kokon predvidljive varnosti. Pomembno je v svoje življenje vsakič znova spustiti nekaj novega in biti odprt, obenem pa se zavedati, kdo in kaj ima za nas pomen. Vlagati vanje. Vase.

»Pametni, razmišljujoči ljudje lahko takšne reči z lahkoto prebrodijo, prav tako kot prebrodijo nesmiselnost na smrt dolgočasnih služb v mestu in na smrt zdolgočasenih domov v predmestjih. Gospodarske razmere te sicer lahko prisilijo, da živiš v določenem okolju, najvažnejše pri tem pa je, da sam ostaneš neokužen. Pomembno je, da vedno veš, kdo si.« (Yates, str. 31) Kdor ve, kaj nosi v sebi, se ne bo nikdar zadovoljil z lažno udobnostjo in bežal pred drugačnostjo, temveč ji bo šel celo naproti. Raziskoval bo. Svet, življenje, ljudi, ki ga obdajajo, sebe. Svojo pot, želje, hrepenenja, strahove. In iskal. Drugačnost, ki je pogosto drugo ime za živost.

Edino, kar vem, je (Yates, str. 310) »tisto, kar čutim, in vem, da tisto, kar čutim, tudi moram storiti.« Živeti v sozvočju s seboj. Padati, ko ne gre drugače, in leteti, ko se mi veter zažene v krila. Odbesneti bes. Odžalostiti žalost. Odsmejati smeh. Odsrečiti srečo.

Le zakaj bi nas bilo strah budnosti? Zakaj bi se sramovali svojega sveta? Res je, da ni lahko. Nikoli ni lahko. A je vredno. In včasih »naše najtežje odločitve sedejo na rahel piš vetra. In mi z njimi, lahkotni, ne da bi resnično razumeli.« (Catozzella, str. 92)

Živeti z vsemi čutili

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»Česar nisem videla, mi ne teži srca,« piše na str. 354 donedavni ameriški predsednik Barack Obama v svojem delu Sanje mojega očeta. Preprosta, kratka in nadvse jasna trditev, ki pa v sebi skriva mnogo več, kot smo si pripravljeni priznati. Brezbrižnost, morda.

Žal se vse pogosteje zdi, da nam srca ne teži niti vse videno, najsi gre za tisto, kar nas obkroža in v nas vzbuja občutke zadovoljstva, najsi tisto, kar spremljamo le od daleč, saj navidezno ni povezano s sredino, v kateri živimo. Mnogi se tako eno kot drugo trudijo spregledati in se čustveno oddaljiti od vsakršnega zaznavanja doživljanja ter čutenja, da bi sčasoma postali pasivni opazovalci lastnega življenja. Polnijo si čas, brez da bi si skušali trenutke vtisniti v spomin nepozabe ali v njih ugledati luč, ki bi jih vodila naprej, sanjam, željam, hrepenenju, ciljem naproti. Morda pa le preprosto občutiti in živeti. Že Lonnie Coleman v drugi knjigi romana Plantaža Beula (str. 158) zapiše, da »sreča ni v tem, da imaš vse, kar ti srce želi, temveč v tem, da najbolje izkoristiš dane možnosti.«

Sodobni način življenja in dostopnost vsega, tako s pomočjo medijev kot še posebno svetovnega spleta, nam prav to izkustvo v veliki meri otežuje. Možnost imeti svet v domači dnevni sobi nas je polenila in odtujila od bistva. Veseli, da imamo vse na dosegu roke, se ne zavedamo, kolikšno praznino nam je prinesel napredek. Obama razmišlja (str. 171): »Poskusil sem si predstaviti indonezijske delavce, kako zdaj hodijo v tovarne, kakršne so nekoč stane na bregovih reke Calumet, se pridružujejo vrstam mezdnih delavcev in sestavljajo radijske aparate in šivajo športne copate, ki so potem naprodaj na Michiganski aveniji. In predstavljal sem si te iste indonezijske delavce deset ali dvajset let pozneje, ko bodo njihove tovarne zaprli zaradi nove tehnologije ali cenejše delovne sile kje drugje na svetu. In potem njihovo grenko spoznanje, da so njihove tržnice izginile in da sami ne znajo več plesti svojih košev, izdelati svojega pohištva ali pa pridelati svoje hrane; in da celo če bi še obvladali vse te spretnosti, ne bi imeli lesa, ker so gozdovi zdaj last lesne industrije, in ne bi mogli prodati košev, ki so jih bili nekoč pletli, ker so jih zdaj nadomestili trajnejši izdelki iz plastike. Že sam obstoj tovarn, industrija stavbnega lesa in proizvajalci plastičnih izdelkov bodo njihovo kulturo naredili zastarelo; tako se izkaže, da so vrednote trdega dela in individualne pobude odvisne od sistema prepričanj, na katerega so vplivali preseljevanje, urbanizacija in ponovitve uvoženih televizijskih nadaljevank. Nekateri bodo v tem novem redu uspeli. Nekateri se bodo preselili v Ameriko. Drugi, tisti milijoni, ki bodo ostali v Džakarti, Lagosu ali na Zahodnem bregu, se bodo naselili v svojih Altgeld Gardens in bodo še bolj obupani.«

Izgubljamo pristnost. Naravnost. Izgubljamo sposobnost, da bi imeli radi, kar počnemo, zaradi česar nam poka srce. (povzeto po Coleman, druga knjiga, str. 98) Izgubljamo zmožnost selekcije in vpogleda v prihodnost. Samozadostnost. Pa nam za vse to ni niti malo mar.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Ko opazujem ljudi, s katerimi sem v stiku, se vse pogosteje vprašam, kje iščejo srečo in ali jo sploh iščejo. In če, kje jo najdejo. V sebi? V povezovanju s soljudmi? V potrošništvu? Finančni varnosti nezanimivih služb, ki jih silijo v otopelost? Opravljanju vsakodnevnih opravil, od katerih se čustveno in umsko ogradijo? Ali še znajo živeti v skladu s svojimi prepričanji in ali so sploh zmožni ugotoviti, kakšna so njihova prepričanja?

Preveč je pred bolečino zaklenjenih src, ki otopelo preživljajo čas pred televizijskim zaslonom ali računalniškim ekranom, brez da bi zaznali dogajanja na tem, ali tekajo s predstave na koncert in se vmes srečajo z enim, dvema, tremi znanci. Znajo povedati, kje vse so bili in česa vse niso zamudili, ne znajo pa podati lastnega mnenja o videnem ali slišanem. Spregovoriti o tem, kaj jim je prav to dalo, kako jih spremenilo, zaznamovalo. Niso zmožni kritičnega uvida, ker nikoli o ničemer ne premislijo, saj je pomembno le, da si zapolnijo čas s površinskim prejemanjem čim več informacij, pogledov, posluhov, dogodkov.

Vse je bolje, kot zazreti se vase in se soočiti s svojim mankom. Vložiti nekaj energije in časa v lastno rast, napredek, znanje, zdravje … v svojo svobodo in srečo. Kajti »lahko dosežeš, kar koli hočeš, če si se pripravljen potruditi.« (Obama, str. 229)

Mnogi se niso. Prepustili so se toku življenja in se pustili poraziti še preden so poskusili postati zmagovalci. Se predali životarjenju. Slepijo se, da je vse v redu, saj imajo streho nad glavo, čeprav res ne v okolišu, ki jim je všeč, finančno varnost v obliki službe, kjer vse teče po liniji najmanjšega odpora in se ni potrebno naprezati, zadostno količino hrane za preživetje, čeprav v njej ne uživajo, zadovoljivo število ostalih stvari, ki jih niti opazijo ne in dovolj sredstev, da lahko kupijo, karkoli ugledajo, ali odidejo, kamor nanese, ali pa se založijo z novimi informacijami, za katere nimajo interesa predelati jih. V redu je. Leta stopicljati na mestu in ne napredovati niti za ped. V redu je. Prepustiti se temu, kar se zgodi, če se zgodi, a največkrat se ne. V redu je. Namenjati čas nebistvenem rečem in nepomembnim ljudem. V redu je.

A ni. »Včasih se ne moreš ozirati na bolečino. Truditi se moraš le, da boš prišel do cilja.« (Obama, str. 50) In si seveda pred tem postaviti cilj. Kolikor že si zatiskamo oči pred realnostjo, bolečini za vedno ne bomo mogli ubežati, še posebno, če le-to nosimo zakoreninjeno v globočinah lastne duše. Težko je razumeti, še težje sprejeti. A za pogum nas življenje vedno nagradi. Z zadovoljstvom. Doživetjem. Napredkom. Tja, kamor vlagamo svojo energijo in čas, čemur ali komur se posvečamo, tam se bo odprla pot. Vsako dejanje ima pomen. Le posvetiti se je potrebno. Življenju. In »vsi lahko storimo drug za drugega marsikaj, kar nas malo stane, pa veliko pomeni.« (Coleman, prva knjiga, str. 339) A pred tem je bistveno, da nekaj dobrega storimo zase. Predvsem, da si dopustimo živeti z vsemi čutili.