Videti človeškost v ljudeh

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Vsak med nami živi po lastnih merilih. So ljudje, ki ves čas delajo pod pretvezo, da morajo, čeprav si v resnici želijo (in hrepenijo) le več ugleda, moči in denarja. Ki ga pogosto nimajo kdaj zapraviti. Višjega standarda, ki je povsem brez pomena. In so ljudje, ki so pogostokrat zdoma, ker morajo delati. Da bi lahko plačali položnice za še en mesec in obdržali streho nad glavo. So ljudje, ki jih zvečer ni doma, ker delajo, da bi zaslužili denar, s katerim bodo otroku kupili nove zimske čevlje. A so tudi ljudje, ki vse dni brezdelno postopajo, ker jim ni mar, da njihovi otroci potrebujejo nova oblačila, saj so stara že tako zguljena, da jih v njih ves čas zebe. Nekateri so doma, ker dela kljub prizadevanju ne najdejo.

 

Poznam tako ene kot druge. In navidezno se mnogi med njimi zdijo enaki, saj bežijo sami pred seboj, le da se eni pred lastnim doživljanjem življenja zatekajo k delu, medtem ko drugi posegajo po nedelu. Vmes so mnogi brez možnosti izbire. A nihče od tistih, ki si želijo vedno več, življenja ne živi, zato so nesrečni, izpraznjeni, zaskrbljeni, žalostni … Le redki znajo življenje čutiti in biti prisotni v njem. Najti izpolnjenost in srečo, ki sta neotipljivi in nekupljivi. »Če bi me bil kateri koli odrasli, ki bi lahko uresničil moje želje, vzel resno in me vprašal, kaj bi rada dobila, bi bil izvedel, da nočem nič takega, kar bi lahko imela, ali da bi hotela postati lastnica kakšnega predmeta. Bolj sem si želela, da bi na božični dan nekaj čutila. Pravo vprašanje bi bilo: "Ljuba Claudia, kakšno doživetje bi rada za božič?" Lahko bi bila povedala: "Rada bi sedela na pručki v kuhinji pri stari mami, naročje bi imela polno lipovk in bi poslušala dedka, ki bi samo zame igral na violino." Nizka pručka za moje telo, babičina kuhinja za občutek varnosti in topline, volj po lipovki, zvenenje glasbe, in ker bi bilo dobro, da bi delovali vsi moji čuti, mogoče potem še okus breskve,« piše Toni Morrison v romanu Najbolj modre oči (str. 23). Otroci si novega računalnika, telefona, še enega potovanja ali kupa igrač ne bodo zapomnili, to je pomembno za vas. Si bodo pa zapomnili, da ste pogosto odsotni in vam to globoko v sebi zamerili. Kajti otroci so v svojem bistvu nadvse skromni.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Morrisonova je svoje življenje posvetila pisanju o malem temnopoltem človeku, njegovem življenju in krivicah, ki so se mu (in se) dogajale zaradi manjvrednostnega položaja v družbi. Za svoje delo je prejela Nobelovo nagrado. Upravičeno. Nobelovo nagrado pa je prejel tudi Alexis Carrel, francoski kirurg, ki je razvil tehniko spajanja krvnih žil in pomembno prispeval k presajanju organov. V svojem delu Človek, neznano bitje je zapisal, da »robustnež in genij ne bi smela biti enaka pred zakonom. Neumni, neinteligentni, tisti, ki so raztreseni, nezmožni daljše pozornosti ali napora, nimajo nobene pravice do višje izobrazbe.« (Rebecca Skloot, Nesmrtno življenje Henriette Lacks, str. 77) Izjava je nadvse rasistična in zaradi nje se človek z razlogom vpraša, mar je njegova inovativnost v medicini res velika v tej meri, da si zasluži tako pomembno nagrado. Velik strokovnjak najbrž je bil, človek ne. Kajti »nobenega človeka ne smemo gledati kot abstrakcijo. Namesto tega moramo v vsakem človeku videti vesolje z njemu lastnimi skrivnostmi, z lastnimi dragocenostmi, z lastnimi viri tesnobe, in z določeno mero zmagoslavja,« je dejal Elie Wiesel.

Bila je Henrietta Lacks. Temnopolta ženska. Mati petih otrok. Žena. In bolnica z rakom materničnega vratu. Preprosto: HeLa. George Gey, vodja raziskav na tkivnih kulturah v bolnišnici John Hompkins si je prizadeval vzgojiti maligne celice zunaj človeškega telesa, da bi lahko poiskal vzroke za nastanek raka in z njihovo pomočjo iznašel zdravilo zanj. Te celice so bile celice Henriette Lacks, a so ji jih vzeli brez njene vednosti in privolitve, kot tudi brez vednosti in privolitve njenih svojcev. Svojcev, ki si osnovnega zdravstvenega zavarovanja ne morejo privoščiti in ki dobri dve desetletji niso niti vedeli, da celice njihove matere še živijo. A ko je vest prispela do njih, si nihče od strokovnjakov ni vzel časa, da bi jim pojasnil, kaj natanko to sploh pomeni. V roke so jim potisnili strokovno študijo o genetiki in jih odpravili, češ da bodo v čtivu izvedeli vse potrebno. Mar res? Gre za ljudi, ki so končali le nekaj razredov šole … »Povedala je, da ji različni ljudje že desetletja obljubljajo te informacije pa jih nikoli ne dobi. "Sita sem tega," je rekla. "A veš, kaj bi res rada? Rada bi vedla, kako je moja mama dišala. Cel življenje nič ne vem, niti najmanjših najbolj navadnih malih reči, recimo, katero farbo je mela najrajš. A je rada plesala? A me je dojila? Ti, Bog, to bi pa res rada vedla. Pa mi nobeden nikol nič ne pove.« (Skloot, str. 70)

Celice Henriette Lacks so uporabili pri raziskavah genov, ki povzročajo raka. Zaradi njih imamo danes zdravila za herpes, levkemijo, gripo, hemofilijo, Parkinsovo bolezen. Z njihovo pomočjo so preučevali presnovo laktoze, spolno prenosljive bolezni, vnetje slepiča, staranje. Na njih testirali steroide, kemoterapevtike, hormone. Gre za žensko, ki je brez najmanjšega dvoma v vsem 20. stoletju, če že ne skozi celotno zgodovino, najbolj vplivala na življenja vseh nas in povzročila revolucijo v medicini. Vendar to priznavajo le redki, ker le redki poznajo njeno ime in še manj jih ve, da so bile celice odvzete brez privolitve. Bile so ukradene.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»Vsakdo na svetu jim je lahko ukazoval. Belke so pravile: "Naredi to." Beli otroci so pravili: "Daj mi to." Belci so pravili: "Pridi sem." Črnci so pravili: "Ulezi se." Samo črnski otroci in same med sabo si niso mogle ukazovati. Vendar so vse to sprejemale in prenovile po lastni podobi. Gospodinjile so v hišah belcev in so se tega tudi zavedale. Ko so belci pretepali njihove može, so počistile kri in odšle domov, tam pa jih je zlorabljal isti mož, ki je bil žrtev. Z eno roko so teple otroke, z drugo kradle zanje. Roke, ki so podirale drevje, so tudi prerezovale popkovino; roke, ki so kuram zavijale vratove in klale prašiče, so tudi spodbujale sanpavlije k cvetenju; roke, ki so nalagale snope, svežnje in vreče, so zazibavale otročke v spanje. Ploščate kolače so ravnale v kosmičaste ovale nedolžnosti – in zavijale pokojnike v mrtvaški prt. Ves dan so orale in prihajale domov, da so se ugnezdile kakor češplje pod udi svojih mož. Noge, ki so se oklepale muljega hrbta, so bile prav tiste, ki so objemale boke njihovih mož. In v tej razliki je bila vsa razlika,« je na straneh 129 in 130 zapisala Morrisonova. V 50-ih letih minulega stoletja je bil rasizem še vedno v razmahu in temnopolti so imeli nizek družbeni položaj. Status manjvrednih. Z njimi se je smelo početi dobesedno vse. Dokler se ni uprla ženska, ki je prav tako zaznamovala 20. stoletje in celotno zgodovino človeštva ter povzročila družbeno revolucijo: Rosa Parks. Vendar se je zgoraj navedena zloraba zgodila kljub temu, da je bil leta 1947 (štiri leta pred odvzemom celic HeLa) sprejet etični kodeks, danes znan kot Nürnberški kodeks, ki določa: »Prostovoljna privolitev ljudi, ki sodelujejo v raziskavi, je absolutno bistvenega pomena.«

Henrietta Lacks v raziskavah ni sodelovala prostovoljno, prav tako ne njeni svojci, katerim so v nadaljnjih desetletjih večkrat vzeli kri, da bi prišli do novih podatkov. »Kar nekako nisi več človek, če o tebi razmišljajo kot o Moju, če si Mo v medicinski dokumentaciji. "Danes prišel Mo." Kar naenkrat nisem bil več oseba, ki jo je Golde objemal okrog ramen, bil sem Mo, celična linija, kos mesa.« (Skloot, str. 221)

So mar napredek, priznanje, in če se vrnem na začetek, višji življenjski standard – z drugimi besedami: pohlep –, res tako pomembni, da izgubimo spoštovanje do sočloveka, bližnjih in v želji po uspehu nazadnje tudi spoštovanje do samega sebe? Mar nismo vsi ljudje?! Ki si zaslužimo dostojno življenje in priznanje, da smo. »"Ko sem videla tiste nohte," mi je povedala Mary pozneje, "bi skoraj omedlela. Pomislila sam, oh, ježeš, pa saj ona je človek. Predstavljala sem si jo, kako sedi v svoji kopalnici in si lakira nohte na nogah, in takrat me je prvič zadelo, da so tiste celice, s katerimi smo delali toliko časa in jih razpošiljali po vsem svetu, da so tiste celice prišle iz žive ženske. Prej nisem na to niti pomislila.« (Skloot, str. 109) Gre za izničenje, ki v prvi vrsti več kot o tistem, o katerem pripovedujemo, pove o pripovedovalcu samem. Ne delajmo si utvar, da je danes bistveno drugače. Ker ni. Še vedno blodimo po svojih poteh, misleč da smo edini, in v upanju da bi dosegli želeno, pri čemer niti opazimo ne čustvovanj drugega. Njegovih prizadevanj. Rasti. Ljubezen pač »ni nikoli boljša od tistega, ki ljubi. Zlobni ljudje ljubijo zlobno, nasilni ljudje ljubijo nasilno, šibki ljudje ljubijo šibko, neumni ljudje ljubijo neumno, ampak ljubezen svobodnega človeka ni nikoli varna. Za ljubljeno osebo ni darila. Samo kdor ljudi, ima svoj dar ljubezni. Ljubljena oseba je ostrižena, zamegljena, zmrznjena v srepenju notranjega očesa tistega, ki ljubi.« (Morrison, str. 191) Bilo od nekdaj. In bo za vekomaj.

Sprejmi smrt in sprejel boš življenje

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»Sem stopetdeset kilometrov od bolnišnice. Zunaj je eden od tistih nepričakovanih jesenskih popoldnevov, ko postane sleherna stvar pod modrim nebom brez oblačka točno takšna, kot bi morala biti – pa skoraj nikoli ni. Poletje, ki je pravkar minilo, je bilo deževno in morda je to razlog, da so si hribi, ki obkrožajo farmo mojega prijatelja, nadeli take prekipevajoče izlive barv, da je to skoraj več, kot lahko moja mestna duša razume ali obvlada. Narava je prijazna, ne da bi se tega zavedala, vendar je lahko tudi kruta, ne da bi se tega zavedala. V takem trenutku se zdi, da ne bo mogel noben drug dan doseči neverjetne lepote današnjega. Že občutim nostalgijo za tem dnevom, čeprav ga še živim. Obseden sem z nujo, da si vtisnem v spomin sleherno drevo, ker vem, da bo njegova kleščeča lepota začela že jutri bledeti in se ne bo nikoli več pojavila točno taka. Kadar je kaka stvar lepa in dobra, bi si jo morali tako natančno ogledati in tako skrbno zavarovati, da ne bi nikoli pozabili, kakšna je in kako jo občutimo.« (Nuland, str. 182)

Najbrž ga ni med nami, ki bi si nikdar ne poželel neminljivosti in neumrljivosti, edini nedosegljivi prvini življenja. Kajti, kar se rodi, bo nekega dne nedvomno tudi umrlo in čez čas, ko bodo odšli tudi tisti, ki smo se jih s svojimi dejanji dotikali, bomo preprosto utonili v pozabo. »Vse ima svoj čas in vsak opravek svojo uro pod nebom; je čas rojstva in čas smrti. /…/ Pride čas, ko smrt dozori – tako glede na druge kot glede na nas same. Takrat je modro, da odpademo in naredimo prostor za novo rast. Ko preživimo svojo generacijo, si ne smemo želeti, da bi si lastili še drugo,« zaključi na strani 81 zdravnik, kirurg, Sherwin B. Nuland v delu Na koncu poti, ki odstira skrivnost z debelih plasti nesprejemanja poslednjega poglavja življenja in predvsem umiranja ter smrti.

Živimo v družbi in dobi, ki priznavata izključno življenje, medtem ko smrt odrivata, kot bi ne bila del njega. Številni si prizadevajo podaljšati aktivnost in izbrisati sledi let – z uporabo medicinskih pomagal, farmacevtskih sredstev, plastičnih operacij in še bi lahko naštevali. Vendar narave ni mogoče preslepiti. Življenjska doba človeka je tako kot življenjska doba vseh živih bitij omejena in določena vnaprej. Predvideva se torej, da bomo kot sesalci z najdaljšim življenjem živeli do 110 let, nakar se bomo poslovili in nazadnje umrli.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Zakaj? Si mar nismo tega vprašanja zastavili že vsi in si ga zastavljamo vsakič, ko doživljamo katero od prelomnic? Vendar se pravo vprašanje bržkone ne glasi zakaj, temveč čemu. Najbrž zato, da bi znali čas, ki nam je dan, izkoristiti. Seveda se tu poraja dilema, če imajo naša prizadevanja za osebnostno, intelektualno, socialno, družbeno itn. rast potemtakem sploh smisel, ko pa se nekega dne vse konča, a ob upoštevanju naše brezbrižnosti naspram brezčasju močno dvomim, da bi kdajkoli zbrali dovolj poguma in prestopili svoje meje strahov, si drznili uresničiti sanje in zaključiti zgodbe, ki so na nek način nedokončljive. Omejeni smo, a le zato, da bi si upali zaobljubiti se posvečenosti in zato, da »ko bo prišel moj čas, bom upanje poiskal v zavesti, da mi, kolikor bo mogoče, ne bodo dovolili, da bi trpel ali da bi bil podvržen nepotrebnim poskusom, da mi ohranijo življenje. Iskal ga bom v gotovosti, da ne bom umrl sam. Zdaj ga iščem v tem, da poskušam živeti tako, da bi tisti, ki cenijo to, kar sem, imeli koristi od mojega časa na svetu in bi ostali s tolažilnimi spomini na to, kaj smo drug drugemu pomenili.« (Nuland, str. 234)

Takrat bo tudi odhajanje lažje, tako za umirajočega kot za vse tiste, ki bodo ostali za njim. Ker smo razmišljujoča bitja, katerih glavna značilnost sta večno iskanje in prizadevanje po napredovanju, bodo za nami brez vsakršnega dvoma ostale mnoge nedokončane zgodbe, ne nazadnje je hrepenenje po rečeh, ki so nam v danem trenutku nedosegljive nekako že v človeški naravi, vendar preprosto moramo prestopiti zidove, ki si jih postavljamo. Sami.

»"Kaj si me želel vprašati?" se je nasmehnil Bog.

Zanimalo me je: "Kaj je tisto, kar Te pri ljudeh najbolj čudi?"

Bog je za hip pomislil in potem odgovoril:

"Naveličajo se otroštva, mudi se jim odrasti,

na koncu pa si želijo biti ponovno mladi.

Zdravje zapravijo, zato da bi obogateli,

nato pa trošijo denar, da bi si povrnili zdravje.

Skrbi jih, kaj bo jutri, zato pozabljajo na danes in zdaj,

nazadnje ne živijo niti v prihodnosti niti v sedanjosti.

Živijo, kakor da ne bodo nikoli umrli

in umrejo, kakor da ne bi nikdar živeli."«

(neznani avtor)

Živeti zadovoljno, srečno, polno, drzno, navdihujoče … Želja vseh, ki so se kadarkoli rodili. A vprašanje o tem, kako živeti, je prej kot problem nas samih, težava družbe kot civilizacijske skupnosti. Dandanes je nedopustno umreti od starosti, ki ji Sherwin B. Nuland v svojem delu posveča obširno poglavje. Umremo lahko (in smemo) od arteoskleroze, hipertenzije, starostnega diabetesa, debelosti, duševnega propadanja, raka ali zmanjšane odpornosti proti okužbam. Nemara umremo celo od vsega naštetega hkrati, pri čemer gre za "tipske" smrti, od katerih umre kar 85% ljudi. Vse njih avtor obravnava v omenjenem delu, vendar opozarja tudi na dejstvo, da pozabljamo na obstoj smrti, ki je družba ne priznava in ki ne bo nikdar zapisana na nobenem mrliškem listu, čeprav »od starosti pač umremo zato, ker se iztrošimo in smo programirani, da popustimo. Zelo stari ne podležejo bolezni, temveč se sesujejo v večnost.« (Nuland, str. 89) Ali, kot je zapisal Carlos Ruiz Zafón na strani 231 v odličnem romanu Marina: »Naše telo se začne kvariti tisti hip, ko se rodimo. Krhki smo. Minljive kreature. Vse, kar ostane za nami, so naša dejanja, dobro in zlo, ki smo ga povzročili svojim bližnjim.«

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Zato šteje le tisto, kar smo in kar si želimo postati, kajti »kdor ne ve, kam je namenjen, ne pride nikamor.« (Zafón, str. 142) In kdor ne ve, kam si želi priti, se ne bo niti odpravil. Za vedno bo ostal prikovan na isto mesto, kjer ga bodo sence nezavedanja povsem prekrile in otopile, dokler ne bo nazadnje odšel v pozabo večnosti. Le pogumni imajo čast spoznati, kako velik dar je življenje in kakšno bogastvo se skriva v njem. Poti, po katerih stopamo, prav tako poslanstva, zaradi katerih nam je dano biti tu, so si med seboj tako različne, da bomo le stežka razkrili, kaj nas deli od razumevanja in sprejemanja drugega. Kajti dejstvo je, da pogosto ne razumemo niti sebe samih.

Vendar ne bi smeli zanikati šibkosti, umrljivosti – smrti –, ker s tem zanikamo tudi življenje in sam obstoj ter jima pripišemo vlogo nepomembnosti. Kar ni res. Življenje je veličastnost. Je let, poln živosti, ki nas le redkokdaj pripelje do pričakovanih postankov. Je gonilo naših dni. A prav to je tudi smrt. In sprijaznjenje z njo, zavedanje o njenem obstoju, jo bo demistificiralo, medtem ko bo življenje samo poveličalo. »Realistično pričakovanje zahteva tudi sprijaznjenost s tem, da mora biti naš čas na zemlji omejen na obrok, ki je v skladu z nadaljevanjem naše vrste. Kljub svojim edinstvenim darovom je človeštvo prav tako del ekosistema kot katera koli druga živalska ali rastlinska vrsta in narava ne dela nobenih razlik. Umremo zato, da lahko svet živi naprej. Čudež življenja nam je bil dan zato, ker so nam pot pripravile milijarde živih bitij, ki so že umrla – v nekem smislu za nas. Mi pa umremo zato, da bi lahko drugi živeli. Tragedija posameznika postane v ravnovesju naravnih stvari zmagoslavje življenja, ki se nadaljuje.« (Nuland, str. 243-244)