Zgodba slehernega decembra

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Zdi se, da se je leto komaj pričelo, a smo zakoračili že v december. Še en december. Minilo je še eno leto (več). Za nami je še nekaj novih dosežkov in (še) neuresničenih želja. Novih izkušenj, prehojenih poti, srečanj z ljudmi. In obljub, da bo prihodnje leto drugače.

Hodim po Stari Ljubljani in iz zvočnikov, nameščenih na stojnice t.i. božičnega sejma odmeva skladba White Christmas. Čudovita skladba, ki navkljub starosti še vedno pričara iste občutke vsako leto. Na isti dan. Na dan, ko hrepenimo po tem, da bi svet obnemel pod težo snega in bi nas objela toplina prav tovrstne glasbe, milina medsebojne povezanosti in pozornosti, ki si jo izkazujemo ob dobrem grižljaju, cimetovih kolačih, božičnem čaju, pogovoru, glasbi, filmih, knjigah, družabnih igrah … A ko hodim po mestu in poslušam to večno melodijo, se zavem, da se sonce blešči sredi modrine neba in da je v resnici toplo, do Božiča pa so še nič manj kot štirje tedni, pravzaprav celo več.

Vendar so trgovine že več kot mesec dni, prej dva, založene z izdelki v kombinaciji rdeče in bele barve, le občasno se vmes prikradeta še zelena in morda rjava. Od vsepovsod k nam prihajajo slogani, ki vsebujejo besede, kot so podarite, pokažite, privoščite, razvajajte … skratka: kupite (čim več). Določene trgovske verige se odločajo za nekaj več prijaznosti, večina jih pri tem (p)ostaja agresivna v želji po čim večjem iztržku in izkupičku. Grabežljivosti, ki jim ne preprečuje izgube človeškosti. Ljudje pa nasedajo. Med seboj tekmujejo, kdo bo podaril večje in dražje darilo, pri čemer so pozorni izključno na to, kaj so od te iste osebe prejeli preteklo leto brez da bi razmislili o tem, s čim se ta ukvarja in kaj ji je blizu, kaj všeč. Prej kot njej, podarjajo sebi. In tem tekmovanjem seveda ni konca. Kajti prihodnje leto bomo dobili še več, kot presežek našega letošnjega darila, in znova bomo morali poseči dlje … nikoli končana zgodba. Povsem nebistveno je, da petnajste skodelice za čaj ne potrebujemo, pa čeprav je morda prav lepa, še manj tridesetega gela za prhanje, ki je sicer res najbolj univerzalno darilo, ki pač vedno pride prav, a v teh količinah nikakor. Podobno je tudi s čokoladami, bonbonierami in drugimi sladkarijami, s katerimi ne moremo zgrešiti. A za časa praznikov imamo na mizi tako domače dobrote, medtem ko se po njih vsak, ki vsaj malce pazi na svojo prehrano, znova vrne k svojemu "antisugar" režimu, zato vsi ti majhni paketki nekaj tednov ležijo v predalu, dokler jih počasi ne raznosimo drugam in razdamo … Kje je torej smisel vsega? V kopičenju stvari?

V letošnjem letu me je splet okoliščin pripeljal do tega, da sem prečistila svoje posedovanje dobesedno vsega. Se znebila tretjine, če ne celo polovice. Prodala naprej, podarila, zamenjala, zaradi dotrajanosti vrgla v smeti. Manj je več. Vedno bilo in vedno bo. V duhu te energije me prihajajoči prazniki nekoliko skrbijo. Vključno z rojstnim dnem, ki ga imam prav v tem času. Sprašujem se, koliko skodelic se bo nabralo. Koliko bonbonier. Koliko gelov za prhanje. Koliko drugih (neumnosti) in – najhuje – nabiralcev prahu. Sprašujem se, ali res ne znamo prisluhniti človeku, kateremu podarjamo? Se mu posvetiti vsaj malo in izbrati darilo, ki mu bo olajšalo vsakdan, ker podarjeno potrebuje. Mu prihraniti čas, ker mu ne bo potrebno v trgovine, da bi izbran izdelek poiskal sam. Ali ga preprosto razveseliti z nečim, kar mu je blizu in s čimer se ukvarja.

Prav zato se letos spogledujem z mislijo, da se odrečem vsemu, celo malim uporabnim pozornostim. Morda bi bilo najbolj smiselno, da si podarimo tisto najbolj bistveno, temeljno: čas. Pravzaprav premišljujem o tem, da bi s tistimi, ki so mi dokaj blizu, preživela skupno popoldne. Se z njimi odpravila na čaj, se malce podružila, pogovorila in ob tem zaigrala kakšno družabno igro, ki bo hkrati poskrbela tudi za smeh in nekoliko razbila zapetost dejstva, da se ti ljudje med seboj ne poznajo. Ustvarila lep spomin, ki je ne nazadnje vse, kar imamo. In potrebujemo.

Vsako življenje šteje

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»Čas je izmuzljiv: ko se ti enkrat izmuzne, ga mogoče za zmeraj zgubiš iz rok.«

(Antohony Doerr)

Sprašujem se, v kolikšni meri lahko človek, ki se pretirano prepušča temu, kar življenje v danem trenutku pač postavi pred njega, napreduje. Kam sploh pluje. Izkusi zagotovo veliko. A kako globoko zmore iti v svoje znanje, delovanje, čustvovanje? Ima pred seboj sploh kakšen cilj? Ali samo želje, ki jih nikdar ne bo znal uresničiti, ker mu bo življenje vedno znova postavilo na pot nekaj povsem drugega? Se bo tej udobnosti prelaganja odločitve s sebe na nevidno sled spleta okoliščin sploh kdaj znal odreči? In ali se smisel nemara sploh skriva v tem, da se čemerkoli, kdajkoli odrečemo?

»Seveda je pomembno. Jaz bi bil rad inženir. Ti pa bi rad preučeval ptiče. In bi bil kot tisti slikar v močvirju. Le zakaj bi vse to počeli, če ne zato, da bomo postali, kar hočemo?« (Doerr, str. 229) Svojo življenjsko zgodbo že leta, desetletja, pravzaprav vse odkar pomnim zase, gradim za trenutek, kjer se nahajam prav zdaj. Še več, za trenutek, kamor bom – upam – prispela čez mnogo let. Hrepenenja, s katerimi sem se prebujala že kot otrok, so me vodila v smeri umetnosti. Glasbe, literature, ustvarjanja in vsega lepega … Upam si celo trditi, da se mi je večina sanj uresničila ali pa sem vsaj na dobri poti, da se mi to še zgodi. Doerr, str. 299: »Nikoli ne nehaj verjeti. To je najbolj pomembno.« A vendar ob tem ne morem spregledati dejstva, da sem v vsem tem času v vse vložila neskončno truda, energije, da o številu ur, dni, mesecev raje niti ne razmišljam. Zapravljene priložnosti? Nobene. Ker sem tu, kjer moram, želim biti.

Žal mi ni. Kajti bistven ni le cilj, temveč pot sama in ker delam, kar mi je pisano na kožo, vsa odrekanja, ki so morala marsikdaj biti v službi želja, niso bila zaman. Niso zaman. So pač vložek vase in v to, kar počnem. So širjenje, globljenje, napredovanje v izbranem področju. Ne predstavljam si, kje bi bila, če v prsih ne »bije nekaj velikega, nekaj polnega hrepenenja, nekaj neustrašnega.« (Doerr, str. 54) Če bi vse tisto, kar pogosto preprosto pride na pot samo po sebi, marsikdaj ne zavrnila. Vem, da bi me odpeljalo drugam in nisem prepričana, da bi mi uspelo. Napredovati. Najti zadovoljstvo. Doseči srečo.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»Življenje se dogaja nekje za tovarnami, nekje za vrati. Tam zunaj ljudje iščejo odgovore na zelo pomembna vprašanja,« piše Doerr na strani 62. Gre svojo pot in prav je, da ga sprejemamo široko odprtih rok ter smo dojemljivi za nove izkušnje, vendar ne kadar pri tem zanikamo svoje poslanstvo. Ne za ceno tega, da nikdar ne uspem početi tisto, za kar sem poklicana. Da ne razvijam svojih potencialov in ne postanem, kar bi lahko. Življenje že tako prehitro mine in v tem kratkem času ne uspemo doseči vsega, kar si zastavimo. A s tem se je potrebno sprijazniti. Ne pa ubijati možnosti, ki so nam dane.

Verjamem, da ima vsaka stvar »svoj vzrok in vsak problem ima svojo rešitev. Vsaka ključavnica svoj ključ.« (Doerr, str. 116) In vsak od nas namen, zakaj, čemu je tu. A da bi ne bilo tako preprosto, moramo le-tega znati prepoznati sami. Se mu predati, ga negovati, mu pripadati do zadnjega atoma. Pri čemer seveda vsaj malce tudi tvegamo. Znamo? Zmoremo? Vprašanja, s katerimi se obkladamo vsakodnevno, čeprav bi bilo bolj smiselno vprašati se, mar si tega sploh želimo. Lažje je prepustiti se dnevom, da se zgodijo, kot se pač zgodijo. Ki kdaj prinesejo pomembno izkušnjo, še večkrat pa nam ponujajo le najlažjo obliko obrambe pred razočaranji in nam dopuščajo možnost pobega. Se zavedamo svojih odgovornosti? Kako iskreni sploh moremo biti, če se naše srce nikomur in ničemer zares ne zaveže, obveže?

Naj nas privid iluzije ne zavede. Dejstvo je, da čakamo, si želimo, trpimo, hrepenimo. A včasih si to priznamo, pogosto ne. Vse življenje čakamo, in ko nazadnje pride, ali smo pripravljeni? (povzeto po Doerr, str. 465).

Ali smo? Kaj nam življenje ponuja? Kaj svet, v katerem živimo? Je bistveno, kdo smo in kaj postajamo? Anthony Doerr je v romanu Vsa ta nevidna svetloba na strani 524 zapisal, da je zrak »velika knjižnica in v njem še vedno odmeva zapis o vsakem človeku, ki je kdaj živel, vsak stavek, ki je bil kdaj izgovorjen, vsaka odposlana beseda.« Zato: ni vseeno: Vsak korak, vsako dejanje, vsaka beseda, vsak dotik, vsak premik, vsako čustvo šteje. Vsak dan šteje. Ljubezen šteje. Ljubezen, ki je življenje.

Vprašanja prevelike teže

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»V ljubezni človek menda ne potrebuje nenehnih zagotovil.« (Chris Cleave: Zlato, str. 21) Samo ljubezen samo. Iskrenost in čisto, zdravo srce.

Le nekaj dni nazaj mi je prijateljica, ki je letošnje poletje naredila pomemben korak na poti k življenju, povedala, kako se je pred tem vedno spraševala, kaj bi bilo, če … bi se odločila za drug študij, bi ne spoznala njega, bi ne delala, kar dela … Nenavadno, a vse, kar sem ji znala odvrniti, je bilo, da se sama tega nisem vprašala niti enkrat samkrat. Res je, da se z nekaterimi dogodki iz svojega življenja težko sprijaznim, vendar sem v osnovi pomirjena s tem, da sem, kjer sem. Tu.

Karen Viggers je v romanu Svetilničarjeva žena (str. 65) zapisala: »Lahko si začrtaš življenje in upaš, da se bo tako odvilo, toda vedno pride do nepričakovanih odklonov. Teh ne more nihče načrtovati.« Sama že vrsto let gradim in vlagam v svoje delo, svoje življenje. In predvsem poslušam sebe. Prav v tem pa se skriva težava mnogih. Kajti družba kot taka ima vključno z našimi bližnjimi obilo nasvetov, kako naj bi živeli, kaj delali, s kom se družili in kaj ter koga postavljali v središče svojega sveta. Menijo, da si je »treba zapomniti, kako moraš živeti. Mladi mislijo, da je življenje večno. Potem pa se kar naenkrat znajdeš na robu smrti in ti je žal, da nisi dobro izkoristil časa. Vendar pa če živiš z zavestjo, da čaš beži in se ženeš s polno paro – morda spregledaš smisel prav v iskanju tega.« (Viggers, str. 31) Večina bo sledila toku. Ker v sebi nima dovolj moči, da bi se uprla pričakovanjem drugih. Ker so prešibki, da bi svoje sanje postavili na prvo mesto, a ne za ceno nesreče drugega, temveč v službi lastne sreče. In, najpogosteje, ker sploh ne vedo, kaj se skriva v njihovi notranjosti. Cleaveu se je na strani 421 zapisalo, da je takšno pač »naše telo – zmožno je vzdržati vse dotlej, ko mu dovolimo, da se zgrudi. Ljudje zbežijo iz goreče stavbe na dveh polomljenih nogah in se sesedejo šele takrat, ko so na varnem pred plameni. Zakonski partner umre nekaj dni po smrti svoje soproge ali soproga, čemur pravimo strto srce.« Podobno je z našo dušo. Živi, ko ji dovolimo zaživeti.

A kakšna izguba! Tako zapravljati svoj čas. Metati v veter vse možnosti. Sposobnosti. Priložnost, da bi življenje živeli.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Najpogostejša napaka je, da si ne dovolimo priznati, kako zelo so nas oblikovale pretekle izkušnje in kako močno naše dni kreirajo hrepenenja prihodnosti. Viggersova se na strani 154 sprašuje, ali »obstaja možnost, da v mojem življenju vzbrstijo nove stvari? Ali pa bom tak kot ti evkalipti, zakrneli v rasti, ki so jih požgali prevroči plameni, da se ne morejo več obnoviti?« Ves naš svet sestoji iz upov, ki so zbir dveh svetov. Preteklega in prihodnjega. Vmesnega ni. Kajti živeti izključno v preteklosti ali se ji popolnoma odreči, pomeni odreči se življenju. In živeti, kot da prihodnosti ni, pomeni ohromiti in otopiti dojemanje le-tega.

Tako malo ljudi je prisotnih tu in zdaj … »Ogromno obveznosti pride v življenju in pozabiš skrbeti drug za drugega.« (Viggers, str. 383) Skrbeti zase. Skrivamo se za fasadami, ker si ne upamo izraziti tega, kar nosimo v svoji notranjosti in ni redko, da v tem strahu marsikdo izgubi še tisti kanec samospoštovanja, ki ga je dotlej premogel. Samospoštovanja, ki je predpogoj za to, da bi nas spoštovali drugi. A tega ne morejo, ker se zaradi obremenjenosti z morebitno zavrnitvijo ne pogovarjamo.

»Zdi se mi, kot bi se moja preteklost poslavljala od mene. Kot bi me zapuščala in bi se zavedal, da se ne bo vrnila.« (Viggers, str. 523)

Strahovi so naš najnaravnejši obrambni mehanizem. Povedo nam, kdaj nismo na pravi poti. Kdaj se zanikamo, čeprav se zdi, da razum vse sprejema, a ima srce zadržke. So pravi odraz nas samih. Kajti kadar smo na svoji poti, obkroženi z ljudmi, ki so v harmoniji z nami, ne živimo več z vprašanji, ali smemo biti, kar smo in ali nas bo druga oseba sprejela takšne, kot smo. Vse bo postalo samoumevno. Postali bomo le še boljše različice sebe samih.

Prav zato je tako pomembno vedeti, kaj čutimo. Vsak korak bo lahkotnejši, četudi nas bo kdaj k tlom tiščala teža razočaranj. A bomo kljub temu pomirjeni. Vsaj poskusili smo. »Pač je zlagoma odrasla in čas si je s svojim vase zaverovanim očesom postavil spomenik iz njenih spominov, ga zgradil iz ploskev njene izkušnje, dokler ji ni z njim zastrl pogleda na preteklost.« (Cleave, str. 313) In se zato ne bomo leta spogledovali z dvomi, kaj bi bilo, če …

In če se vrnem na začetek: prijateljica se od tistega dne, ko je sprejela drastično odločitev, ki nam je vsem vzela sapo, a je bila po letih sprenevedanja najboljši izraz nje same, tega ne sprašuje več. Ker končno je, kjer je. Tu. V ravnovesju s seboj.