 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
»V ljubezni človek menda ne potrebuje nenehnih zagotovil.« (Chris Cleave: Zlato, str. 21) Samo
ljubezen samo. Iskrenost in čisto, zdravo srce.
Le nekaj dni nazaj mi je
prijateljica, ki je letošnje poletje naredila pomemben korak na poti k
življenju, povedala, kako se je pred tem vedno spraševala, kaj bi bilo, če … bi
se odločila za drug študij, bi ne spoznala njega, bi ne delala, kar dela …
Nenavadno, a vse, kar sem ji znala odvrniti, je bilo, da se sama tega nisem
vprašala niti enkrat samkrat. Res je, da se z nekaterimi dogodki iz svojega
življenja težko sprijaznim, vendar sem v osnovi pomirjena s tem, da sem, kjer
sem. Tu.
Karen Viggers je v romanu Svetilničarjeva žena (str. 65) zapisala: »Lahko si začrtaš življenje in upaš, da se bo
tako odvilo, toda vedno pride do nepričakovanih odklonov. Teh ne more nihče
načrtovati.« Sama že vrsto let gradim in vlagam v svoje delo, svoje
življenje. In predvsem poslušam sebe. Prav v tem pa se skriva težava mnogih.
Kajti družba kot taka ima vključno z našimi bližnjimi obilo nasvetov, kako naj
bi živeli, kaj delali, s kom se družili in kaj ter koga postavljali v središče
svojega sveta. Menijo, da si je »treba
zapomniti, kako moraš živeti. Mladi mislijo, da je življenje večno. Potem pa se
kar naenkrat znajdeš na robu smrti in ti je žal, da nisi dobro izkoristil časa.
Vendar pa če živiš z zavestjo, da čaš beži in se ženeš s polno paro – morda spregledaš
smisel prav v iskanju tega.« (Viggers, str. 31) Večina bo sledila toku. Ker
v sebi nima dovolj moči, da bi se uprla pričakovanjem drugih. Ker so prešibki,
da bi svoje sanje postavili na prvo mesto, a ne za ceno nesreče drugega, temveč
v službi lastne sreče. In, najpogosteje, ker sploh ne vedo, kaj se skriva v
njihovi notranjosti. Cleaveu se je na strani 421 zapisalo, da je takšno pač »naše telo – zmožno je vzdržati vse dotlej,
ko mu dovolimo, da se zgrudi. Ljudje zbežijo iz goreče stavbe na dveh
polomljenih nogah in se sesedejo šele takrat, ko so na varnem pred plameni.
Zakonski partner umre nekaj dni po smrti svoje soproge ali soproga, čemur
pravimo strto srce.« Podobno je z našo dušo. Živi, ko ji dovolimo zaživeti.
A kakšna izguba! Tako zapravljati
svoj čas. Metati v veter vse možnosti. Sposobnosti. Priložnost, da bi življenje
živeli.
 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
Najpogostejša napaka je, da si ne
dovolimo priznati, kako zelo so nas oblikovale pretekle izkušnje in kako močno
naše dni kreirajo hrepenenja prihodnosti. Viggersova se na strani 154 sprašuje,
ali »obstaja možnost, da v mojem
življenju vzbrstijo nove stvari? Ali pa bom tak kot ti evkalipti, zakrneli v
rasti, ki so jih požgali prevroči plameni, da se ne morejo več obnoviti?« Ves
naš svet sestoji iz upov, ki so zbir dveh svetov. Preteklega in prihodnjega.
Vmesnega ni. Kajti živeti izključno v preteklosti ali se ji popolnoma odreči,
pomeni odreči se življenju. In živeti, kot da prihodnosti ni, pomeni ohromiti
in otopiti dojemanje le-tega.
Tako malo ljudi je prisotnih tu
in zdaj … »Ogromno obveznosti pride v
življenju in pozabiš skrbeti drug za drugega.« (Viggers, str. 383) Skrbeti
zase. Skrivamo se za fasadami, ker si ne upamo izraziti tega, kar nosimo v
svoji notranjosti in ni redko, da v tem strahu marsikdo izgubi še tisti kanec
samospoštovanja, ki ga je dotlej premogel. Samospoštovanja, ki je predpogoj za
to, da bi nas spoštovali drugi. A tega ne morejo, ker se zaradi obremenjenosti
z morebitno zavrnitvijo ne pogovarjamo.
»Zdi se mi, kot bi se moja preteklost poslavljala od mene. Kot bi me
zapuščala in bi se zavedal, da se ne bo vrnila.« (Viggers, str. 523)
Strahovi so naš najnaravnejši
obrambni mehanizem. Povedo nam, kdaj nismo na pravi poti. Kdaj se zanikamo,
čeprav se zdi, da razum vse sprejema, a ima srce zadržke. So pravi odraz nas
samih. Kajti kadar smo na svoji poti, obkroženi z ljudmi, ki so v harmoniji z
nami, ne živimo več z vprašanji, ali smemo biti, kar smo in ali nas bo druga
oseba sprejela takšne, kot smo. Vse bo postalo samoumevno. Postali bomo le še
boljše različice sebe samih.
Prav zato je tako pomembno
vedeti, kaj čutimo. Vsak korak bo lahkotnejši, četudi nas bo kdaj k tlom
tiščala teža razočaranj. A bomo kljub temu pomirjeni. Vsaj poskusili smo. »Pač je zlagoma odrasla in čas si je s svojim
vase zaverovanim očesom postavil spomenik iz njenih spominov, ga zgradil iz
ploskev njene izkušnje, dokler ji ni z njim zastrl pogleda na preteklost.«
(Cleave, str. 313) In se zato ne bomo leta spogledovali z dvomi, kaj bi bilo,
če …
In če se vrnem na začetek:
prijateljica se od tistega dne, ko je sprejela drastično odločitev, ki nam je
vsem vzela sapo, a je bila po letih sprenevedanja najboljši izraz nje same,
tega ne sprašuje več. Ker končno je, kjer je. Tu. V ravnovesju s seboj.
