V nasmehu nekega dneva

Nedeljsko popoldne. Dež škreblja nad deželo, v kateri se rojeva tisočero zgodb, koraki pa me vodijo do izvirov, ki ne presihajo. Kako naprej? Potem, ko sonce utone. Ko zadnja misel zarije se v pristanišče zemlje. Beseda – pot do večnosti. Kam naprej? Čez zaplate trav in polja žit? Čez osamele ulice praznine in stopnice do predaje niču? Zakaj najbolj imaš, ko nimaš? In zakaj si najbolj srečen, ko si sam?

»V nasmehu nekega dneva stopiš na svoje križišče,« (1) poje Tomaž Pengov v skladbi V nasmehu nekega dneva na eni najbolj dovršenih plošč slovenske produkcije Odpotovanja iz leta 1973. Ta se že kmalu zlije z naslednjo, v Potovanje nespečih. Samo nasmeh lahko zareže vame. Kdo besede kleše v mojih nočeh, da sem tudi sama na potovanju nespečih, kot tisti, ki v »trudnih večerih so seštevali plen spoznanja« (2)? Odpotovanja so me poklicala na nocojšnja potovanja, na katerih se Tomažev čist, pomirjujoč, spoštljiv in resen, a mladosten, tako prodoren, pa vendar nežen vokal zlije s poetiko šestih strun kitare, ki poje že sama zase. Vase. Neverjetna mera otožnosti reže v mojega osrečenega duha. Kako sploh preživeti srečo? Ko pa mine in nas odsreči. Kako jo zadržati? In, predvsem, kako zdržati?

»Prijatelji odpirajo okna in ne veš, koga si ranil,« (1) da bi te celo tisočero solza ne zmoglo odprostiti za zasejano grenkobo, ki jo puščaš za seboj. In spet »v nasmehu nekega dneva stopiš na svoje križišče.« Križišče, ki te morebiti popelje do vnovične jutranje zarje in osvetli ti pot. Pa vendar kdaj zastreš pogled, da bi ne ugledal tistega, s katerim si deliš korak. Stopaš po cesti, samotni in tihi.

Cesta, zavetje nemirnih ljudi

izginja in skozi stopinje drsi,

ko odhaja in glasna obzorja rodi.

Tihe roke neštetih ur pijejo svet neznan prav tam,

na cesti med klasjem hitečih ljudi

in živijo brezčasne trenutke glasov,

ko letijo po stezah stoletnih sledi.

Sončna zarja je njihova sreča, ko sence budi

in ujeti so vanje, ko cesta prižge jim luči.

In pogrneš s tiho temo jim klopi,

zidove, parke in stebre dreves,

da zaspijo v sanje razbitih noči.

Večni tujci polnih naročij prijateljstva prav tam,

na cesti zagrnjeni s plaščem dežja,

brez odhodov, ker so povsod doma,

na cesti, prebodeni z mečem sonca.

Morda iščejo več kot posmeha zaklenjenih glav,

morda iščejo tujo besedo odprtih oči,

polne dneve in svobodnih trenutkov nemirnih poti.

Ko visijo med kupi sprhnelih smeti

in drvijo od mesta do mesta brez sna

in zgubijo na tisoče srečanj vse dni. (3)

 

Ceste. Poti vase. V jutrih, ko srce nemo izkriči mošnjo stihov. V dnevih, ko zaprtih oči zrem v oceane besed. V večerih, ko z gluhimi ušesi prisluhnem melodijam zgodb. V nočeh, ko v brazdah lastne duše iščem tuje sledi. Ko »med glasbo in njeno tišino, med senco in njenim telesom /…/ čutiš pot med besedo in molkom.« (1) Pa vendar, »ko se vrneš, si sam.« (1) Vedno sam. Kako zadržati? Kako zdržati? Kako izdati? Predati. Deliti. Občutja izgubljenosti, ki porajajo bolečine skelet, ki pa se lahko rodi le iz čiste sreče. Trenutek, ko suhe solze močijo srce in se kaplje pričakovanj vsipljejo na drhtečo golo kožo.

Večer se že počasi preveša v noč. Mene pa spet kličejo besede. Na tisoče besed. Ki pišem jih s prsti, dlanmi, rokami, srcem in očmi. Le glas, moj glas ostaja nem. Prevelika njihova je teža, ki seda mi na dušo. »Čas jim je bil vse imetje,« (2) kot meni. Ki grem. »Proti obalam poletja.« (2) Radost iskat. »Proti polju, proti morju, proti mirnemu vesolju.« (4)

In glasba. Ta glasba. Tiha v svoji glasnosti. Umetnost. Tako popolna, da odstira zaveso nerazsežnih pokrajin občutenj, ki jih najbrž vendar ni mogoče nikdar (po)deliti. Ki vame zažirajo korenine hrepenenj in tisto večno neizsanjano željo po časih, ki so se prigodili pred menoj. Bom sploh kdaj? Bom sploh kdaj v sebi uzrla potešenost? Ali pa željo gojim vnemar?

Koliko cest smo že prehodili težkih korakov, ne vedoč, da bi ti ne bili trudni, ko bi zmogli pogled zavihteti pred seboj in prisluhniti šepetu srca? Mletju korakov nepoznanega? V kolikih križiščih smo dlan zaprli v pest pred neznanimi rokami, ki so se zato ne mogle preplesti z našimi in roditi sanje? Koliko želja bi ne bilo odveč, če bi srce upalo živeti? Doživeti.

»Sva vrgla seme na kamnito pot tihega polja?« (5) Smo ga vrgli? Sem ga vrgla? Kdaj pa le. A le zato, da »tvoja misel potuje med prostore tišine« (6) in postane moja misel. Najina misel. Da nikdar več ne bom, kar sem bila.

(1) V nasmehu nekega dneva

(2) Potovanje nespečih

(3) Cesta

(4) Nerodna pesem

(5) Epistola

(6) Oče

* Zapis je nastal kot poklon tistim, ki vame sejejo seme besed in hkrati v upanju, da bi izgubljenost, nastajajoča v otožnosti, ki jo zmore poroditi le sreča, izpuhtela v trenutkih povezovanja.

Japonsko Koprnenje

Z japonsko literaturo, ki se je z evropskega stališča pričela oblikovati precej pozno – šele konec 19. stoletja –, sem se bržkone tako kot mnogi drugi slovenski bralci prvič srečala v času, ko sem se lotila branja Harukija Murakamija, danes enega najuspešnejših japonskih avtorjev. Ne spomnim pa se dobro, mar je bil to roman Moj ljubi sputnik ali morebiti Norveški gozd, ki po mojih merilih vse do danes ostaja njegovo najprepričljivejše delo, hkrati pa tekom prebiranja vsakič znova uspe poustvariti občutja, ki jih globoko povezujem z Japonsko. Odveč bi bilo omenjati, da sem doslej prebrala vsa njegova dela, ki so na voljo v slovenskem jeziku, a tudi nekaj tistih, ki so na voljo v hrvaškem, kajti potrebno je priznati, da so pri sosedih običajno nekaj let pred nami. Doslej sem prebrala še nekaj japonskih del, nisem pa se z Japonsko in njihovo umetnostjo nikdar sistematično ukvarjala, vse dokler se ni dežela vzhajajočega sonca iz različnih virov pričela kar sama stekati v moje življenje.

Eden od teh izvirov je tudi pobuda za branje romana Koprnenje Sosekija Natsumea (Sanje, 2012), za katerega sem že po nekaj prebranih stavkih preprosto vedela, da bo postal še eno tistih klasičnih del, ki mi bodo za vedno ostali v spominu, h kateremu se bom še vrnila in – predvsem – roman, ki mi bo še nekaj tednov po tem, ko bom odložila knjigo v ustih puščal tisti okus vprašanj, na katere nikakor ne bom znala najti odgovorov. Gre za edino v slovenski jezik prevedeno Natsumeovo delo, ki je naslovljeno Koprnenje, medtem ko naslov dela v večini jezikov ostaja kar v izvirniku, Kokoro, kar pomeni "srce".

Menim, da sta tako eden kot drugi več kot primerna. Ne nazadnje je zgodba, ki jo avtor opisuje, nadvse čuteča in v vseh ozirih v središče postavlja srce ter njegove tegobe. Žal je v življenju vse premalo priložnosti, ko imamo možnost posvetiti se delu, ki tako po jezikovni kot vsebinski plati zadostuje visokim merilom literature, ki bo ostala večna. Koprnenje pa je prav takšno, saj po natanko stotih letih (delo je bila napisano leta 1914) ostaja enako aktualno kot v času nastanka, upam pa si trditi, da prav nič drugače ne bo niti ob preteku še enega stoletja. Edino, kar drugači današnji čas od tistega, je vztrajno vikanje starejših, tudi staršev.

»Docela priznam, da sem v zvezi z intelektualnim napredkom senseju veliko dolžan. A hkrati moram povedati, da mi ob nekaterih vprašanjih ni nudil, česar sem se nadejal. Včasih so se pogovori končali nejasno in dvoumno,« (str. 77) piše naš pripovedovalec, ki tke niti prijateljstva s starejšim moškim, preprosto imenovanim sensej (gre za spoštljivo obliko naslavljanja avtoritet; pri nas najbrž gospod), vendar ga ta ne poteši v celoti. A bolj kot se odmika od njega, več bližine si želi. Pa vendar, osebnostno raste prav zaradi nedorečenosti in skrivnostnosti senseja, ki mu ne pusti priti blizu, čeprav se mu razkrije v dolgem pismu, v katerem se pokaže kot izredno močan in šibek hkrati, medtem ko v središče svojega obstoja postavlja spopad med dobrim in zlim, ki se godi v njemu samem. A celo takrat sensej mladeniču ostaja nerazumljen, saj mu ne da priložnosti za soočenje, ker svoje življenje že prej okonča z nenaravnim nasiljem, mladeniču pa za sabo pusti neizbrisljiv vpliv na način razmišljanja in, predvsem, čustvovanja. Takšni so pač naši mentorji za življenje, ki nam pridejo na pot povsem nepričakovano. In čeprav nam za sabo pustijo neizmerno bogastvo, so vendar samo ljudje, ti pa so v splošnem »dobri. Oziroma so vsaj povprečni. Vendar je prav grozljivo, kako se ti ljudje v kritičnih trenutkih nenadoma spremenijo v slabe.« (str. 71)

Isto bi lahko dejali za senseja, ki se mladeniču le počasi razkriva, a nikdar do konca. »Ljudje so se mi pokazali kot minljiva bitja. Pokazala se mi je minljivost njihove vrojene plitkosti, ki brezupno išče odgovore.« (str. 90) Resnica, izpovedana v preprosti izreki, a bogati pomenskosti. Tudi to je ena od plati, s katerim bralca navduši Koprnenje. Lep, bogat jezik. Izbira besed, ki pogosto meji že na nekoliko pozabljene, arhaične izraze, a prav taki s svojim zvenom pobožajo dušo. Malojeden, naključilo, zaživa, čuječnost, mreti in še nekaj drugih je zagotovo takšnih, ki se vtisnejo v spomin.

Nič drugače ni niti z izjemno tenkočutnostjo in opažanjem, tudi spoštljivostjo, ki se odraža do narave in prav ta je tista, ki me pri Japoncih tako navdušuje. Zdi se, da so nezmožni spregledati menjavanje letnih časov, brstenje dreves, cvetenje rož in miru, ki ga prinašajo vrtovi, kar se nam Evropejcem, še lažje pa Američanom, zlahka prigodi. »V pričetku zgodnjega poletja, ko so zeleni listki neopazno omegličili z bogatimi cvetovi posute veje poznocvetoče češnje, sem okusil svobodo. S srcem drobne ptice, ki se je izvila iz kletke, sem svobodno zamahoval s krili in s pogledom preletaval široki svet pod seboj. Hitro sem odšel k senseju. Ob poti me je prevzemal pogled na brsteče popke, ki so se odpirali na počrnelih vejah žive meje citronovca, in sijoče rjave liste, ki so štrleli iz posušenega debla granatnega jabolka in mehko odbijali svetlobo. Gledal sem jih z začudenjem, kakor da jih vidim prvič v življenju.« (str. 66)

Kljub temu pa se še kako zavedajo minljivosti in umrljivosti. Pogosto se mi zdi, da v središče svojih razmišljanj postavljajo prav misel o smrti, kar se po eni strani zdi nadvse kruto, a vendar znajo temu pristopiti razumsko. Celo nasprotno, za razliko od nas, tako umrljivosti kot starejšim pristopajo z veliko mero spoštljivosti, če ne strahospoštovanja in celo naklonjenosti. A zdi se, da navkljub temu niso zmožni povsem prodreti v dušo drugega, saj ostajajo vsak sebi. Kot takšen se kaže tudi odnos med sensejem in K.-jem, prijateljem iz mladosti. A prijateljstvo je trdno le navidezno, saj je v resnici nadvse ohlapno.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Kaj je tisto, kar Japonce dela tako molčeče, je vprašanje, ki me pesti ob vsakem podobnem branju, a odgovoru še nisem uspela priti do dna. Njihova molčečnost jih vodi k razmišljanju in k razumevanju sebe, kar pa jim ne zagotavlja občutenja ljubezni do drugih, ki v njihovih očeh (p)ostaja trdna navkljub pogostemu nevedenju in nepoznavanju tistega, ki ga ljubijo. »V osnovi je bil redkobeseden človek. Imel je navado, da je dobro pomečkal usta, preden je spregovoril. Ustnice so se mu le stežka odprle, kakor da bi se nalašč upirale njegovi volji, a morda je to le še bolj poudarilo tehtnost njegovih besed. Ko je glas enkrat predrl skoznje, je bil dvakrat močnejši od glasu povprečnega človeka.« (str. 218) Ne le, da njihova redkobesednost vsakič znova poglobi težo izrečenega, marveč imam enak občutek tudi pri njihovi kulinariki in, ne nazadnje, glasbi. Youn Sun Nah, ki je lansko jesen gostovala tudi v Ljubljani, resda ni Japonka, marveč Južnokorejka, a njena glasba izraža ista razpoloženja, kot jih vame naselijo zgoraj omenjeni romani, še posebno priredbe tradicionalnih južnokorejskih pesmi, kot sta Arirang s plošče Lento (ACT, 2013) in Kangwondo Arirang s plošče Same Girl (ACT, 2010). Minimalistični in akustično zasnovani plošči v središče postavljata čustvovanje, še bolje, zapletena čustvena stanja, ki jih porajajo preproste zgodbe.

In, morebiti, celotno razmišljanje lahko zaključim z naslednjim odlomkom: »Do nje sem čutil ljubezen, ki je bila zelo blizu pobožnosti. Ko berete, da čustva do mladega dekleta opisujem z besedo pobožnost, ki se uporablja le za veroizpoved, se vam zdi najbrž čudno, toda jaz v to trdno verjamem. Trdno verjamem, da ni resnična ljubezen nič drugačna od verovanja. Vsakič, ko sem videl njen obraz, sem imel občutek, da sem sam postal lepši. Zdelo se mi je, da se je njena plemenitost prenesla name, ko sem pomislil nanjo.« (str. 169) Ter dodam le še to, da v svojem razmišljanju in povečini molku ostajajo individualisti. Tako meniški na neverski način, da jih lahko le iskreno občudujemo in spoštujemo, saj v svojem načinu čustvovanja delujejo najbolj pristno. Bolj, kot bomo sami kdajkoli zmogli priznati, četudi le sebi samim.