Nedeljsko popoldne. Dež škreblja
nad deželo, v kateri se rojeva tisočero zgodb, koraki pa me vodijo do izvirov,
ki ne presihajo. Kako naprej? Potem, ko sonce utone. Ko zadnja misel zarije se
v pristanišče zemlje. Beseda – pot do večnosti. Kam naprej? Čez zaplate trav in
polja žit? Čez osamele ulice praznine in stopnice do predaje niču? Zakaj najbolj
imaš, ko nimaš? In zakaj si najbolj srečen, ko si sam?
»V nasmehu nekega dneva stopiš na svoje križišče,« (1) poje Tomaž Pengov v skladbi V nasmehu nekega dneva na eni najbolj
dovršenih plošč slovenske produkcije Odpotovanja iz leta 1973. Ta se že kmalu
zlije z naslednjo, v Potovanje nespečih.
Samo nasmeh lahko zareže vame. Kdo besede kleše v mojih nočeh, da sem tudi sama na potovanju nespečih, kot tisti, ki v »trudnih
večerih so seštevali plen spoznanja« (2)? Odpotovanja so me poklicala na
nocojšnja potovanja, na katerih se Tomažev čist, pomirjujoč, spoštljiv in
resen, a mladosten, tako prodoren, pa vendar nežen vokal zlije s poetiko šestih
strun kitare, ki poje že sama zase. Vase. Neverjetna mera otožnosti reže v
mojega osrečenega duha. Kako sploh preživeti srečo? Ko pa mine in nas odsreči.
Kako jo zadržati? In, predvsem, kako zdržati?
»Prijatelji odpirajo okna in ne veš, koga si ranil,« (1) da bi te
celo tisočero solza ne zmoglo odprostiti za zasejano grenkobo, ki jo puščaš za
seboj. In spet »v nasmehu nekega dneva
stopiš na svoje križišče.« Križišče, ki te morebiti popelje do vnovične jutranje
zarje in osvetli ti pot. Pa vendar kdaj zastreš pogled, da bi ne ugledal
tistega, s katerim si deliš korak. Stopaš po cesti, samotni in tihi.
Cesta, zavetje nemirnih ljudi
izginja in skozi stopinje drsi,
ko odhaja in glasna obzorja
rodi.
Tihe roke neštetih ur pijejo
svet neznan prav tam,
na cesti med klasjem hitečih
ljudi
in živijo brezčasne trenutke glasov,
ko letijo po stezah stoletnih
sledi.
Sončna zarja je njihova sreča,
ko sence budi
in ujeti so vanje, ko cesta
prižge jim luči.
In pogrneš s tiho temo jim
klopi,
zidove, parke in stebre dreves,
da zaspijo v sanje razbitih
noči.
Večni tujci polnih naročij
prijateljstva prav tam,
na cesti zagrnjeni s plaščem
dežja,
brez odhodov, ker so povsod
doma,
na cesti, prebodeni z mečem
sonca.
Morda iščejo več kot posmeha
zaklenjenih glav,
morda iščejo tujo besedo odprtih
oči,
polne dneve in svobodnih
trenutkov nemirnih poti.
Ko visijo med kupi sprhnelih
smeti
in drvijo od mesta do mesta brez
sna
in zgubijo na tisoče srečanj vse
dni. (3)
Ceste. Poti vase. V jutrih, ko
srce nemo izkriči mošnjo stihov. V dnevih, ko zaprtih oči zrem v oceane besed.
V večerih, ko z gluhimi ušesi prisluhnem melodijam zgodb. V nočeh, ko v brazdah
lastne duše iščem tuje sledi. Ko »med
glasbo in njeno tišino, med senco in njenim telesom /…/ čutiš pot med besedo in
molkom.« (1) Pa vendar, »ko se vrneš,
si sam.« (1) Vedno sam. Kako zadržati? Kako zdržati? Kako izdati? Predati. Deliti. Občutja
izgubljenosti, ki porajajo bolečine skelet, ki pa se lahko rodi le iz čiste
sreče. Trenutek, ko suhe solze močijo srce in se kaplje pričakovanj vsipljejo
na drhtečo golo kožo.
Večer se že počasi preveša v noč.
Mene pa spet kličejo besede. Na tisoče besed. Ki pišem jih s prsti, dlanmi,
rokami, srcem in očmi. Le glas, moj glas ostaja nem. Prevelika njihova je teža,
ki seda mi na dušo. »Čas jim je bil vse
imetje,« (2) kot meni. Ki grem. »Proti
obalam poletja.« (2) Radost iskat. »Proti
polju, proti morju, proti mirnemu vesolju.« (4)
In glasba. Ta glasba. Tiha v
svoji glasnosti. Umetnost. Tako popolna, da odstira zaveso nerazsežnih pokrajin
občutenj, ki jih najbrž vendar ni mogoče nikdar (po)deliti. Ki vame zažirajo
korenine hrepenenj in tisto večno neizsanjano željo po časih, ki so se
prigodili pred menoj. Bom sploh kdaj? Bom sploh kdaj v sebi uzrla potešenost?
Ali pa željo gojim vnemar?
Koliko cest smo že prehodili težkih
korakov, ne vedoč, da bi ti ne bili trudni, ko bi zmogli pogled zavihteti pred
seboj in prisluhniti šepetu srca? Mletju korakov nepoznanega? V kolikih
križiščih smo dlan zaprli v pest pred neznanimi rokami, ki so se zato ne mogle preplesti
z našimi in roditi sanje? Koliko želja bi ne bilo odveč, če bi srce upalo
živeti? Doživeti.
»Sva vrgla seme na kamnito pot tihega polja?« (5) Smo ga vrgli? Sem
ga vrgla? Kdaj pa le. A le zato, da »tvoja
misel potuje med prostore tišine« (6) in postane moja misel. Najina misel. Da nikdar več ne bom, kar sem bila.
(1) V nasmehu nekega
dneva
(2) Potovanje nespečih
(3) Cesta
(4) Nerodna pesem
(5) Epistola
(6) Oče
* Zapis je nastal kot poklon tistim, ki vame sejejo seme besed in
hkrati v upanju, da bi izgubljenost, nastajajoča v otožnosti, ki jo zmore
poroditi le sreča, izpuhtela v trenutkih povezovanja.
