 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
Le malo je trenutkov, ko
nas občutja sreče zaslepijo s svojo bolečino, v kateri navkljub
neizmerni krhkosti uzremo nedotakljivo moč. In kako drugače opisati
svilnato podobo cveta, odprtega za telo druge vrste? Premislek o
porazih, ki nas v resnici jačajo in delajo iz nas zmagovalce, me
napeljuje na misel, da so naša srca kakor cvet. Odprta za vsakogar,
ki ga uspemo vsaj za kratek trenutek uzreti izza motne zavese
nedoločljivosti. Jasno in čisto, da nemudoma poželimo prav z njim
podeliti trenutek svojih spoznanj, doživljanj in čustvovanj.
»Če govorimo o samih
sebi, o drugih ali tudi preprosto o stvareh, potem se hočemo v
svojih besedah – lahko bi rekli – razkriti: hočemo dati vedeti,
kaj mislimo in čutimo. Drugim pustimo, da vržejo pogled v našo
dušo,« (str. 338) je zapisal Pascal Mercier v romanu
Nočni vlak v Lizbono (Didakta, 2010). Težko bi
me kateri izmed mnoštva sestavkov, posvečenih duši in besedam,
opisal bolje, saj v množici vseh, ki se jim ne želim razodeti,
preprosto molčim. Popek srca se zapre. Ker potrebuje svoj mir, svojo
varnost – svoje zavetje, ki ga v tovrstnih trenutkih zmore uzreti
le v sebi samem. Zaščita pred ranljivostjo, ki hodi z roko v roki s
tistimi, ki nas ne razumejo in mi ne njih, kliče po umiku.
A z ljudmi, ki jih čutimo
blizu, četudi si tega ne znamo razložiti, umik ni nikdar potreben.
Niti takrat ne, ko se popek vendar kdaj tudi ne razpre v vsej
veličini. A za to niti ni potrebe. Razumevanje pogostokrat zazveni
celo v tišini. Ki pa ne kriči po umiku, marveč zbliževanju. Kdaj
s tistimi, s katerimi imamo bogato skupno zgodovino, kdaj brez te.
Tudi poezija, ta večna nit v trenutek ujetih čutenj, v meni vse
pogosteje hrepeni po zbliževanju – z likovno podobo, fotografijo
in glasbo. Pascal Mercier je prav tako zapisal, da »o poeziji ne
sanjarimo. Poezijo beremo. Beremo jo z jezikom. Živimo z njo.
Čutimo, kako nas gane, spreminja. Kako prispeva, da naše življenje
dobi obliko, barvo, melodijo. O njej ne govorimo, še manj pa jo
delamo za topovsko hrano neke akademske kariere.« (str. 384)
 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
Poezija preprosto je.
Tako kot umetnost sama. In živela bo celo tedaj, ko bodo naša srca
že davno zaprta za vse tostranske izkušnje. In vendar, je
zapisala Milena Sušnik Falle v svoji pesniški zbirki Tempus
Fugit / Čas beži (Samozaložba, 2009):
Vsi smo,
kot popisan list
knjige življenja,
ki slej ko prej
v barantanju s časom,
zbledi.
In vendar ...
nemočni tolažniki,
z bolečinami pod
sabo, preziramo
minljivost stvari.
Prav
zato, ker je skorajda sleherni segment tega sveta zavezan k
minljivosti, se velja vprašati, v čem in s kom iskati osmišljenost
življenja. Ob pogumu, ki terja uziranje v globočinah lastnih
občutenj je zagotovo nadvse preprosto zaključiti, da kdaj tudi v
slovesu. Ne nujno grenkem. Če se še za trenutek ustavimo ob že
omenjenem romanu, bo pogostokrat slovo osmislilo ne le nujnost
življenja, marveč tudi rast, ki nam jo ta ponuja. Kajti »to je
smisel slovesa v polnem, pravem pomenu besede: da se človeka, preden
se razideta, sporazumeta o tem, kako sta se videla in doživljala.
Posloviti se, to je tudi nekaj, kar storimo sami s seboj: ne zatajiti
sebe pred pogledom drugega.« (str. 365) V naročju iskrenosti do
sebe, in le tako, se bomo lahko podali v naročje iskrenosti do
drugega. Razprli cvet – ko in komur bomo želeli.
Človek,
pomirjen sam s sabo, bo še kako dobro vedel, ob kom srce poje
žalostinke in ob kom serenade ter se hkrati zavedal, da je in ostaja
sam. Nihče ne more sveta uzreti na način, na kakršnega to počnemo
sami. Ali: »nemam te i nemaš me,« kot meni mlada hrvaška
kantavtorica Luce, ki se te dni predstavlja s pesmijo Možda mi. Njene korenine segajo v pop-rock, rock in grunge,
razširjen z zametki bluesa, soula in india. Sama je o svoji glasbi
dejala, da se ji »ne glede na žanr uho vedno najprej izostri v
doživetju nekoliko nostalgičnih, melanholičnih, molskih tonov, ki
so hkrati temelj prepoznavnosti avtorskega glasbenega izraza.«
In če upoštevam še, da prav ta skladba sprva zazveni v odmevu
pesmi ptic in se prelije v liričnost vseh zgoraj opisanih občutij,
ki jih nadgrajuje s prav takšnim besedilom in jo zveže v svež ter
močan poetično-kantavtorski izraz, lahko bralce teh vrstic le še
povabim k poslušanju in odmevanju vsega zapisanega … In to je vse.
Mjesec u
oblaku,
korak na
odlasku,
večer
pred vratima
i to je
sve.
Riječ
kao zvuk se vrti u krug,
smijehom
je ura uzalud,
u ritmu
sata šapuće,
a nemam
te i nemaš me…
Možda
jutro pozvoni,
možda ti
vrijeme zastane
i
zaustavi…
Možda
uspori se
i unatrag
opet pokrene
tamo gdje
voliš me i volim te.
Krpice
sna pod stopalima,
zamagljen
svijet u staklima,
tišina
sama ostaje
jer nemam
te i nemaš me…
Možda
jutro pozvoni,
možda ti
vrijeme zastane
i
zaustavi…
Možda
uspori se
i unatrag
opet okrene
tamo gdje
voliš me i volim te.
Mjesec u
oblaku,
korak na
odlasku,
ljubav na
izmaku
i to je
sve.
