 |
fotografija: © Nina Novak Oiseau
|
nezapisano
v
pozabo časa drsi
zabriše
sledi
(©
Nina Novak Oiseau)
Ljudje
so dandanes osamljeni. Svet je osamljen. Zlakoten barvitosti,
zvočnosti, polnosti. Bogatosti. Človek se zlahka znajde v obilju,
menjavajoč predmete pozornosti, a ne vedoč, da se v resnici
izgublja. Vez z bistvom postaja šibkejša in poti vase zaraščene.
Sčasoma neprehodne. Dlje smo odtujeni, težje se je vrniti domov.
Tudi množica "instant"
prijateljev nam težko pomaga pri tem. A, priznam, njih je tako lahko
najti. Vse prelahko. Najlažje je preleteti "katalog
mimoidočih", izbrati
najzanimivejše primerke in jih, čim se jih naveličamo, zavreči.
Vendar nas bodo te steze zelo težko pripeljale do sebe samih.
Še
vedno verjamem, da je manj več. In da je belina povednejša od
barvitosti. Da molk zmore izpovedati zgodbe, globlje od zlitin hrupa.
Da en sam prijatelj v nas povzroči več sprememb od množice tistih,
ki nas niso zmožni ugledati. Kajti malost omogoča, da jo spoznamo
pobliže. Spoznamo bistvo. Spoznamo zgodovino. Tudi tisto, ki jo ima
za seboj brez nas. Drugega namreč lahko zaslišimo šele v prepletu
z nami. V prepletu nas z njim. A takšen način življenja terja čas
in preudarnost. Pokončnost.
 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
Verjamem,
da na obličju Zemlje obstajajo ljudje, ki nam pripadajo. Tisti, s
katerimi smo si svojo pot delili že v preteklih življenjih in si jo
bomo zagotovo delili tudi v vseh prihodnjih. Ljudje, ki nas poiščejo.
Ali mi njih. Nič drugače ni s kraji, čeprav gre običajno oboje z
roko v roki ... Kostel. Ali castrum Grafenwarth (kasneje tudi castrum
Grauenwart, gesloss und vessten Grafenwart, geschloss zum Costel,
geslos Grauenwart), katerega najstarejša dokumentacija sega v 13.
stoletje, ko so ga upravljali ortenburški grofje in je kot pomembna
fevdalna postojanka varoval ortenburško posest. Prvotna stolpasta
stavba je bila pozidana že v zgodnjegotski dobi, a so grad kasneje, še
posebno v renesansi, prezidavali, dozidavali in utrjevali. Z novim
obzidjem in mnogimi obrambnimi stolpi je dobil izgled, kakršnega je
v 17. stoletju upodobil Valvasor. Pred tem so ga večkrat napadli
Turki. Ga poškodovali. Lastništvo je prehajalo iz rok Ortenburžanov
v skrb Celjanom, kasneje različnim plemičem itd. V 19. stoletju so
pozidali še spodnji kostelski grad, vendar je ta danes v še večjem
ruševinastem stanju, kakor grad sam. Le nekaj skopih in golih
podatkov za oris ter lažjo predstavo, koliko nog je moralo
korakati po prašni stezi ... pustiti sledi.
 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
Kostel
sem resda obiskala prvič, a zagotovo ne poslednjič. Poseben je, ta
"Kosteu"
s svojimi vse redkejšimi "Kosteuci".
Kraj s posebno globino. Kraj, ki svoje dni nosi na krilih
molčečnosti, da resnično lahko zaslišiš svojo bit. Tam zveni
celo tišina. Šepeta. Pripoveduje in izpoveduje zgodbe preteklih
življenj. Nas vrača v dni, ko so se ljudje vozili z vozi. Konji so
hrzali na dvoriščih. Moški vihteli koso in lopato. Ženske tkale
jope in ličkale koruzo za mračne, hladne zimske večere. Otroci
tekali med polji zrelega žita.
Počasi,
s strahospoštovanjem sem se spoznavala z njim, četudi imam občutek,
da je bilo spoznavanje obojestransko. Sprva sem si ga ogledovala.
Tistih nekaj hiš, nad katerimi se vzpenja mogočen srednjeveški
grad. Se razgledovala, da bi ga lahko pričela spoznavati. In ga,
delček za delčkom, sprejemati. Vse to, da sem ga v nekem trenutku
lahko vzela za svojega. Čeprav sem človek, ki redko začuti
identiteto v drugem, najsi bo človeku ali kraju. Vendar je bilo s
Kostelom drugače, tako kot je bilo pred leti drugače z Dubrovnikom.
In četudi se na prvi pogled zdi, da modrina, ki obdaja dalmatinsko
mesto, nima ničesar skupnega z zelenilom na jugu Slovenije, imata
kraja več stišišč.
 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
V
Kostelu čas teče drugače. Počasi, če kraja ne začutiš. Hitro,
če ga spregledaš. Naravno, če z njim sobivaš. Gre za preprostost,
nevidno očem, a vendar vsebinsko polnost. Za globino, izhajajočo v
preteklosti in slikajočo današnji dan v odsevu prihodnosti.
Nekdanje povsem naravno sobiva s prihodnjim. Se prepleta v
nedojemljive razsežnosti. In kliče po najboljšem, kar je v nas.
Izpovedujoč svoje in tuje zgodbe, nas preobraža. Kajti tišina ne
molči. Tišina govori. Če ji dobro prisluhnemo, zaslišimo celo njo
– Kolpo. Ta s svojim nežnim bučanjem vliva glasbo življenja,
medtem ko so vsakršni vnosi današnjega časa le tujki, ki razbijajo
spokoj. Svetoskrunsko bi jih bilo vnašati v ta kraj. Celo glasba
sama je odveč. A vendar bi ga opisala z eno najkultnejših plošč
največjega še živečega jazzovskega pianista-improvizatorja Keitha
Jarretta, The Köln Concert.
Ker je čista, sveža, nedolžna. Neomadeževana. Vsak ton prost
interpretacij, a z globino, po kateri posežejo le redki, čeravno je
v svojem bistvu nadvse preprosta. In v nas vzbuja mir.
 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
Mir
ponuja tudi Kostel. Kraj, ki vzdrami vse čute, poskrbi za okušanje
estetskih doživetij in prebuja vez z zemljo, ki v nas poraja ne le
mir, marveč tudi moč. A vendar Kostel ohranja skrivnostnost. Všeč
so mi jutra, ovita v meglo, ki se nekaj ur zatem razklene v modro
nebo. Všeč mi je šumenje Kolpe, ki iz trenutka v trenutek
izpoveduje druga občutja. Všeč šelestenje zgodnjega jesenskega
listja, ki opominja na minevanje in cikličnost življenja. Všeč mi
je priložnost za slišanje padca prav vsakega jabolka, ki se zvali
na zemljo, saj hrani prihodnja življenja. Všeč stoletja staro
kamenje, ki z vsako zarezo pripoveduje o tem, kako je bilo nekoč.
Izpoveduje bolečine, izgube. Hrepenenja. Nikdar odsanjane sanje.
Všeč cvetje, ki drami upanje za jutrišnji dan. Všeč mi je tisto
neotipljivo, ki pisca in poeta, poišče samo, da bi mu predalo
dediščino preteklih rodov. A vendar Kostel, tako kot omenjena
plošča, v mojem spominu ostaja v belini neposlikanega platna. Ta v
ozadju skriva vse, kar se je že prigodilo in nevsiljivo dopušča,
da vsak vzame, kar želi. Kar razume. Vidi. Sliši. Občuti.
 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
V
spominu mi ostaja odmev smeha dveh otrok, ki sta odšla v širni
svet. Čaša poezije. Obris sključenega starca strtega srca, čigar
odmev pesmi nosi veter z Njivice. Drobci preteklosti, ujeti v glinene
ostanke. Polnost okusa kutin. Bledeče črnilo na porumenelem
papirju. Mehkoba zelenega čaja. Sprejetost. Svinčnik, ki je ostal
tam v spomin na ukradeni čas. Čas, dan na posojo.
Želela
bi napisati »si sa son«,
kot bi rekli Kostelci. V prevodu bi pomenilo: »vsi
takoj sem«, v "Kosteu".
Vendar je včasih treba kaj zadržati samo zase. Še posebno tisto,
kar vstopi v srčiko srca. Tudi okušanje tega posebnega kraja.
Njegova magija bi se namreč s prisotnostjo množice razblinila.
Izginila, kot nekega dne izginejo besede, zapisane na tanek papir.
Bojim se, da ga ne bi znali zaznati. Občutiti. Sprejeti. Spoštovati.
Kajti Kostel lahko le sovražiš. Ali ga pač vzameš za svojega.
Tam
Prisluhni
...
Morebiti
zaslišiš zemlje klic.
Na
tem kraju celo tišina govori.
Iz
prsti pretaka se preteklost,
odsevajoč
v dnevu,
ki
jutrišnje jutro rodi.
Bi
zmogli še živeti,
če
le občutja tega dne
drhtela
bi v nas?
Odtujenost
spokoja ne prinaša.
Zazri
se v meglo ...
Z
zelenjem se obdaj.
Modrina
neba bo popeljala te na pot.
Ljubezen
se v tebi bo rodila,
da
iskro v drugih bi zanetila,
poslej
ne živela več v izgnanstvu.
Kdaj
in kje še upal bi
čutiti
sebe v sebi,
da
bi sebi oprostil?
Le
v tišini zmoreš se vzljubiti.
(©
Nina Novak Oiseau)
