 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
»"Ah
ja," se je zasmejal Dean, "zdaj me pa sprašuješ po
ne-raz-ložlji-vem, khm! Takole, imamo tipa in vse štima, prav? Od
njega je odvisno, ali bo izrazil tisto, kar imajo vsi v mislih. Začne
s prvo frazo, potem naniza svoje zamisli, ljudi, ja, ja, ampak to mu
gre od rok, nato pa začne izzivati usodo in mora pihati temu
primerno. Nenadoma pa nekje sredi fraze ujame tisto – vsi dvignejo
pogled in vedo; poslušajo; nato se tega prime in nadaljuje. Čas se
ustavi. Praznino zapolnjuje z vsebino naših življenj, izpovedmi
svojih najglobljih teženj, spominov in zamisli, preoblikovanimi s
starimi frazami. Pihati mora prek vseh meja in se vračati in to mora
početi s tako neskončnim občutkom za duševno iskanje melodije
trenutka, da vsi vedo, da ni pomembna melodija, ampak TISTO ..."«
Tako na straneh 268-269 piše bitnik Jack Kerouac v enem
svojih najodmevnejših romanov – Na cesti.
Od
nekdaj vse po vrsti povprašujem o tem, kako neki je bilo nekoč,
čeprav še raje vidim, da mi oseba, s katero si delim del poti –
čeravno le nekaj kratkih uric –, o tem pripoveduje kar sama od
sebe. Bo sploh še kdaj kjerkoli bival kdo, ki bi bil tako zlakoten
preteklih časov, kot sem jih sama? Ki bi tako hrepenel po drobcih
življenja, ki ga nikdar ni doživel in ga niti ne bo imel možnosti
izživeti? Predvsem zato, ker je del časa, ki mi ne pripada. Časa
zlatih 30-ih in 40-ih jazzovskih let, tudi 50-ih, ko so v malih,
temnih in zakajenih jazzovskih klubih ter barih noči bogatili zvoki
Elle Fitzgerald, Dukea Ellingtona in številnih drugih velikanov.
Časa, ko so ljudje imeli TISTO. Ko so znali poiskati in poznati Eno.
Jack
Kerouac piše: »Tistega večera je bil nad rjavim vodovjem
skrivnosten meglen nadih, skupaj s temnim plavjem; in tam čez je
bleščeče oranžo žarel New Orleans z nekaj temnimi ladjami na
robu, s počastnimi, v meglo ujetimi ladjami s španskimi balkoni in
rezljanimi krmami, dokler nisi prišel bliže in videl, da so samo
stare tovornjače iz Švedske in Paname. Ognji trajekta so žareli v
noči; isti črnci so vihteli lopate in peli. Stari Big Slim Hazard
je nekoč delal kot mornar na trajektu pri Gena; in ko se je reka pod
zvezdami zlivala navzdol iz osrčja Amerike, sem vedel, vedel sem kot
nor, da je vse, kar sem kdaj poznal in kar bom kdaj poznal, Eno.«
(str. 192)
Morda
je nostalgija po starih časih utvara. »Zavedal sem se, da so to
posnetki, ki jih bodo nekega dne z začudenjem opazovali naši otroci
in mislili, da so njihovi starši živeli mirna, povsem urejena, na
gorografiji zravnotežena življenja, zjutraj vstajali in ponosno
stopali po pločnikih življenja, ne da bi kdaj sanjali o razcapani
blaznosti in kravalu naših resničnih noči, njihovega pekla in
nesmiselne moraste ceste.« (str. 329) A morda ni. Nekaj
neustavljivega me vleče k njim. Skozi pripovedi drugih skušam
izživeti vsaj kanec izgubljenih sanj. Jih ohranjati za zanamce. Ko
tudi nas več ne bo ... Kajti »zgodbe so darila, ki jih starejši
podarjajo mlajšim,« je v delu Ženici: Aljaška ledenda o
izdajstvu, pogumu in preživetju (str. 10) zapisala Eskimka
in lovka Velma Wallis.
»Nekaj,
nekdo, nekakšen duh je preganjal vse nas po puščavi življenja in
nas bo nujno dohitel, preden bomo prišli do nebes. Jasno, ko se zdaj
oziram na to, je bila lahko samo smrt: smrt nas bo prehitela pred
nebesi. Tisto, po čemer hrepenimo vse svoje žive dni, zaradi česar
vzdihujemo, stokamo in prenašamo najrazličnejše prijetne slabosti,
je spomin na nekakšno izgubljeno blaženost, ki smo jo najbrž
izkusili v maternici in jo lahko ponovi (čeprav to le neradi
priznamo) samo smrt. Ampak kdo hoče umreti?« (str. 162-163)
Prav res: kdo hoče umreti? A vendar umiramo.
5
najpogostejših obžalovanj pred smrtjo, delo Bronnie
Ware, me je v zadnjih tednih kar nekoliko spremenilo. Me
prizemljilo, da nam je vsem čas štet in da ga gre preživeti v
skladu s svojim srcem. Poznam neizmerno število tistih, ki svoje dni
preživljajo v brezdelju, misleč, da časa nimajo. In hkrati nešteto
tistih, ki se pehajo za nazivi, položaji, poznanstvih ... Vse manj
je ljubezni – sprva do sebe in šele nato do drugega – in sanj.
Dandanes šteje le cilj, a naše veselje, ki ga čutimo na sami poti,
postaja brezpredmetno. Pehamo se za uspehom in materialnimi
dobrinami, ne vedoč, da nas te ne bodo nikdar znale osrečiti. Sreča
terja čas. Nego. Thomas Moore je v svojem delu Nega
duše zapisal, da kdor poseduje plastične rože, premore
prav takšno dušo. Prav res. Zdi se, da dandanes ljudje le še
štejejo – bankovce, avtomobile, hiše, vikende in vse, kar vidijo
drugi. Notranjost ostaja brezupna, najsi bo to stanovanje ali hiša
najsi bo duša. Srce. A malce zaboli, da se je isto spraševal že
Kerouac (str. 137): »Nenadoma sem se znašel na Times Squaru.
Prepotoval sem trinajst tisoč kilometrov po ameriški celini, pa sem
bil spet na Times Squaru; in tudi točno ob prometni konici, da sem s
svojimi nedolžnimi popotnimi očmi videl popolno blaznost in
fantastično mrzlico New Yorka z njegovimi milijoni in milijoni, ki
se nenehno prerivajo za dolar, blazne sanje – grabljenje, jemanje,
dajanje, vzdihovanje, umiranje, samo zato, da bi bili lahko pokopani
v tistih groznih pokopaliških velemestih za Long Island Cityjem.«
Pogrešam
70-ta in 80-ta leta. Leta, ko so moji prijatelji odraščali s
sanjami v srcu. Preživljali proste urice v kleti ali garaži ter
vadili, ustvarjali in sanjali, sanjali, sanjali ... Večina sanj se
jim je uresničila. Ljudje so v primerjavi z danes manj razmišljali
o bogastvu, položaju, ugledu, a več o veselju. Niso se odločali za
poklice, ki jim zmorejo prinesti ugodnosti. Odločali so se za
naravnost. Biti lončar, usnjar, kmet nikakor ni manj vredno, kakor
biti direktor, doktor, magister, predsednik itd. Vse to ne šteje
nič. Vendar so sanje z leti umrle. Prezgodaj umirajo tudi ljudje. V
srcu verjamem, da zato, ker življenja ne živijo. Ker ne znajo
občutiti veselja. Vsa vlaganja v napredno tehnologijo, medicino in
preostale takšne ali drugačne napredke so izguba denarja in,
predvsem, časa. Dokaz za to je delo Kozmična kača Jeremyja
Narbyja, antropološko in etnofarmakološko študija o
halucinogenem sredstvu ajahuaska, ki ga uživajo amazonski Indijanci.
Ta zlahka ovrže vse dosežke zahodnega sveta in nam preda globoko
sporočilo: rešitev je v PREPROSTOSTI. Ne nazadnje, v naši zadnji
uri bodo šteli le občutki, ki smo jih imeli v srcu ob preživljanju
časa z ljudmi in ob dejavnostih. Le-ti zmorejo zagotoviti
neobžalovanje.
Torej:
»Danes
so drugačni časi. Samo ljudje, ljudje smo vedno isti!«
(Nejc Sajovic iz
dua Bas in glas)
