Z japonsko literaturo, ki se je z
evropskega stališča pričela oblikovati precej pozno – šele konec 19. stoletja –,
sem se bržkone tako kot mnogi drugi slovenski bralci prvič srečala v času, ko
sem se lotila branja Harukija Murakamija, danes enega najuspešnejših japonskih
avtorjev. Ne spomnim pa se dobro, mar je bil to roman Moj ljubi sputnik ali morebiti
Norveški gozd, ki po mojih merilih vse do danes ostaja njegovo
najprepričljivejše delo, hkrati pa tekom prebiranja vsakič znova uspe poustvariti
občutja, ki jih globoko povezujem z Japonsko. Odveč bi bilo omenjati, da sem
doslej prebrala vsa njegova dela, ki so na voljo v slovenskem jeziku, a tudi
nekaj tistih, ki so na voljo v hrvaškem, kajti potrebno je priznati, da so pri
sosedih običajno nekaj let pred nami. Doslej sem prebrala še nekaj japonskih
del, nisem pa se z Japonsko in njihovo umetnostjo nikdar sistematično
ukvarjala, vse dokler se ni dežela vzhajajočega sonca iz različnih virov
pričela kar sama stekati v moje življenje.
Eden od teh izvirov je tudi
pobuda za branje romana Koprnenje Sosekija Natsumea (Sanje,
2012), za katerega sem že po nekaj prebranih stavkih preprosto vedela, da
bo postal še eno tistih klasičnih del, ki mi bodo za vedno ostali v spominu, h
kateremu se bom še vrnila in – predvsem – roman, ki mi bo še nekaj tednov po
tem, ko bom odložila knjigo v ustih puščal tisti okus vprašanj, na katere
nikakor ne bom znala najti odgovorov. Gre za edino v slovenski jezik prevedeno
Natsumeovo delo, ki je naslovljeno Koprnenje, medtem ko naslov dela v večini
jezikov ostaja kar v izvirniku, Kokoro, kar pomeni "srce".
Menim, da sta tako eden kot drugi
več kot primerna. Ne nazadnje je zgodba, ki jo avtor opisuje, nadvse čuteča in
v vseh ozirih v središče postavlja srce ter njegove tegobe. Žal je v življenju
vse premalo priložnosti, ko imamo možnost posvetiti se delu, ki tako po
jezikovni kot vsebinski plati zadostuje visokim merilom literature, ki bo
ostala večna. Koprnenje pa je prav takšno, saj po natanko stotih letih (delo je
bila napisano leta 1914) ostaja enako aktualno kot v času nastanka, upam pa si
trditi, da prav nič drugače ne bo niti ob preteku še enega stoletja. Edino, kar
drugači današnji čas od tistega, je vztrajno vikanje starejših, tudi staršev.
»Docela priznam, da sem v zvezi z intelektualnim napredkom senseju
veliko dolžan. A hkrati moram povedati, da mi ob nekaterih vprašanjih ni nudil,
česar sem se nadejal. Včasih so se pogovori končali nejasno in dvoumno,«
(str. 77) piše naš pripovedovalec, ki tke niti prijateljstva s starejšim moškim,
preprosto imenovanim sensej (gre za spoštljivo obliko naslavljanja avtoritet;
pri nas najbrž gospod), vendar ga ta ne poteši v celoti. A bolj kot se odmika od
njega, več bližine si želi. Pa vendar, osebnostno raste prav zaradi
nedorečenosti in skrivnostnosti senseja, ki mu ne pusti priti blizu, čeprav se
mu razkrije v dolgem pismu, v katerem se pokaže kot izredno močan in šibek
hkrati, medtem ko v središče svojega obstoja postavlja spopad med dobrim in
zlim, ki se godi v njemu samem. A celo takrat sensej mladeniču ostaja
nerazumljen, saj mu ne da priložnosti za soočenje, ker svoje življenje že prej
okonča z nenaravnim nasiljem, mladeniču pa za sabo pusti neizbrisljiv vpliv na način
razmišljanja in, predvsem, čustvovanja. Takšni so pač naši mentorji za
življenje, ki nam pridejo na pot povsem nepričakovano. In čeprav nam za sabo
pustijo neizmerno bogastvo, so vendar samo ljudje, ti pa so v splošnem »dobri. Oziroma so vsaj povprečni. Vendar je
prav grozljivo, kako se ti ljudje v kritičnih trenutkih nenadoma spremenijo v
slabe.« (str. 71)
Isto bi lahko dejali za senseja,
ki se mladeniču le počasi razkriva, a nikdar do konca. »Ljudje so se mi pokazali kot minljiva bitja. Pokazala se mi je
minljivost njihove vrojene plitkosti, ki brezupno išče odgovore.« (str. 90)
Resnica, izpovedana v preprosti izreki, a bogati pomenskosti. Tudi to je ena od
plati, s katerim bralca navduši Koprnenje. Lep, bogat jezik. Izbira besed, ki
pogosto meji že na nekoliko pozabljene, arhaične izraze, a prav taki s svojim
zvenom pobožajo dušo. Malojeden, naključilo, zaživa, čuječnost, mreti in še
nekaj drugih je zagotovo takšnih, ki se vtisnejo v spomin.
Nič drugače ni niti z izjemno
tenkočutnostjo in opažanjem, tudi spoštljivostjo, ki se odraža do narave in
prav ta je tista, ki me pri Japoncih tako navdušuje. Zdi se, da so nezmožni
spregledati menjavanje letnih časov, brstenje dreves, cvetenje rož in miru, ki
ga prinašajo vrtovi, kar se nam Evropejcem, še lažje pa Američanom, zlahka
prigodi. »V pričetku zgodnjega poletja,
ko so zeleni listki neopazno omegličili z bogatimi cvetovi posute veje
poznocvetoče češnje, sem okusil svobodo. S srcem drobne ptice, ki se je izvila
iz kletke, sem svobodno zamahoval s krili in s pogledom preletaval široki svet
pod seboj. Hitro sem odšel k senseju. Ob poti me je prevzemal pogled na brsteče
popke, ki so se odpirali na počrnelih vejah žive meje citronovca, in sijoče
rjave liste, ki so štrleli iz posušenega debla granatnega jabolka in mehko
odbijali svetlobo. Gledal sem jih z začudenjem, kakor da jih vidim prvič v
življenju.« (str. 66)
Kljub temu pa se še kako zavedajo
minljivosti in umrljivosti. Pogosto se mi zdi, da v središče svojih razmišljanj
postavljajo prav misel o smrti, kar se po eni strani zdi nadvse kruto, a vendar
znajo temu pristopiti razumsko. Celo nasprotno, za razliko od nas, tako
umrljivosti kot starejšim pristopajo z veliko mero spoštljivosti, če ne
strahospoštovanja in celo naklonjenosti. A zdi se, da navkljub temu niso zmožni
povsem prodreti v dušo drugega, saj ostajajo vsak sebi. Kot takšen se kaže tudi
odnos med sensejem in K.-jem, prijateljem iz mladosti. A prijateljstvo je
trdno le navidezno, saj je v resnici nadvse ohlapno.
 |
|
fotografija: © Nina Novak Oiseau
|
Kaj je tisto, kar Japonce dela
tako molčeče, je vprašanje, ki me pesti ob vsakem podobnem branju, a odgovoru
še nisem uspela priti do dna. Njihova molčečnost jih vodi k razmišljanju in k
razumevanju sebe, kar pa jim ne zagotavlja občutenja ljubezni do drugih, ki v
njihovih očeh (p)ostaja trdna navkljub pogostemu nevedenju in nepoznavanju
tistega, ki ga ljubijo. »V osnovi je bil
redkobeseden človek. Imel je navado, da je dobro pomečkal usta, preden je
spregovoril. Ustnice so se mu le stežka odprle, kakor da bi se nalašč upirale
njegovi volji, a morda je to le še bolj poudarilo tehtnost njegovih besed. Ko
je glas enkrat predrl skoznje, je bil dvakrat močnejši od glasu povprečnega
človeka.« (str. 218) Ne le, da njihova redkobesednost vsakič znova poglobi
težo izrečenega, marveč imam enak občutek tudi pri njihovi kulinariki in, ne
nazadnje, glasbi. Youn Sun Nah, ki je lansko jesen gostovala tudi v Ljubljani,
resda ni Japonka, marveč Južnokorejka, a njena glasba izraža ista razpoloženja,
kot jih vame naselijo zgoraj omenjeni romani, še posebno priredbe
tradicionalnih južnokorejskih pesmi, kot sta Arirang s plošče Lento (ACT, 2013)
in Kangwondo Arirang s plošče Same Girl (ACT, 2010). Minimalistični in
akustično zasnovani plošči v središče postavljata čustvovanje, še bolje,
zapletena čustvena stanja, ki jih porajajo preproste zgodbe.
In, morebiti, celotno
razmišljanje lahko zaključim z naslednjim odlomkom: »Do nje sem čutil ljubezen, ki je bila zelo blizu pobožnosti. Ko berete,
da čustva do mladega dekleta opisujem z besedo pobožnost, ki se uporablja le za
veroizpoved, se vam zdi najbrž čudno, toda jaz v to trdno verjamem. Trdno
verjamem, da ni resnična ljubezen nič drugačna od verovanja. Vsakič, ko sem
videl njen obraz, sem imel občutek, da sem sam postal lepši. Zdelo se mi je, da
se je njena plemenitost prenesla name, ko sem pomislil nanjo.« (str. 169)
Ter dodam le še to, da v svojem razmišljanju in povečini molku ostajajo
individualisti. Tako meniški na neverski način, da jih lahko le iskreno občudujemo
in spoštujemo, saj v svojem načinu čustvovanja delujejo najbolj pristno. Bolj,
kot bomo sami kdajkoli zmogli priznati, četudi le sebi samim.
