 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
»Čas je izmuzljiv: ko se ti
enkrat izmuzne, ga mogoče za zmeraj zgubiš iz rok.«
(Antohony Doerr)
Sprašujem se, v kolikšni meri
lahko človek, ki se pretirano prepušča temu, kar življenje v danem trenutku pač
postavi pred njega, napreduje. Kam sploh pluje. Izkusi zagotovo veliko. A kako
globoko zmore iti v svoje znanje, delovanje, čustvovanje? Ima pred seboj sploh
kakšen cilj? Ali samo želje, ki jih nikdar ne bo znal uresničiti, ker mu bo
življenje vedno znova postavilo na pot nekaj povsem drugega? Se bo tej
udobnosti prelaganja odločitve s sebe na nevidno sled spleta okoliščin sploh
kdaj znal odreči? In ali se smisel nemara sploh skriva v tem, da se čemerkoli,
kdajkoli odrečemo?
»Seveda je pomembno. Jaz bi bil rad inženir. Ti pa bi rad preučeval
ptiče. In bi bil kot tisti slikar v močvirju. Le zakaj bi vse to počeli, če ne
zato, da bomo postali, kar hočemo?« (Doerr, str. 229) Svojo življenjsko
zgodbo že leta, desetletja, pravzaprav vse odkar pomnim zase, gradim za
trenutek, kjer se nahajam prav zdaj. Še več, za trenutek, kamor bom – upam –
prispela čez mnogo let. Hrepenenja, s katerimi sem se prebujala že kot otrok,
so me vodila v smeri umetnosti. Glasbe, literature, ustvarjanja in vsega lepega
… Upam si celo trditi, da se mi je večina sanj uresničila ali pa sem vsaj na
dobri poti, da se mi to še zgodi. Doerr, str. 299: »Nikoli ne nehaj verjeti. To je najbolj pomembno.« A vendar ob tem
ne morem spregledati dejstva, da sem v vsem tem času v vse vložila neskončno
truda, energije, da o številu ur, dni, mesecev raje niti ne razmišljam.
Zapravljene priložnosti? Nobene. Ker sem tu, kjer moram, želim biti.
Žal mi ni. Kajti bistven ni le
cilj, temveč pot sama in ker delam, kar mi je pisano na kožo, vsa odrekanja, ki
so morala marsikdaj biti v službi želja, niso bila zaman. Niso zaman. So pač
vložek vase in v to, kar počnem. So širjenje, globljenje, napredovanje v izbranem
področju. Ne predstavljam si, kje bi bila, če v prsih ne »bije nekaj velikega, nekaj polnega hrepenenja, nekaj neustrašnega.«
(Doerr, str. 54) Če bi vse tisto, kar pogosto preprosto pride na pot samo po
sebi, marsikdaj ne zavrnila. Vem, da bi me odpeljalo drugam in nisem
prepričana, da bi mi uspelo. Napredovati. Najti zadovoljstvo. Doseči srečo.
 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
»Življenje se dogaja nekje za tovarnami, nekje za vrati. Tam zunaj
ljudje iščejo odgovore na zelo pomembna vprašanja,« piše Doerr na strani
62. Gre svojo pot in prav je, da ga sprejemamo široko odprtih rok ter smo
dojemljivi za nove izkušnje, vendar ne kadar pri tem zanikamo svoje poslanstvo.
Ne za ceno tega, da nikdar ne uspem početi tisto, za kar sem poklicana. Da ne
razvijam svojih potencialov in ne postanem, kar bi lahko. Življenje že tako
prehitro mine in v tem kratkem času ne uspemo doseči vsega, kar si zastavimo. A
s tem se je potrebno sprijazniti. Ne pa ubijati možnosti, ki so nam dane.
Verjamem, da ima vsaka stvar »svoj vzrok in vsak problem ima svojo
rešitev. Vsaka ključavnica svoj ključ.« (Doerr, str. 116) In vsak od nas
namen, zakaj, čemu je tu. A da bi ne bilo tako preprosto, moramo le-tega znati
prepoznati sami. Se mu predati, ga negovati, mu pripadati do zadnjega atoma.
Pri čemer seveda vsaj malce tudi tvegamo. Znamo? Zmoremo? Vprašanja, s katerimi
se obkladamo vsakodnevno, čeprav bi bilo bolj smiselno vprašati se, mar si tega
sploh želimo. Lažje je prepustiti se dnevom, da se zgodijo, kot se pač zgodijo.
Ki kdaj prinesejo pomembno izkušnjo, še večkrat pa nam ponujajo le najlažjo
obliko obrambe pred razočaranji in nam dopuščajo možnost pobega. Se zavedamo
svojih odgovornosti? Kako iskreni sploh moremo biti, če se naše srce nikomur in
ničemer zares ne zaveže, obveže?
Naj nas privid iluzije ne zavede.
Dejstvo je, da čakamo, si želimo, trpimo, hrepenimo. A včasih si to priznamo,
pogosto ne. Vse življenje čakamo, in ko nazadnje pride, ali smo pripravljeni?
(povzeto po Doerr, str. 465).
Ali smo? Kaj nam življenje
ponuja? Kaj svet, v katerem živimo? Je bistveno, kdo smo in kaj postajamo?
Anthony Doerr je v romanu Vsa ta nevidna svetloba na strani 524 zapisal, da je
zrak »velika knjižnica in v njem še vedno
odmeva zapis o vsakem človeku, ki je kdaj živel, vsak stavek, ki je bil kdaj
izgovorjen, vsaka odposlana beseda.« Zato: ni vseeno: Vsak korak, vsako
dejanje, vsaka beseda, vsak dotik, vsak premik, vsako čustvo šteje. Vsak dan
šteje. Ljubezen šteje. Ljubezen, ki je življenje.
