 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
»Spet je minilo lepo poletje,
začelo se je v maju,
ni mu bilo videti konca,
a preden se dobro zaveš,
je poletje že zdavnaj mimo.«
(Gerard Cox, Spet je minilo lepo poletje, 1973)
Pisateljica z ameriškega juga Sue Monk Kidd je v svojem prvencu
Skrivno življenje čebel (str. 190) zapisala: »Najtežje na svetu se je odločiti za tisto, kar je pomembno.« Kot
študentka in oseba na pragu odraslosti, ki je iz urbanega podeželskega sveta
prišla v mesto – mesto, ki je v primerjavi z domačim okoljem ponujalo nešteto
možnosti –, sem skušala novo sredino spoznati na vse mogoče raznolike načine.
Takšne, ki bi mi omogočili zaživeti in me spoznati z novim. Želela sem se
podati v raziskovanje vsega, kar bi me morebiti lahko zanimalo in za kar sem
bila prej prikrajšana. Ob tem ko sem obiskovala različne tečaje, delavnice in
druga izobraževanja, sem ne le nabirala nova znanja in izkušnje, ki sem jih v
prihodnjih letih uporabila in jih še uporabljam pri delu ter življenju nasploh,
temveč sem pridobivala nova znanstva. »Bila
je mešanica mogočnosti in ponižnosti, obojega hkrati. Nisem vedela, kaj naj si
mislim, čutila pa sem nekaj tako veličastnega in močnega kot magnet, da me je
zabolelo, kot da bi mi v prsi treščila luna in jih vsa napolnila.« (Kidd,
str. 96)
Potem je prišel, kot je zapisala
Kiddova (str. 148), »čas vmes, čas,
preden se dan poslovi in pride noč. Nikoli ga nisem marala, ker v prostoru med
odhajanjem in prihajanjem preži žalost.« Vendar takrat o žalosti ni bilo
niti sledu. Bilo je le veselje ob novem začetku; začetku, ki sem si ga smela
začrtati po izključno lastnih željah. Tiste prve mesece po zaključku študija sem
izkoristila za udeleževanje najrazličnejših kulturnih dogodkov, po katerih sem
prej tako hrepenela. Širili so mi obzorja in vame vlivali svežino. Ta čas vmes
je bil čisti vložek vase. Še dobro, da nam življenje »tu in tam privošči kratek odmor, zvonček zacinglja in umakneš se v svoj
kot boksarskega ringa, kjer nekdo usmiljeno obriše čelo tvojega premikastenega
vsakdanjika.« (Kidd, str. 111) Vsemu obilju, ki sem ga tako radostno
zajemala, sem kmalu uspela najti pravo mero in dognati, kaj mi ustreza, kaj
veseli, kaj izpolnjuje in česa se morebiti udeležujem le še iz navade.
Nekje na tej poti sem preprosto
našla – sebe. Tudi danes rada spoznavam novo in se učim neznanih veščin, a vse
to počnem nekoliko bolj umerjeno. Tovrsten čas si odmerjam mnogo skrbneje. Ne
zato, ker bi ne zmogla več, temveč zato ker skušam v svoje življenje vnesti
ravnovesje. Med novim in starim, med delom in učenjem, med življenjem in tistim
časom, ki je samo moj. Pa tudi zato, ker sem se že pred leti dokončno pomirila
z dejstvom, da večino stvari ne bom spoznala, doživela, videla, slišala … kajti
vsega je preprosto preveč za to kratko življenje.
 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
Ko opazujem ljudi, me najbolj
žalosti njihovo nezavedanje o tem da »ko
je čas za smrt, moraš umreti, ko pa je čas za življenje, moraš živeti. In to ne
samo na pol, temveč z vso sapo, kot da te ni niti malo strah.« (Kidd, str.
266) Vedno znova imam občutek, da smo ujeti »v strašljivi razpoki med dvema bregovoma: na enem živim in na drugem
ne. Vedela sem, da ne bom mogla večno tako zapravljati časa in se pretvarjati,
da se poletje nikoli ne bo končalo.« (Kidd, str. 225) Čas pa beži.
Neslišno, brez da bi se ga zavedali. Vsem nam je odmerjen enako, a ga uporabljamo
tako raznoliko. Izgubljamo ga v poplavi nebistvenih reči in ljudi, ker ne znamo
izbrati tistih zares pomembnih. Šele zavest o njegovem minevanju nas rani,
vsakič znova globlje. A nas vendar ne predrami, ne dovolj, kajti te rane nam
kljub vsemu ne preprečujejo zapravljanja ur svojih dni.
Z udeleževanjem prireditev le
zato da bi ne bili sami. Z bežanjem od sebe, pravzaprav. Z navidezno skrbjo
zase, ki je v resnici prej hrepenenje po iskanju enako čutečih, na katere bi
lahko obesili svoje tegobe. Z nesmiselnim besedičenjem, s katerim zapolnjujemo
molk, ki je edini resnični odmev naših duš. »Nikoli mu ni bilo jasno, zakaj se ljudje tako radi pogovarjajo: kadar
to počnejo, govorijo nekoristne stvari, ki le redko, če sploh kdaj, obrnejo
njihovo življenje na bolje. Njihove besede jih žalostijo. Zakaj se ne nehajo
pogovarjati in se raje ne objamejo?« se v zgodbi Gozdarjeva hči v delu Čez
modra polja (str. 71) sprašuje irska pisateljica Claire Keegan.
S stopicljanjem, z bezgljanjem
sem in tja bo naše življenje prej krajše kakor daljše. S časom, ki ga posvetimo
nepomembnim drugim, si krademo čas, ki bi lahko bil naš. Čas, v katerem bi se
seznanjali z lastno osebnostjo. Vlagali vase. Seveda, tudi s spoznavanjem
novega in povezovanja z drugimi, saj je pogovor »namenjen le temu, da ugotoviš, kaj do neke mere že veš. Trdno je verjela,
da je pri vsakem pogovoru navzoča nekakšna nevidna posoda. Pogovor je umetnost
polaganja besed v posodo, da lahko iz nje zajameš druge. Med ljubečim pogovorom
spoznavaš samega sebe na najnežnejši mogoči način in po njem je posoda spet
prazna. Rekla je, da človek ne more spoznati samega sebe in živeti v samoti.«
(Keegan, str. 42-43)
Slišati se … V množici resnice
ni, našli jo bomo le v sebi. In zares škoda bi bilo, če bi se tega, da »ni bolj žalostne svetlobe, kot je tista ob
sončnem zahodu« (Kidd, str. 70) pričeli zavedati šele potem, ko bi sonce
našega življenja že zašlo. Zato prižgimo luč. Zdaj. In ne dovolimo, da sploh
kdajkoli ugasne, saj …
»Naspal se bom lahko po svoji
smrti:
naj vidim sonce in se nasitim
luči …
kot mrtvec je bom moral
stradati.«
(Raoul Schrott, Gilgameš)
