 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
ni treba razumeti, temveč
doživeti.«
(grof Harry Kessler, maja 1896)
Živimo v časih, ko je težko doživeti karkoli novega. Drugačnega. Še
nevidenega. Najvišji vrhovi so osvojeni, oceani prepluti. Ceste so razpredene
vsepovsod, mesta prenasičena. Vse nam je na dosegu roke, le nekaj klikov stran.
Nekaj sekund oddaljeno od našega slušnega zaznavanja, nekaj centimetrov stran
od naših oči. Vse je mogoče videti in slišati na televiziji ali spletu. Z vsem
smo seznanjeni, vse vemo. Le naši čuti, tisti, ki poganjajo srce in v nas
prebujajo hrepenenje ter strast, so otopeli. Dovolj se je zapreti znotraj
svojih štirih zidov in trenirati izključno mišice desnega palca. Ali kazalca.
Odvisno pač od orodja, ki ga izberemo … daljinski upravljalec ali miško. Na
dosegu nam bo vse. A to je dejansko prav zares tudi preprosto vse.
Meni ne dovolj. »Skrivnost je v
tem, da lahko doživim najmočnejše izkušnje le, če grem do konca svojih
zmožnosti,« je prepričan Reinhold Messner (Življenje na
skrajnih mejah, str. 79). In res. Dlje ko se prepuščam koraku, ki me vodi
neznano kam, globlje odhajam v lastno notranjost. Tja, kjer vre moja bit. Prav
tako, bolj kot s pogledom drsim po pokrajinah brez znakov človeštva, brez cest
in hiš, več vem o sebi. Kot da se življenje šele takrat znova naseljuje vame. »Sprašujem se, kaj se dogaja v običajnem
življenju, ko pa nima nič skupnega s tistimi trenutki, s trenutki, ko se v življenju
zares nekaj dogodi, ko svet v hipu obmolkne, ko se tudi znotraj tebe vse
zaustavi, zastane čas, misel, živci, in postane vse zadrgnjeno, plehko, ko da
je lažno, ja, ko da je lažno, pa je ravno takrat edinokrat resnično.« (Tanguy
Viel, Pariz Brest, str. 60-61).
Izkušnje me učijo, da je preprostost najzmožnejša modrosti. Ko je pred
menoj le tišina golih ur in ko so kilometri sestavljeni le iz koraka naprej,
vse tisto, kar me obdaja, postane samo predmet občudovanja. Lepota, ki spremlja
prostost in svobodo, »da lahko tvegaš in
doživljaš onkraj vseh pravil, da črpaš spoznanja o človeški naravi. Pri tem
obstaja vedno več kot en odgovor na vprašanje, več kot ena zgodba o posamezni
izkušnji.« (Messner, str. 15) Ne živim zato, da s pogledom zaobjamem vse
tisto, kar manj radovednim ostaja skrito. Kajti videti še nikdar ni pomenilo
vedeti, niti razumeti, poznati, sprejeti. Živim, hodim, da ugledam sebe in v
tej meditativni rutini postavljanja nog drugo pred drugo zaplujem vase. Se
vprašam, ali zmorem in kam si sploh želim. Kje sem in po čem hrepeneti smem.
 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
»Vsako potovanje je življenje
zase, bivanje na prostem na drugem planetu. Kolikor više pri tem plezam, toliko
globlje doživljam svoje strahove, kolikor višja je gora, na katero plezam,
toliko boljši pregled imam nad svojim obstojem.« (Messner, str. 174) V
trenutku, ko izstopimo iz kalupa, v katerega smo ne tako redko pahnjeni, če
želimo danes in tu preživeti, se nam odpro vrata v povsem druge dimenzije
življenja. Presežemo se. Dosegamo sanje. Se dvigamo v nebo. Takrat pogosto
nezavedno prestopimo meje, ki jih naš duh postavlja marsikdaj celo brez
razloga, a jih ne upamo preseči zaradi strahu pred neuspehom. Vendar »neuspeh sam po sebi ni pomemben. Ključno je,
kar izhaja neposredno iz njega, notranje doživljanje, postavljanje sebe pod
vprašaj, tudi obupavanje. To je nov začetek in možnost, da spoznamo svoje meje
in prerastemo svoje dvome. Moja notranja naravnanost se je spreminjala predvsem
ob mojih neuspehih. Pri tem pa nisem postal mehkejši. Le še bolj trdoživ.«
(Messner, str. 108)
Dejstvo je, da v kolikor se predajamo izključno znanemu in nikdar ne
prečkamo črte udobja, ne bomo doživeli ničesar vrednega pomnjenja. Pa smo zato
tu? Ni poraz tisti, ki bi se mu morali izogniti, kajti »poraz utre pot zaupnosti, poraz nas razgali in izlušči naše šibke točke
...« (Viel, str. 122) Sramovati bi se morali pasivnosti. Brezželjnosti
živeti v skušnjavi po še neshojenih poteh.
»Z našim vzponom se ne spremeni
gora, mi sami postanemo drugačni. /…/ … v človeku se dogaja veliko. Tam zgoraj
padejo vse maske in celo spodaj, pozneje, pokaže gorski tovariš svoj pravi
obraz.« (Messner, str. 186) Težko je pravzaprav do same srčike doumeti,
kakšen je sploh naš pravi obraz in kdo sploh smo, saj gre za spremenljivo
dejstvo. Spreminjamo se neprestano in spremembam ubežati ne moremo, a je
vprašanje, če smo jih zmožni tudi ozavestiti in izkoristiti za rast. Nenazadnje
»dokler imam cilje, ki sem si jih sam
zastavil, imam zaupanje vase.« (Messner, str. 206)
