 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
Pred nekaj dnevi mi je znanec
vneto razlagal o tem, da ima zelo rad glasbo in da vse dni dobesedno živi z
njo. Zjutraj na poti v službo posluša eno od komercialnih radijskih postaj, da
ga malce zbudi in napolni z energijo, in popoldne drugo, ob kateri se sprosti.
Ko sem mu tudi sama odgovorila, da imam glasbo nadvse rada in zato radijskih
postaj ne poslušam in si nasploh poslušanje glasbe odmerjam zelo premišljeno,
me je gledal več kot začudeno. Še bolj, ko sem omenila, da me omenjene radijske
postaje s svojim okrnjenim in primitivnim glasbenim izborom nikakor ne
prepričajo. Zatrjeval je, da četudi morda res predvajajo le nekaj deset pesmi
tedensko, tega ne opazi, saj premešajo vrstni red. Na tej točki se mi je
zazdelo, da sva prišla do srčike težave: tega ne opazi. Jasno, da ne, kajti
poslušati še nikdar ni pomenilo tudi slišati. Takorekoč dokazano je, da
določena glasba poneumlja in dela ljudi agresivne. »Nemogoče! Ampak mene zares
sprošča,« mi je še odvrnil …
Zavedanje o tem, kaj nam zares
škoduje in kaj koristi, je danes zelo trhlo, kajti živimo v hitro vrtečem se
svetu, ki nam življenja polni z nepotrebnim balastom, pogosto pod pretvezo, da
ga nujno potrebujemo, saj lajša naše delovanje, a ga v resnici pogosto predvsem
otežuje. Od nas samih je odvisno, ali smo zmožni potopiti se vase in
premisliti, kaj nam življenje zares bogati in kaj ne. Kaj resnično potrebujemo
in kaj nam le krade čas. Sama že leta skušam ravnati po načelu "manj je več" in ugotovila sem,
da se moram – če želim preživeti v tem s podatki in večno dosegljivostjo vsega
prepojenem času – oviti v kokon praznine. Vsaj takrat in tam, kjer je to
mogoče.
V nekem trenutku sem se pričela
zavedati, da si v primeru da obiščem več koncertov v istem tednu, nobenega od
njih ne zapomnim, ker jih nimam časa doživeti. Če pogledam več filmov v razmaku
nekaj dni, o njih ne uspem razmisliti in v meni ne pustijo sledi. Če poslušam
glasbo neprekinjeno, je ne slišim. In predvsem ne čutim sle po teh ali drugih
umetniških zvrsteh. Kadar ves čas spremljam dogajanja po svetu, mi zmanjka časa
za reči, ki se dogajajo v mojem življenju in življenju bližnjih … Da bi lahko
vzdrževali ravnovesje, je potrebno vse, kar prihaja iz sveta zunaj nas, nadvse
skrbno odmerjati.
 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
Tako sem pred leti iz svojega
življenja najprej izvrgla televizijski sprejemnik in navado, da ob večerih
brskam po različnih programih, strmeč v ekran, ki ne ponuja ničesar ne
zanimivega ne izvirnega ne poučnega. Gledljivega pravzaprav. Kar naenkrat sem
pridobila nekaj časa, ki sem ga lahko porabila mnogo kreativneje. Naslednji
korak k življenjskemu minimalizmu je bila odločitev, da časopisov z izjemo
strokovnih revij več ne pregledujem, prav tako ne novic na spletu. Zatem sem se
odločila za zamenjavo mobilnega operaterja, ki mi za tretjino prejšnjega zneska
ponuja enake storitve, z izjemo prenosa podatkov, katerega moj nekoliko za
časom zaostal mobilni telefon ne podpira, poleg tega vseh teh aplikacij niti ne
znam niti jih ne želim uporabljati. Trenutno sem tudi brez povezave do svetovnega
spleta in se poslužujem knjižnice, ki svojim uporabnikom omogoča tudi to
dejavnost. Če sem iskrena, sem se pričela spogledovati z mislijo, da bi tako
tudi ostalo. Sprašujem se namreč, zakaj in s kakšnim razlogom naj bi bila
dosegljiva vse dni v letu. Poleg tega imam občutek, da bi bila poraba mojega
časa še toliko bolj racionalna, saj si večino reči lahko pripravim brez dostopa
do te mreže informacij, medtem ko čas, ko je delo z njimi neizbežno, lahko
preživim strnjeno v knjižnici in tam uredim vse potrebno. Sumim, da bi ostalo
več prostora za avtorske projekte, ki so že leto in pol na zanemarljivem
stranskem tiru. Je res potrebno, da je temu tako? Je način življenja, ki se
kakorkoli razlikuje od tistega, ki nam ga narekuje potrošniško naravnana družba,
resnično neizbežen?
Sami smo tisti, ki odločamo, s
čim si polniti čas, ki nam je dan. In če se vrnem na pričetek tega zapisa: tako
v kulinariki kot v odnosu do ljudi, je tudi pri glasbi še vedno najboljše
vodilo, da manjša količina prinaša kakovostnejšo doživetje, pospremljeno z
večjo strastjo in slo. Lahko zajamemo veliko, a bo prazno. Lahko malo, a s
poželjivostjo. Kajti kakšen pomen sploh ima karkoli, če nam je postalo že
povsem samoumevno, če nas spremlja neprestano, a tega niti zaznamo ne več, kaj šele
da bi doživeli ali nemara celo razumeli, da bi sploh lahko sprejeli?
