 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
»Rojena v Trbovljah, z ustvarjalno živostjo v Ljubljani, v srcu z
Dubrovnikom« so besede, s katerimi Carmen L. Oven prične tkati spremno
besedo k moji zadnji pesniški zbirki Balada za lastovke, medtem ko me je Simona
Solina, direktorica Knjižnice Toneta Seliškarja v Trbovljah prijazno pozdravila
z naslednjimi besedami: »Lepo
pozdravljena pri nas, Nina Novak Oiseau. O vsem tem, kaj počne, kaj jo je
prineslo in s kom leti po Sloveniji nam bo povedala v današnjem pogovoru z našo
bibliotekarko Katro Hribar Frol. Moja naloga je, da te lepo pozdravim v naši
knjižnici, kot tudi Katro in vse vas, obiskovalce, ki ste prišli poslušati
Nino. S svojim glasom je deloma že pokazala, kaj počne. Piše pesmi, je
kantavtorica, ukvarja se z glasbo, vse ostalo pa v tem večernem pogovoru. Upam,
da boste uživali in da se boste lepo imeli, verjetno jo tudi mnogi izmed vas
poznate, ker je rojena v Trbovljah, nekaj let je tudi živela tukaj, zdaj pa je
že deset let Ljubljančanka. Živi in deluje v Ljubljani ter leti naokrog.«
Da je kraj mojega rojstva postalo
ravno Trbovlje si bržkone nisem sama izbrala, saj sem si odkar pomnim želela
odleteti daleč, daleč stran. Da pa sem svojemu imenu pridala še umetniškega,
oiseau (fr. ptica) je bila povsem zavestna odločitev, čeravno dokaj naključna.
Pač letim. In ob tem živim. Tudi ustvarjam.
 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
Po treh izdanih knjigah, ali
petih (odvisno, kako jih obravnavamo), sem včerajšnji večer že v četrto
preživela v Trbovljah, tokrat v okviru turneje Balada za lastovke. Po petih
letih gostovanj po mnogih krajih Slovenije težko rečem, da je gostovanje v
Trbovljah kakorkoli drugačno od gostovanj kjerkoli drugje. Ali pač. Ko sem se
pripravljala na sinočnji večer, ki mi ga je bilo dano že v drugo preživeti v
pogovoru s simpatično Katro Hribar Frol, sem se skušala kar se da izogniti
kakršnimkoli pričakovanjem. Od vseh gostovanj so se mi doslej najbolj vtisnili
v spomin oba obiska Novega mesta, kamor se tudi nocoj z velikim veseljem vračam
že v tretje in pred kratkim prvič obiskanega Kočevja. Rada srečujem svoje bralce in poslušalce, s katerimi se medsebojno dopolnjujemo, se družim z njimi, s kakšno redko izjemo pa se kdaj stke tudi bolj posebna, trajnejša vez. A Trbovlje je kraj, kjer
ni pametno gojiti nikakršnih želja ali pričakovanj. Bolje se je prepustiti
trenutku, saj je v nasprotnem izkušnja lahko precej grenka.
 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
Vendar ne tokrat. Z mislijo pri prababici, ki trenutno leži v bolnišnici, sem se prepustila besedam in notam, da me ponesejo v svet drugih razsežnosti. Knjižnica je
bila skorajda premajhna za vse obiskovalce, ki so že dneve poprej povpraševali
o/po meni in se odločili, da ta večer letijo z mano na krilih pisane besede in
krilih melodij. Z vprašujočimi obrazi, pogostimi kimljaji in nasmeški na
obrazih so se mi moji sokrajani prvič zazdeli odprti tudi do nekoliko drugačnih
pogledov na svet. Z mnogimi aplavzi, s katerimi so prekinili moj tok misli in
besed, ki sem jih pripovedovala, so mi dali vedeti, da me cenijo. Da me še
želijo. In da me sprejemajo. Stiski rok in čestitke, ki so se po končanem
večeru valili do mene z vseh strani, medtem ko sem bila z mislimi že pri
intervjuju, ki ga je prišla z menoj posneti Televizija Trbovlje in me s tem
podpreti tudi medijsko, so mi v srcu širili vse večjo toplino, kot tudi brani
zapisi v knjigi vtisov, ki vključujejo tudi naslednje besede ene izmed
obiskovalk: »Mlado telo, a duša modreca.«
Ja. Zgodilo se je. Po skoraj
tridesetih letih bojev in bitk s tem mestom in ljudmi v njemu ter po skorajda
desetih letih življenja in ustvarjanja v Ljubljani, me je moje mesto končno sprejelo.
Prvič sem se počutila kot del njega, kot dobrodošlo in kot nekoga, ki ga
cenijo. A da bi lahko priletela nazaj, sem morala uničiti gnezdo in odleteti
daleč, daleč stran ...
p.s. Vse pohvale Simoni Solina,
kajti prav ona je zaslužna, da se je kulturno dogajanje celotnega mesta,
katerega izvir je v veliki meri prav v knjižnici, prebudilo. Nekoč je bilo to
mesto mrtvo, danes, po skorajda treh letih njenih bitk, ji je uspelo vzgojiti
občinstvo, ki redno prihaja na večere. Tudi takšne kot je bil sinočnji.
Trbovlje: hvala!
