»Samo migranti vedo, kako težko je zapustiti svojo domovino, in zakaj to
storijo. Toda migracije so potrebne. Do njih pride, ko nimaš prostora za rast
in razvoj, ko nimaš možnosti za boljši zaslužek, kljub temu, da pošteno in naporno
delaš, ko želiš zaslužiti nekoliko več, da bi imel boljše življenje. Potrebne
so, da svoji družini omogočiš užitek v stvareh, ki jih sicer ne moreš
zagotoviti, če ostaneš doma. Zaradi tega sem jaz odšla iz svoje domovine, da
najdem boljšo prihodnost za svojo hči in družino. Menim, da skoraj vsi migranti
iščejo ravno to – boljše pogoje in bolj kvalitetno življenje,« je dejala
Altagracia Maria Garcia Hernandez iz Dominikanske Republike, ki od leta 2009
živi v Sloveniji.
Pred kratkim sem imela priložnost
sodelovati pri projektu Sožitje za
skupno rast, ki je ob koncu lanskega leta obeležil dan migrantov, 18.
december. Maria je le ena od mnogih, s katerimi smo se pogovarjali o njihovih
"slovenskih" izkušnjah, da bi lahko ustvarili kratke izobraževalne filme,
ki so se deset delovnih dni zaporedoma prikazovali na Televiziji Slovenija in
brošure, namenjene tako tujcem, ki iščejo informacije, da bi si lahko uredili
življenje v tuji deželi kot širši javnosti, ki se – morda podzavestno – vseh,
ki so bili rojeni drugje, še vedno nekoliko bojijo.
Če pobrskam po svojem spominu in
pomislim na ljudi, ki so mi pri srcu in s katerimi se redno srečujem, se moja
paleta znancev kaj hitro preseli preko meja Slovenije in zdirja po pokrajinah
bližnje Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Makedonije, Srbije in svojo pot
nadaljuje v Ameriko, Irak, Argentino, Rusijo, Ukrajino, Šri Lanko, Bolgarijo,
Tajsko … Z nekaterimi smo postali dobri prijatelji in se zatorej redno
srečujemo, z drugimi smo se omejili na pozdrav ob spontanem srečanju, saj se
doslej nismo imeli priložnosti pobliže spoznati.
Kdo je migrant in zakaj sploh potreba
po migracijah, bi se lahko vprašali. Mar niso bili tudi naši predniki,
tisočletja nazaj, migranti, ker so se selili iz pokrajine v pokrajino in iskali
naravne vire, ki bi jim omogočili preživetje, pa čeravno takrat umetno
ustvarjene meje še niso bile narisane na zemljevidu? Krčenje gozdov, travniki,
primerni za pašo, lov divjadi, nabiranje gozdnih sadežev in iskanje površin za
poljedelstvo. Mar ni vse našteto predstavljalo razlog za migracije? In kaj je
bil njihov namen? Preprosto: želja po preživetju in želja po kakovostnejšem
življenju.
Slovenci so se začeli izseljevati
ob koncu 19. stoletja, množično pa so svoje rodne kraje zapuščali v 30-ih letih
minulega stoletja, še več jih je odšlo po koncu druge svetove vojne, v 50-ih in
60-ih letih, za odhod pa so se večinoma odločili zaradi gospodarskega razvoja.
Tudi danes slabo ekonomsko stanje v Sloveniji, in pripadajoča politika (ne)zaposlovanja,
spodbuja mlade, da v vse večjem številu odhajajo v svet. A vendar se zdi, da
smo danes migranti vsi po malem. Napredna tehnologija in izum raznoterih
prevoznih sredstev nam omogočata počitnice na drugem koncu sveta in v nekem
pogledu za teden ali dva postanemo migranti. S to razliko, da vemo, da se bomo
vrnili v varno zavetje doma in v okolje, ki ga poznamo, čigar jezik razumemo in
kjer nas bo nekdo pričakal s kosilom. A vendar odidemo na počitnice v upanju po
nečem boljšem, pa naj bo to le nova izkušnja ali popolni oddih. Iščemo tisto,
kar tako očitno v zavetju domačega okolja ne znamo najti. Marsikdo med nami je
tudi mikromigrant, ki je svoje malo mestece ali vas zapustil in v želji po
boljšem življenju odšel na študij v prestolnico, mnogi pa smo tam tudi ostali
in pognali korenine v mestu, ki nam je bilo poprej tuje.
Zakaj potemtakem beseda migrant
dobi tako umazan, zaničevalen prizvok čim z njo označimo nekoga, ki je v
Slovenijo prišel iz tega ali onega razloga? In zakaj ta ista beseda dobi pridih
romantičnosti, ki razkriva celo ponos, ker je v neznano odšel nekdo od
"naših"? Zdi se, da se ne znamo postaviti v kožo tistega, ki se
izgubljeno znajde na ulicah neznanega mesta, čigar jezika ne pozna in ne
razume. Pozabljamo, da smo si vsi enaki. Ti ne poznaš ulic Londona in ne
obvladaš angleščine, jaz ne poznam ulic Ljubljane in ne obvladam ljubljanščine
in on ne pozna ulic mesta, v katerem prebiva v Sloveniji ter ne obvlada
slovenščine. A vendar se vsi, vsak po svoje, trudimo sporazumevati v najboljši
meri. Z mano, s tabo, z njim, z njo. Razlogi za prehajanja med državami so
sicer resda različni in številni, a vendar, tako kot je dejala Maria, enaki za
večino migrantov. Ti se v vseh stoletjih, celo tisočletjih, kljub raznovrstnemu
napredku niso kaj dosti spremenili, kajti druži jih želja po boljšem življenju.
Zakaj torej s svojim arogantnim
obnašanjem pogosto kažemo na svojo (nacionalno in osebnostno) majhnost, pri tem
pa zlepa spregledamo zavedanje, da ponujena dlan, čeprav neznancu, omogoča
rast? Tudi našo.
p.s. Po uradnih podatkih, resda
ne najnovejših, naj bi v svetu živelo okoli 400.000 Slovencev, medtem ko v
Sloveniji živi približno 417.000 migrantov.
