Nedavno prebiranje knjige Zatočišče
spomina ameriškega Angleža Tonya
Judta (RED, 2012), sicer enega
največjih zgodovinarjev evropske sodobnosti, ki je zadnja leta življenja počasi
ugašal z diagnozo amiotropične lateralne skleroze (ALS) mi je z mnogimi
sestavki – ki jih je zapisal v želji, da bi v zadnjih mesecih svojega
življenja, ko so mu praktično služile le še glasilke osmislil svoje vegetiranje
– dal misliti o rabi in gojenju jezika, ki ga ohranjamo, razvijamo in sejemo za
svoje zanamce.
»Kulturna negotovost zaplodi svojo dvojnico v jeziku. Isto velja za
tehnološki napredek. V svetu facebooka, myspacea in twitterja (da niti ne
omenjam smsanja) jedrnata aluzija nadomešča jasno in popolno razlago. Kjer se
je zdelo, da daje internet priložnost neomejeni komunikaciji, je potrošniški
vpliv medija – »vsem, kar kupim« - prinesel svojevrstno osiromašenje. Moji
otroci opažajo pri lastni generaciji, da je komunikacijska omejenost njihovih orodij
začela že pronicati v sporazumevanje: »ljudje govorijo, kot smsajo«.
To bi nas moralo skrbeti. Ko svojo integriteto izgubijo besede, jo tudi
zamisli, ki jih izražajo.« (str. 145-146)
Z malimi besedami je resda težko izražati
velike zamisli. Tudi ljubezen, navdušenje, srečo, žalost itd. V času, ko vsi
dokaj suvereno manevriramo z angleščino, jezikom, ki nam odpira skorajda
sleherna vrata tega sveta, je tako "udobno" uporabiti besedo full
namesto zelo, izredno, nadvse in še nemalo drugih sorodnih slovenskih različic.
Spomnim se, kako so se v času, ko sem sama prehajala v drugo polovico
osnovnošolskih let prišle v rabo tri, odtlej, "nepogrešljive" besede:
full, kul in d'best. Prav tako se spomnim, s kakšnim žarom so se moji vrstniki
obdajali z njimi in jih zasejali celo v besedišča svojih staršev, ki so se tako
na nek način spustili na raven svojih otrok, misleč da bodo z njimi
vzpostavili vez, ki bo močnejša od strogosti in resnosti, ki ga zahteva slovenski
jezik. Moram priznati, da nikdar nisem povsem razumela namena uporabe teh tujih
mi besed, ki mi s svojim pomenom niso znale izpričati tega, kar sem čutila v
sebi. Zato sem jih zavračala in v očeh vrstnikov ostala nezanimiva.
Seveda sem jim leta kasneje, ko
se jim niso več mogli izogniti niti naši stari starši podlegla. Kot tudi
uporabi t.i. smeškotov, s katerimi smo nadomestili iskreno izražanje lastnih
čustev, ki smo jih poprej izpovedovali premišljeno. Dandanes smeškote podarjamo
vsepovprek, misleč, da z njimi kdaj ublažimo kritiko, drugič namignemo na
neizrečeno, tretjič izpovemo tisto, česar si z besedami ne upamo, morebiti celo
več ne znamo. Zanima me, kaj bi se zgodilo, če bi se za določeno obdobje
odpovedali uporabi le-teh in jih skušali nadomestiti z besedami, s katerimi smo
se obkladali nekoč. Bi znali? Bi še znali?
Nikakor nisem purist, čeravno
menim, da bi kdaj ne bilo odveč biti. Negovati jezik, ki ga govorimo, se prav
zaradi "govora smsanja in facebooka", s čimer ga le siromašimo in
krčimo izvir, ki bi nikdar ne smel presahniti, zdi iz dneva v dan pomembnejše. Prav tako ohranjanje arhaizmov, ki pogosto ostajajo na zaprašenih
policah besedišč starejših, saj imajo le-ti v sebi zgodbe in pomene, ki jih
preprosto ne moremo nadomestiti s, kakorkoli obrnem, revno angleščino. Zakaj
beseda zastopiti izginja iz javne rabe, se je na enem od nedavnih skupnih
večerov spraševal tudi pesniški kolega Miroslav Tičar, ki meni, da zastopiti in
razumeti nikakor nista sopomenki. Razumeti pomeni biti z nekom na isti ravni,
zastopiti pa stopiti korak za nekom, da si boš nekoč lahko z njim enak. Torej,
šele ko zastopiš, lahko tudi razumeš. A naša besedišča kljub bogatosti
pomenskosti, v katero se nihče več ne poglablja, postajajo vse bolj ohlapna in
revna, jezik, ki ga ne znamo več ceniti pa izteka iz kolektivnega spomina.
Uklanjamo se angloizmom, ne vedoč, da s tem v prvi vrsti siromašimo sebe, tako
v svojih kot tujih očeh.
In, ne nazadnje, jezik ni le sredstvo,
s katerim izpovedujemo svoje želje. Jezik je oblačilo, plašč, našega uma, tudi
ogledalo. Ne gre le za to, da s skopimi besedami podajamo skopa sporočila in
kažemo, kako skope so naše zamisli. Skozi izbiro besed se odraža tudi naš odnos
do osebe, kateri so te iste namenjene. Seveda sta prva pogoja pristnost in
iskrenost, a v kolikor svoje besede izbiramo pozorno, s tem sogovorniku dajemo
vedeti, da mu namenjamo svoj dragoceni čas. Prav podarjanje časa pa je edino, s
čimer lahko zares izpovemo svojo ljubezen ali naklonjenost. V izbiri
jezikovnega nivoja se torej kaže simbolika, ki jo prav tako lahko preslikamo na
vse prepogosto površno rabo besed. Tistih, ki nam prve padejo na um. Govorjena
beseda ima resda v prvi vrsti funkcijo sporazumevanja, a vendar: zakaj bi jih
menjali s tujkami, če premoremo lepe slovenske različice? Zakaj bi se morali
vsakič znova zadovoljiti s tem, da nas besede le oplazijo in odletijo naprej,
mimo nas, včasih celo še preden dojamemo njihovo sporočilo? S pisano besedo je
nekoliko drugače. Ta ostane. Za vedno. In zategadelj je še toliko bolj
pomembno, da jih izbiramo premišljeno in preden svoje zamisli ali izpovedi zapišemo
o njih razmislimo. Jezik ni le skupek besed z željo po izražanju želja. Besede
se nas lahko dotaknejo, nas spremenijo, nas radostijo, opogumijo, kdaj
ožalostijo. In nam na ustnice ali v spomin še dolgo zatem, ko se razidemo s
sogovornikom, slikajo svoj priokus, kakršenkoli že. Tudi tistega po vnovičnem snidenju.
