 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
»Za vsako ceno se izognite
tistim, ki vas spremljajo in tolažijo le v težkih trenutkih, saj ti v resnici
mislijo: "Jaz sem trdnejši. Jaz sem modrejši. Tega sam ne bi storil
nikoli."
Držite se tistih, ki so ob vas v
trenutkih sreče, kajti v njihovih dušah ni ne zavisti ne ljubosumja, le veselje
nad vašo srečo.
Izogibajte se tistim, ki o sebi
menijo, da so trdnejši, saj se prav v tem skriva njihova krhkost.
Držite se tistih, ki se ne
bojijo ranljivosti. Ti zaupajo vase in se zavedajo, da včasih delamo napake, a
tega ne vidijo kot šibkost, ampak znamenje človeškosti.
Izogibajte se tistim, ki veliko
govoričijo, preden kar koli naredijo, in tistim, ki ne bodo ničesar storili, ne
da bi bili prepričani, da bodo njihova dejanja spoštovana.
Držite se tistih, ki vam, ko
boste nekaj storili narobe, ne bodo rekli: "Sam bi se tega lotil
drugače." Če tega v resnici niso storili nikoli, o dejanju ne morejo
soditi.
Izogibajte se tistim, ki iščejo
prijatelje le za to, da bi jih imeli ali da bi si odprli vrata k čemu, čemur se
prej niso uspeli približati.
Držite se tistih, ki skušajo
odpreti edina pomembna vrata – vrata do vašega srca. Ki brez dovoljenja nikoli
ne bodo vdrli v vašo dušo in ki odprtih vrat nikoli ne bodo izkoristili, da bi
vam zarili nož v hrbet.
Prijateljstvo je kot reka –
izogiba se skalovju, se prilagaja dolinam in goram ter se po potrebi pretvori v
jezero, dokler ne napolni depresije in lahko spet nadaljuje svojo pot.
Tako kot reka ne pozabi, da teče
proti morju, tudi prijateljstvo ne pozabi, da obstaja zato, da bi drugim
pokazalo ljubezen.
Izogibajte se ljudem, ki
pravijo: "Konec je. Tu se moram ustaviti." Kajti ti ne razumejo, da
ne življenje ne smrt nimata konca, temveč sta le stopnji večnosti.«
Zapis Paula Coelha v romanu Rokopis iz Akre na straneh 104 in
105 me terja k premisleku o odnosih, ki jih gradimo in o življenju, ki ga
živimo. Vprašanje, ki se krade vame, je, ali se ljudje mar sploh zavedajo, da
videti se ne pomeni tudi poznati se. Ali deliti si korak. Kot tudi zbujati se
dan za dnem in zvečer legati v posteljo samo po sebi še ne pomeni, da živimo.
Pogosto imam občutek, da mnogi ljudje več ne znajo živeti, še manj
občutiti in doživeti, kaj šele razumeti in dojeti. Opažam, da se večina ljudi
peha za materialnimi dobrinami in finančno sigurnostjo, ki jim v resnici
ničesar ne doprinese, saj zasluženega denarja nikdar nimajo možnosti porabiti
in si tako ne zagotoviti doživetja. Vse to iz povsem preprostega razloga:
nimajo časa. Manjka jim edino, česar ne morejo kupiti. Tako navkljub trudu, ki
ga vlagajo v boljše življenje, ostajajo siromaki. Sprašujem se, če se zavedajo,
da ljudi, ki jim sedaj poklanjajo tiste tako prazne besede "nimam
časa", takrat, ko se jim bodo želeli posvetiti, najbrž že dolgo ne bo več.
 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
»Poraženci so ljudje, ki so izgubili,
vendar niso odnehali.« (str. 31) Zgoraj opisani so v pozabi ljubezni in
prijateljstva izgubili bistveno – človečnost. Trdno verjamem, da takrat, ko si
več ne upamo slediti sebi in živeti po svojih merilih ter podarjati čas tistim,
ki jim ga želimo podariti, izgubimo edino, kar nam je dano. Življenje.
Zamislim se nad največjimi dosežki svojega življenja in se spomnim na
znanko, ki rada poudari, da je njen največji dosežek sin, v katerega polaga vse
svoje upe. Vendar »uspeh ni odvisen od
potrditve drugih, temveč je sad tistega, kar ste zasadili z ljubeznijo.«
(str. 123) Iskati lastne dosežke zunaj sebe je, kot bi prepustili svoje
življenje drugim. Kolegica se ob tem zgroženo zave, da ni težava v tem, kje najti
odgovor, marveč v tem, da odgovora sploh ne pozna. Najbrž ga mnogi ne poznajo.
Ga poznam sama?
Smatram se za srečnega človeka. Ker od nekdaj vem, kaj želim. Zavedam
se svojega poslanstva in mu zvesto sledim. S svojim močno izraženim intuitivnim
čutom nemudoma presodim, s kom želim preživljati svoj tostranski čas in s kom
si ne želim deliti koraka. In se pri tem nikdar ne zmotim. Vsaj, če govorimo o
ljudeh, ki jim dovolim vstopiti v življenje. V primeru, da je življenje sinonim
za srce. Napake me tu in tam ujamejo le pri ljudeh, ki ne sodijo ne v eno ne v
drugo maloštevilno skupino, temveč v skupino znancev, kolegov ali sodelavcev,
ki pa bi nikdar ne mogli postati pristni prijatelji …
»Spoznal bom nekoga, ki bo
razumel, kaj čutim.« (str. 24) Ali verjamete v duše dvojčice ali ne, je že
stvar izbire posameznika. Bi pa najbrž morali verjeti, da obstaja nekaj tistih,
ki so nam usojeni in nas spremljajo že od nekje prej, da bi ostali tudi potem.
Ki nas bodo poiskali, ko jih bomo znali sprejeti. Razumeti in jim pustiti, da
živijo svoje življenje, vraščeno v našega. Si z njimi deliti padce, ranljivost
in vzpenjanja na oblake. Brez zadržkov. »Ni
smrt tisto, kar nas loči, in življenje ni, kar druži nas. So vezi močnejše,«
zapiše Mila Kačič v pesmi Misel
o smrti. Še kako res. A vendar, prepustiti čas brezbrižnosti in pozabi
je največja izguba, kar nas jih lahko doleti. Kajti v resnici ne gre za čas,
temveč za postavljanje prioritet. Za dilemo, ali želimo na koncu tega potovanja
ozavestiti misel, da smo možnost zagonili za nepomembne reči ali živeti
pomirjeno ob zavedanju, da smo naredili najboljše, kar smo lahko in izkoristili
večino priložnosti ter podarili sebe tistim, ki smo se jim želeli razdajati. Tudi
zato sem prepričana, da je moj največji dosedanji dosežek pogum, ki mi dopušča
slediti sebi in živeti po merilih, ki si jih postavljam sama. Tudi moč, zaradi
katere si upam in dovolim skoraj kadarkoli vzeti čas tako zase kot za tiste, ki
so mojega časa vredni. Sčasoma z vse manjšimi dilemami, saj se v primeru, da
slediš sebi, kaj hitro razjasni, česa si resnično želiš.
 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
V trenutku, ko ozavestim to misel, se čutim pomirjeno. Vem, da nekega
dne svojega življenja in svojih dejanj zagotovo ne bom obžalovala. Ko se
obkrožiš z ljudmi, sorodnim v duši, se globina medsebojnih odnosov, a tudi
tistega, ki ga gojimo do sebe in življenja ter sveta samega, povsem spremeni.
Iz trenutka v trenutek se preobražamo in postajamo boljši. Vse napake se iz
ovir preobrazijo v ovire na poti rasti in brezpogojno sprejemanje ter
razumevanje nam jih dopušča, kot jih moramo dopuščati tudi sami. Napake
prerastemo, prava ljubezen ostane. Telo umre, odnos ostane.
Nadvse dragocena spoznanja. In vnovična obljuba, da bom tudi v bodoče
sledila izključno poti, ki mi jo izpisuje lastno srce. Obljuba po zvestobi in
predanosti, ki je v resnici »izbira, za
katero zberejo dovolj poguma le ljudje močnega duha.« (str. 165) Ljudje, ki
odgovore na svoja vprašanja upajo iskati znotraj, ne zunaj, sebe, bi lahko še
pomirjeno dodala.
