 |
| foto: © Nina Novak Oiseau |
Kako zelo nepomembno je vse, za kar si prizadevamo … nekaj
občudovalcev več, nekaj evrov na bančnem računu več, nekaj oblek več, nekaj kozmetike
več, nekaj torbic in čevljev več, nekaj cigaret in piv več, nekaj uspeha več,
nekaj prodanih vstopnic več in mnoge druge reči, ki takšnim ali drugačnim
ljudem bogatijo življenje. Odvisno od posameznika. Vendar so naša življenja v
merilu celotnega kozmosa tako majhna, da je greh celo pomisliti, da je vse
našteto tudi v resnici pomembno. Ker ni. Edino pomembno je pravzaprav živeti
življenje in ga doživeti ter v njem (notranje) doseči največ, kar lahko. Po
svojim močeh, zmožnostih in sposobnostih.
Selma. Boj za državljanske pravice. In dr. Martin Luther King ml., ki
je leta 1964 prejel Nobelovo nagrado za mir in ki uživa vse moje spoštovanje. Četudi
je služboval Bogu, so njegove pridige predvsem zgodbe o človeškosti in dobroti.
O pomoči drug drugemu in žrtvovanju za sočloveka. Navdihujoče, saj se iz njih
lahko naučimo marsikaj o svetu, kakršen bi moral biti, a ni. Tudi o krutosti,
ki je večna spremljevalka vseh časov. Včasih se zazdi, da se sodobni človek več
ne zna bojevati ne za skupno dobro ne za drugega, temveč se zapira pred svetom
in vdori drugih, medtem ko v središče lastnega življenja postavlja ne sebe, kot
je edino prav, temveč izključno sebe.
A nekdaj je bilo drugače … tudi takrat, ko so se temnopolti združili v
pohodu, ki so ga posvetili boju za državljanske pravice. »Čeprav zaradi narave tega povzetka pogosto uporabljam zaimek
"jaz", bi moral ta v vsakem pomembnem delu zgodbe postati
"mi". To ni drama, v kateri igra le en igralec. Natančneje je to
kronika petdeset tisočih črncev, ki so si k srcu vzeli načela nenasilja, ki so
se naučili boriti za svoje pravice z orožjem ljubezni in ki so si medtem
pridobili novo oceno o lastni človeški vrednosti,« je nekega dne dejal dr.
Martin Luther King (povzeto iz njegove Avtobiografije, str. 71).
Selma je tudi naslov filma režiserja Ave DuVernaya, ki prikazuje
prelomna 60-a leta minulega stoletja, ko so se temnopolti Američani borili za
pravice enakopravnosti, medtem ko je v središče te zgodovinske biografske drame
postavljen nenasilen pohod od Selme do Montgomeryja, ki je nazadnje vendar omehčal
predsednika Lyndona Johnsona, da je sprejel zakon, po katerem so temnopolti dobili
volilno pravico. A za vse je pravzaprav "kriva" Rosa Parks …
Nešteto temnopoltih je s smrtjo in krvjo tlakovalo pot, ki je nazadnje
privedla do cilja. A vendar, če zajamem celotno človeštvo, kaj smo dosegli?
Ničesar. Na tisoče ljudi še vedno vsakodnevno umira na ulicah in trpi za
posledicami rasističnih izpadov skrajnežev. Otroci v Afriki umirajo od lakote.
Otroci na Bližnjem vzhodu umirajo pod težo orožja. Čas je, da prevzamemo svoj
del odgovornosti. Vstopili smo namreč, čeprav se zdi, da smo že od nekdaj v
njej, v »dobo, ko smo poklicani, da
zastavljamo nekatera temeljna vprašanja o celotni družbi. Še vedno smo
poklicani, da ponudimo pomoč beraču, ki se znajde v bedi in agoniji na
življenjski poti. Toda nekega dne se moramo vprašati, ali ni nemara treba
ponovno strukturirati in obnoviti poslopja, ki proizvaja berače. To je mesto,
kjer smo zdaj.« (str. 391)
In kje smo zdaj? Tam, kjer jaz veljam več kot ti. Tam, kjer moje velja
več kot tvoje. Tam, kjer njihovo sploh ne obstaja. Tam, kjer je prostor le
zame. Smo izgubili sposobnost presoje, kaj je prav in kaj narobe? Zagotovo, in
to že davno. Oddaljevanje od drugih nas je prikrajšalo tudi za bližino z
lastnim srcem. »Danes zjutraj vam pravim,
da če niste nikoli našli ničesar, kar bi vam bilo tako drago in tako dragoceno,
da bi za to umrli, potem niste sposobni živeti. Lahko ste stari osemintrideset
let, kot sem po naključju star jaz, in nekega dne se pred vami pojavi velika
priložnost in vas poziva, da se zavzamete za neko veliko načelo, neko veliko
vprašanje, neko veliko prizadevanje.« (str. 388)
Si boste upali? Ta veliki mož si je upal. Kajti zavedal se je, da je
vse, kar v resnici potrebujemo le pravica do dostojnega življenja. In zato je
žrtvoval svoje udobje, ne nazadnje, svoje življenje, ki ga je preživel v
skromnosti. Zavedal se je, da vse, kar potrebujemo, predstavljajo mir,
ljubezen, dobrota, sreča. Vse, kar potrebujemo, je svoboda. Verjamem v besede
tega človekoljuba, ki je dejal, da»občasno
v življenju pridejo tisti trenutki neizrekljive izpolnitve, ki jih ni mogoče
popolnoma razložiti s simboli, ki jih imenujemo besede. Njihov pomen je mogoče
izraziti samo z neslišnim jezikom srca.« Verjamem v svet brez nasilja. V
svet, v katerem bodo vsi ljudje enaki. V svet, ki mu bo vladal mir.
