 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
Kostel. Ponovno stopanje po sledeh prednikov, ki niso moji, a jih
vendar čutim, kot da bi bili. Vnovično vračanje v gnezdo. Kot da sem že od
nekdaj v sožitju z vsem, kar me obkroža … Že nekaj dni živim popolnoma
odmaknjeno od vsega, kar sicer polni dan. Od norosti tisočletja, v katerem
živimo. Mnogi trdijo, da jih moramo preprosto sprejeti. A sama ne (z)morem.
Zagovarjam namreč prepričanje, da si moramo dovoliti nadvse potrebne umike. Zadnje
čase se zdi, da sploh več ne dojemam življenja; dnevi polzijo mimo, ne da bi v
njih uzrla karkoli od tega, kar naj bi uzirali vsi.
A medtem ko se vračam v sobivanje z naravo in stopam po stopinjah
preteklosti, se vame znova vrača smisel. Čas še vedno beži vse prehitro, vendar
hkrati dovolj počasi, da imam možnost ugledati iskrivost dežnih kapljic, ki
medtem ko sama in v tišini zrem skozi okno v deževen dan, rišejo na steklo
zgodbe, ki jih ne gre pripovedovati z besedami. Ni mogoče, kajti gre za
pripovedi občutij. A vendar je bil le kratek trenutek … trenutek, ki mi je
pokazal, da sem prav tam, kjer moram biti. Trenutek, ki me je vrnil k bistvu.
Domačnost, prepletena s preprostostjo. Prvobitnost.
Včasih zaboli,
a objem skelet ublaži,
četudi nas zaupanja vnaprej uči.
(© Nina Novak Oiseau, V šepetu trepet, 2015)
Učenje zaupanja, šola za vse življenje … »Dež me ne moti, kajti ta dan je moj in potrudila se bom, da bo lep,«
mi je pred dvema dnevoma dejala prijateljica. Pa nisem razumela, ker me dež
vsakič znova zmoti in vame naseli tmurnost ter trpkost. Vendar je danes vse
drugače. Zgodnje jutro je bilo, mračno, a tišina ni pomenila praznine, temveč
odsotnost umetnih zvokov. Prej molk. Kajti ptice so vztrajno pele in v meglo
ovito pokrajino šele prebujale, da bi ji ponovno nadele obliko, ki jo ponosno
nosi že stoletja ali tisočletja. Sprva je bila le siva zavesa megle, a so se
nato pričeli razodevati obrisi življenja, da bi se nazadnje vsaka veja in vsak
list zaiskrila na ozadju čistega, modrega neba ali vabeče rjave zemlje, ki
hrani. Platno življenja, bogatejše od vsega, kar tako vznemirljivo občudujemo. Pomladno
prebujanje se znova ovija v zelenilo, barvo začetka. Narava buhti od življenja
in lepote, vendar je mnogi ne prepoznajo. Skrivnost skritega le redke vabi v
izziva nov dan.
Meglo prebijajo sončni žarki, ki s svojo toplino vame naseljujejo
ponižnost. Tudi moč, ki mi pove, da se zlomiti več ne morem, ker nič drugega
več ni pomembno. Vnovična spoznavanja, zbliževanja in sprejemanja. Vnovična
učenja. Odsotnost odvečnega. Le Omar Sosa se mi s svojim milim, nežnim, čutnim
drsenjem po črnobelih tipkah zdi primeren za spremljanje na tej poti. V iskanju
svojih korenin, komponira glasbo. In v iskanju korenin drugih, iščem ter
zapisujem zgodbe. Vame se krade navdih in postajam eno z okoljem. Popolno
zlitje. Glasba – edina, ki ji zmorem prisluhniti – ni tujek v naravnem okolju,
temveč se z njim poistoveti, a to le zato, ker pušča dovolj prostora, da med
posameznimi toni zaslišimo šelestenje vetra, pesmi ptic ali da se sami zazremo
v zibanje travnih bilk, morda prebijanje meglenega plašča … Češnjevi cvetovi se
bohotijo in nežno zibajo pod kapljicami, ki jih zmorejo uničiti, a tudi
spodbuditi k daljšemu življenju. Večna dvojnost.
Šele v doživljanju tega trenutka spoznam, da je življenje moje. Tu sem
zato, da iščem. Morda najdem. Da doživljam jutra, kakršno je današnje, ko me
prevzame razodetje in mi srce trepeta v sreči, a hkrati ve, da bo minilo.
Bolečina razodevanja sreče. Žalost, ker vem, da me bo zopet ujela past sveta, v
katerem živimo. Sveta, ki se peha za dosežki, vendar ti v resnici ne štejejo
nič. Bezgljanje proti ciljem, ki postanejo povsem nepomembni ob spoznanju, kako
veličastni sta narava in življenje.
Zmožnost ljubiti svet tak, kakršen je, je znak uravnoteženosti. Vendar
svet, ne civilizacijo, ki drvi v pogubo. Spoznavam, da je biti sam v sebi,
povezan s tem, kar te obkroža, biti srečen v pristnosti in preprostosti, v
ponižnosti, v resnici povsem dovolj. Na tone hvaležnosti se zliva vame. Saj zdaj
vem, da šteje le trepet srca. Vse drugo je popolnoma odveč.
Čas vedno teče enako. Vendar čas tu in s Tabo vedno znova teče
prehitro. Mesec bi ne bil dovolj, medtem ko je z drugimi že ura predolga. In v
tem je čar in žar … življenja, lepote, srečevanj, spoznanj … zbliževanj in
zaupanj.
Mavričnost
življenja –
nagrada tistim,
ki upajo si
potopiti se
v kalnost
raznoterosti.
(© Nina Novak Oiseau, V šepetu trepet, 2015)
