Ko zazveni tišina

fotografija: © Nina Novak Oiseau

nezapisano

v pozabo časa drsi

zabriše sledi

(© Nina Novak Oiseau)

Ljudje so dandanes osamljeni. Svet je osamljen. Zlakoten barvitosti, zvočnosti, polnosti. Bogatosti. Človek se zlahka znajde v obilju, menjavajoč predmete pozornosti, a ne vedoč, da se v resnici izgublja. Vez z bistvom postaja šibkejša in poti vase zaraščene. Sčasoma neprehodne. Dlje smo odtujeni, težje se je vrniti domov. Tudi množica "instant" prijateljev nam težko pomaga pri tem. A, priznam, njih je tako lahko najti. Vse prelahko. Najlažje je preleteti "katalog mimoidočih", izbrati najzanimivejše primerke in jih, čim se jih naveličamo, zavreči. Vendar nas bodo te steze zelo težko pripeljale do sebe samih.

Še vedno verjamem, da je manj več. In da je belina povednejša od barvitosti. Da molk zmore izpovedati zgodbe, globlje od zlitin hrupa. Da en sam prijatelj v nas povzroči več sprememb od množice tistih, ki nas niso zmožni ugledati. Kajti malost omogoča, da jo spoznamo pobliže. Spoznamo bistvo. Spoznamo zgodovino. Tudi tisto, ki jo ima za seboj brez nas. Drugega namreč lahko zaslišimo šele v prepletu z nami. V prepletu nas z njim. A takšen način življenja terja čas in preudarnost. Pokončnost.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Verjamem, da na obličju Zemlje obstajajo ljudje, ki nam pripadajo. Tisti, s katerimi smo si svojo pot delili že v preteklih življenjih in si jo bomo zagotovo delili tudi v vseh prihodnjih. Ljudje, ki nas poiščejo. Ali mi njih. Nič drugače ni s kraji, čeprav gre običajno oboje z roko v roki ... Kostel. Ali castrum Grafenwarth (kasneje tudi castrum Grauenwart, gesloss und vessten Grafenwart, geschloss zum Costel, geslos Grauenwart), katerega najstarejša dokumentacija sega v 13. stoletje, ko so ga upravljali ortenburški grofje in je kot pomembna fevdalna postojanka varoval ortenburško posest. Prvotna stolpasta stavba je bila pozidana že v zgodnjegotski dobi, a so grad kasneje, še posebno v renesansi, prezidavali, dozidavali in utrjevali. Z novim obzidjem in mnogimi obrambnimi stolpi je dobil izgled, kakršnega je v 17. stoletju upodobil Valvasor. Pred tem so ga večkrat napadli Turki. Ga poškodovali. Lastništvo je prehajalo iz rok Ortenburžanov v skrb Celjanom, kasneje različnim plemičem itd. V 19. stoletju so pozidali še spodnji kostelski grad, vendar je ta danes v še večjem ruševinastem stanju, kakor grad sam. Le nekaj skopih in golih podatkov za oris ter lažjo predstavo, koliko nog je moralo korakati po prašni stezi ... pustiti sledi.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Kostel sem resda obiskala prvič, a zagotovo ne poslednjič. Poseben je, ta "Kosteu" s svojimi vse redkejšimi "Kosteuci". Kraj s posebno globino. Kraj, ki svoje dni nosi na krilih molčečnosti, da resnično lahko zaslišiš svojo bit. Tam zveni celo tišina. Šepeta. Pripoveduje in izpoveduje zgodbe preteklih življenj. Nas vrača v dni, ko so se ljudje vozili z vozi. Konji so hrzali na dvoriščih. Moški vihteli koso in lopato. Ženske tkale jope in ličkale koruzo za mračne, hladne zimske večere. Otroci tekali med polji zrelega žita.

Počasi, s strahospoštovanjem sem se spoznavala z njim, četudi imam občutek, da je bilo spoznavanje obojestransko. Sprva sem si ga ogledovala. Tistih nekaj hiš, nad katerimi se vzpenja mogočen srednjeveški grad. Se razgledovala, da bi ga lahko pričela spoznavati. In ga, delček za delčkom, sprejemati. Vse to, da sem ga v nekem trenutku lahko vzela za svojega. Čeprav sem človek, ki redko začuti identiteto v drugem, najsi bo človeku ali kraju. Vendar je bilo s Kostelom drugače, tako kot je bilo pred leti drugače z Dubrovnikom. In četudi se na prvi pogled zdi, da modrina, ki obdaja dalmatinsko mesto, nima ničesar skupnega z zelenilom na jugu Slovenije, imata kraja več stišišč.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

V Kostelu čas teče drugače. Počasi, če kraja ne začutiš. Hitro, če ga spregledaš. Naravno, če z njim sobivaš. Gre za preprostost, nevidno očem, a vendar vsebinsko polnost. Za globino, izhajajočo v preteklosti in slikajočo današnji dan v odsevu prihodnosti. Nekdanje povsem naravno sobiva s prihodnjim. Se prepleta v nedojemljive razsežnosti. In kliče po najboljšem, kar je v nas. Izpovedujoč svoje in tuje zgodbe, nas preobraža. Kajti tišina ne molči. Tišina govori. Če ji dobro prisluhnemo, zaslišimo celo njo – Kolpo. Ta s svojim nežnim bučanjem vliva glasbo življenja, medtem ko so vsakršni vnosi današnjega časa le tujki, ki razbijajo spokoj. Svetoskrunsko bi jih bilo vnašati v ta kraj. Celo glasba sama je odveč. A vendar bi ga opisala z eno najkultnejših plošč največjega še živečega jazzovskega pianista-improvizatorja Keitha Jarretta, The Köln Concert. Ker je čista, sveža, nedolžna. Neomadeževana. Vsak ton prost interpretacij, a z globino, po kateri posežejo le redki, čeravno je v svojem bistvu nadvse preprosta. In v nas vzbuja mir.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Mir ponuja tudi Kostel. Kraj, ki vzdrami vse čute, poskrbi za okušanje estetskih doživetij in prebuja vez z zemljo, ki v nas poraja ne le mir, marveč tudi moč. A vendar Kostel ohranja skrivnostnost. Všeč so mi jutra, ovita v meglo, ki se nekaj ur zatem razklene v modro nebo. Všeč mi je šumenje Kolpe, ki iz trenutka v trenutek izpoveduje druga občutja. Všeč šelestenje zgodnjega jesenskega listja, ki opominja na minevanje in cikličnost življenja. Všeč mi je priložnost za slišanje padca prav vsakega jabolka, ki se zvali na zemljo, saj hrani prihodnja življenja. Všeč stoletja staro kamenje, ki z vsako zarezo pripoveduje o tem, kako je bilo nekoč. Izpoveduje bolečine, izgube. Hrepenenja. Nikdar odsanjane sanje. Všeč cvetje, ki drami upanje za jutrišnji dan. Všeč mi je tisto neotipljivo, ki pisca in poeta, poišče samo, da bi mu predalo dediščino preteklih rodov. A vendar Kostel, tako kot omenjena plošča, v mojem spominu ostaja v belini neposlikanega platna. Ta v ozadju skriva vse, kar se je že prigodilo in nevsiljivo dopušča, da vsak vzame, kar želi. Kar razume. Vidi. Sliši. Občuti.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

V spominu mi ostaja odmev smeha dveh otrok, ki sta odšla v širni svet. Čaša poezije. Obris sključenega starca strtega srca, čigar odmev pesmi nosi veter z Njivice. Drobci preteklosti, ujeti v glinene ostanke. Polnost okusa kutin. Bledeče črnilo na porumenelem papirju. Mehkoba zelenega čaja. Sprejetost. Svinčnik, ki je ostal tam v spomin na ukradeni čas. Čas, dan na posojo.

Želela bi napisati »si sa son«, kot bi rekli Kostelci. V prevodu bi pomenilo: »vsi takoj sem«, v "Kosteu". Vendar je včasih treba kaj zadržati samo zase. Še posebno tisto, kar vstopi v srčiko srca. Tudi okušanje tega posebnega kraja. Njegova magija bi se namreč s prisotnostjo množice razblinila. Izginila, kot nekega dne izginejo besede, zapisane na tanek papir. Bojim se, da ga ne bi znali zaznati. Občutiti. Sprejeti. Spoštovati. Kajti Kostel lahko le sovražiš. Ali ga pač vzameš za svojega.

Tam

Prisluhni ...

Morebiti zaslišiš zemlje klic.

Na tem kraju celo tišina govori.

Iz prsti pretaka se preteklost,

odsevajoč v dnevu,

ki jutrišnje jutro rodi.

Bi zmogli še živeti,

če le občutja tega dne

drhtela bi v nas?

Odtujenost spokoja ne prinaša.

Zazri se v meglo ...

Z zelenjem se obdaj.

Modrina neba bo popeljala te na pot.

Ljubezen se v tebi bo rodila,

da iskro v drugih bi zanetila,

poslej ne živela več v izgnanstvu.

Kdaj in kje še upal bi

čutiti sebe v sebi,

da bi sebi oprostil?

Le v tišini zmoreš se vzljubiti.

(© Nina Novak Oiseau)

Izgubljene sanje ceste

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»"Ah ja," se je zasmejal Dean, "zdaj me pa sprašuješ po ne-raz-ložlji-vem, khm! Takole, imamo tipa in vse štima, prav? Od njega je odvisno, ali bo izrazil tisto, kar imajo vsi v mislih. Začne s prvo frazo, potem naniza svoje zamisli, ljudi, ja, ja, ampak to mu gre od rok, nato pa začne izzivati usodo in mora pihati temu primerno. Nenadoma pa nekje sredi fraze ujame tisto – vsi dvignejo pogled in vedo; poslušajo; nato se tega prime in nadaljuje. Čas se ustavi. Praznino zapolnjuje z vsebino naših življenj, izpovedmi svojih najglobljih teženj, spominov in zamisli, preoblikovanimi s starimi frazami. Pihati mora prek vseh meja in se vračati in to mora početi s tako neskončnim občutkom za duševno iskanje melodije trenutka, da vsi vedo, da ni pomembna melodija, ampak TISTO ..."« Tako na straneh 268-269 piše bitnik Jack Kerouac v enem svojih najodmevnejših romanov – Na cesti.

Od nekdaj vse po vrsti povprašujem o tem, kako neki je bilo nekoč, čeprav še raje vidim, da mi oseba, s katero si delim del poti – čeravno le nekaj kratkih uric –, o tem pripoveduje kar sama od sebe. Bo sploh še kdaj kjerkoli bival kdo, ki bi bil tako zlakoten preteklih časov, kot sem jih sama? Ki bi tako hrepenel po drobcih življenja, ki ga nikdar ni doživel in ga niti ne bo imel možnosti izživeti? Predvsem zato, ker je del časa, ki mi ne pripada. Časa zlatih 30-ih in 40-ih jazzovskih let, tudi 50-ih, ko so v malih, temnih in zakajenih jazzovskih klubih ter barih noči bogatili zvoki Elle Fitzgerald, Dukea Ellingtona in številnih drugih velikanov. Časa, ko so ljudje imeli TISTO. Ko so znali poiskati in poznati Eno.

Jack Kerouac piše: »Tistega večera je bil nad rjavim vodovjem skrivnosten meglen nadih, skupaj s temnim plavjem; in tam čez je bleščeče oranžo žarel New Orleans z nekaj temnimi ladjami na robu, s počastnimi, v meglo ujetimi ladjami s španskimi balkoni in rezljanimi krmami, dokler nisi prišel bliže in videl, da so samo stare tovornjače iz Švedske in Paname. Ognji trajekta so žareli v noči; isti črnci so vihteli lopate in peli. Stari Big Slim Hazard je nekoč delal kot mornar na trajektu pri Gena; in ko se je reka pod zvezdami zlivala navzdol iz osrčja Amerike, sem vedel, vedel sem kot nor, da je vse, kar sem kdaj poznal in kar bom kdaj poznal, Eno.« (str. 192)

Morda je nostalgija po starih časih utvara. »Zavedal sem se, da so to posnetki, ki jih bodo nekega dne z začudenjem opazovali naši otroci in mislili, da so njihovi starši živeli mirna, povsem urejena, na gorografiji zravnotežena življenja, zjutraj vstajali in ponosno stopali po pločnikih življenja, ne da bi kdaj sanjali o razcapani blaznosti in kravalu naših resničnih noči, njihovega pekla in nesmiselne moraste ceste.« (str. 329) A morda ni. Nekaj neustavljivega me vleče k njim. Skozi pripovedi drugih skušam izživeti vsaj kanec izgubljenih sanj. Jih ohranjati za zanamce. Ko tudi nas več ne bo ... Kajti »zgodbe so darila, ki jih starejši podarjajo mlajšim,« je v delu Ženici: Aljaška ledenda o izdajstvu, pogumu in preživetju (str. 10) zapisala Eskimka in lovka Velma Wallis.

»Nekaj, nekdo, nekakšen duh je preganjal vse nas po puščavi življenja in nas bo nujno dohitel, preden bomo prišli do nebes. Jasno, ko se zdaj oziram na to, je bila lahko samo smrt: smrt nas bo prehitela pred nebesi. Tisto, po čemer hrepenimo vse svoje žive dni, zaradi česar vzdihujemo, stokamo in prenašamo najrazličnejše prijetne slabosti, je spomin na nekakšno izgubljeno blaženost, ki smo jo najbrž izkusili v maternici in jo lahko ponovi (čeprav to le neradi priznamo) samo smrt. Ampak kdo hoče umreti?« (str. 162-163) Prav res: kdo hoče umreti? A vendar umiramo.

5 najpogostejših obžalovanj pred smrtjo, delo Bronnie Ware, me je v zadnjih tednih kar nekoliko spremenilo. Me prizemljilo, da nam je vsem čas štet in da ga gre preživeti v skladu s svojim srcem. Poznam neizmerno število tistih, ki svoje dni preživljajo v brezdelju, misleč, da časa nimajo. In hkrati nešteto tistih, ki se pehajo za nazivi, položaji, poznanstvih ... Vse manj je ljubezni – sprva do sebe in šele nato do drugega – in sanj. Dandanes šteje le cilj, a naše veselje, ki ga čutimo na sami poti, postaja brezpredmetno. Pehamo se za uspehom in materialnimi dobrinami, ne vedoč, da nas te ne bodo nikdar znale osrečiti. Sreča terja čas. Nego. Thomas Moore je v svojem delu Nega duše zapisal, da kdor poseduje plastične rože, premore prav takšno dušo. Prav res. Zdi se, da dandanes ljudje le še štejejo – bankovce, avtomobile, hiše, vikende in vse, kar vidijo drugi. Notranjost ostaja brezupna, najsi bo to stanovanje ali hiša najsi bo duša. Srce. A malce zaboli, da se je isto spraševal že Kerouac (str. 137): »Nenadoma sem se znašel na Times Squaru. Prepotoval sem trinajst tisoč kilometrov po ameriški celini, pa sem bil spet na Times Squaru; in tudi točno ob prometni konici, da sem s svojimi nedolžnimi popotnimi očmi videl popolno blaznost in fantastično mrzlico New Yorka z njegovimi milijoni in milijoni, ki se nenehno prerivajo za dolar, blazne sanje – grabljenje, jemanje, dajanje, vzdihovanje, umiranje, samo zato, da bi bili lahko pokopani v tistih groznih pokopaliških velemestih za Long Island Cityjem.«

Pogrešam 70-ta in 80-ta leta. Leta, ko so moji prijatelji odraščali s sanjami v srcu. Preživljali proste urice v kleti ali garaži ter vadili, ustvarjali in sanjali, sanjali, sanjali ... Večina sanj se jim je uresničila. Ljudje so v primerjavi z danes manj razmišljali o bogastvu, položaju, ugledu, a več o veselju. Niso se odločali za poklice, ki jim zmorejo prinesti ugodnosti. Odločali so se za naravnost. Biti lončar, usnjar, kmet nikakor ni manj vredno, kakor biti direktor, doktor, magister, predsednik itd. Vse to ne šteje nič. Vendar so sanje z leti umrle. Prezgodaj umirajo tudi ljudje. V srcu verjamem, da zato, ker življenja ne živijo. Ker ne znajo občutiti veselja. Vsa vlaganja v napredno tehnologijo, medicino in preostale takšne ali drugačne napredke so izguba denarja in, predvsem, časa. Dokaz za to je delo Kozmična kača Jeremyja Narbyja, antropološko in etnofarmakološko študija o halucinogenem sredstvu ajahuaska, ki ga uživajo amazonski Indijanci. Ta zlahka ovrže vse dosežke zahodnega sveta in nam preda globoko sporočilo: rešitev je v PREPROSTOSTI. Ne nazadnje, v naši zadnji uri bodo šteli le občutki, ki smo jih imeli v srcu ob preživljanju časa z ljudmi in ob dejavnostih. Le-ti zmorejo zagotoviti neobžalovanje.

Torej: »Danes so drugačni časi. Samo ljudje, ljudje smo vedno isti!« (Nejc Sajovic iz dua Bas in glas)

Srce - popek življenja

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Le malo je trenutkov, ko nas občutja sreče zaslepijo s svojo bolečino, v kateri navkljub neizmerni krhkosti uzremo nedotakljivo moč. In kako drugače opisati svilnato podobo cveta, odprtega za telo druge vrste? Premislek o porazih, ki nas v resnici jačajo in delajo iz nas zmagovalce, me napeljuje na misel, da so naša srca kakor cvet. Odprta za vsakogar, ki ga uspemo vsaj za kratek trenutek uzreti izza motne zavese nedoločljivosti. Jasno in čisto, da nemudoma poželimo prav z njim podeliti trenutek svojih spoznanj, doživljanj in čustvovanj.

»Če govorimo o samih sebi, o drugih ali tudi preprosto o stvareh, potem se hočemo v svojih besedah – lahko bi rekli – razkriti: hočemo dati vedeti, kaj mislimo in čutimo. Drugim pustimo, da vržejo pogled v našo dušo,« (str. 338) je zapisal Pascal Mercier v romanu Nočni vlak v Lizbono (Didakta, 2010). Težko bi me kateri izmed mnoštva sestavkov, posvečenih duši in besedam, opisal bolje, saj v množici vseh, ki se jim ne želim razodeti, preprosto molčim. Popek srca se zapre. Ker potrebuje svoj mir, svojo varnost – svoje zavetje, ki ga v tovrstnih trenutkih zmore uzreti le v sebi samem. Zaščita pred ranljivostjo, ki hodi z roko v roki s tistimi, ki nas ne razumejo in mi ne njih, kliče po umiku.

A z ljudmi, ki jih čutimo blizu, četudi si tega ne znamo razložiti, umik ni nikdar potreben. Niti takrat ne, ko se popek vendar kdaj tudi ne razpre v vsej veličini. A za to niti ni potrebe. Razumevanje pogostokrat zazveni celo v tišini. Ki pa ne kriči po umiku, marveč zbliževanju. Kdaj s tistimi, s katerimi imamo bogato skupno zgodovino, kdaj brez te. Tudi poezija, ta večna nit v trenutek ujetih čutenj, v meni vse pogosteje hrepeni po zbliževanju – z likovno podobo, fotografijo in glasbo. Pascal Mercier je prav tako zapisal, da »o poeziji ne sanjarimo. Poezijo beremo. Beremo jo z jezikom. Živimo z njo. Čutimo, kako nas gane, spreminja. Kako prispeva, da naše življenje dobi obliko, barvo, melodijo. O njej ne govorimo, še manj pa jo delamo za topovsko hrano neke akademske kariere.« (str. 384)

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Poezija preprosto je. Tako kot umetnost sama. In živela bo celo tedaj, ko bodo naša srca že davno zaprta za vse tostranske izkušnje. In vendar, je zapisala Milena Sušnik Falle v svoji pesniški zbirki Tempus Fugit / Čas beži (Samozaložba, 2009):

Vsi smo,

kot popisan list

knjige življenja,

ki slej ko prej

v barantanju s časom, zbledi.

In vendar ...

nemočni tolažniki,

z bolečinami pod sabo, preziramo

minljivost stvari.

Prav zato, ker je skorajda sleherni segment tega sveta zavezan k minljivosti, se velja vprašati, v čem in s kom iskati osmišljenost življenja. Ob pogumu, ki terja uziranje v globočinah lastnih občutenj je zagotovo nadvse preprosto zaključiti, da kdaj tudi v slovesu. Ne nujno grenkem. Če se še za trenutek ustavimo ob že omenjenem romanu, bo pogostokrat slovo osmislilo ne le nujnost življenja, marveč tudi rast, ki nam jo ta ponuja. Kajti »to je smisel slovesa v polnem, pravem pomenu besede: da se človeka, preden se razideta, sporazumeta o tem, kako sta se videla in doživljala. Posloviti se, to je tudi nekaj, kar storimo sami s seboj: ne zatajiti sebe pred pogledom drugega.« (str. 365) V naročju iskrenosti do sebe, in le tako, se bomo lahko podali v naročje iskrenosti do drugega. Razprli cvet – ko in komur bomo želeli.

Človek, pomirjen sam s sabo, bo še kako dobro vedel, ob kom srce poje žalostinke in ob kom serenade ter se hkrati zavedal, da je in ostaja sam. Nihče ne more sveta uzreti na način, na kakršnega to počnemo sami. Ali: »nemam te i nemaš me,« kot meni mlada hrvaška kantavtorica Luce, ki se te dni predstavlja s pesmijo Možda mi. Njene korenine segajo v pop-rock, rock in grunge, razširjen z zametki bluesa, soula in india. Sama je o svoji glasbi dejala, da se ji »ne glede na žanr uho vedno najprej izostri v doživetju nekoliko nostalgičnih, melanholičnih, molskih tonov, ki so hkrati temelj prepoznavnosti avtorskega glasbenega izraza.« In če upoštevam še, da prav ta skladba sprva zazveni v odmevu pesmi ptic in se prelije v liričnost vseh zgoraj opisanih občutij, ki jih nadgrajuje s prav takšnim besedilom in jo zveže v svež ter močan poetično-kantavtorski izraz, lahko bralce teh vrstic le še povabim k poslušanju in odmevanju vsega zapisanega … In to je vse.

Mjesec u oblaku,

korak na odlasku,

večer pred vratima

i to je sve.

Riječ kao zvuk se vrti u krug,

smijehom je ura uzalud,

u ritmu sata šapuće,

a nemam te i nemaš me…

Možda jutro pozvoni,

možda ti vrijeme zastane

i zaustavi…

Možda uspori se

i unatrag opet pokrene

tamo gdje voliš me i volim te.

Krpice sna pod stopalima,

zamagljen svijet u staklima,

tišina sama ostaje

jer nemam te i nemaš me…

Možda jutro pozvoni,

možda ti vrijeme zastane

i zaustavi…

Možda uspori se

i unatrag opet okrene

tamo gdje voliš me i volim te.

Mjesec u oblaku,

korak na odlasku,

ljubav na izmaku

i to je sve.