 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
»Česar nisem videla, mi ne teži srca,« piše na str. 354 donedavni
ameriški predsednik Barack Obama v svojem delu Sanje mojega očeta. Preprosta,
kratka in nadvse jasna trditev, ki pa v sebi skriva mnogo več, kot smo si
pripravljeni priznati. Brezbrižnost, morda.
Žal se vse pogosteje zdi, da nam
srca ne teži niti vse videno, najsi gre za tisto, kar nas obkroža in v nas
vzbuja občutke zadovoljstva, najsi tisto, kar spremljamo le od daleč, saj
navidezno ni povezano s sredino, v kateri živimo. Mnogi se tako eno kot drugo
trudijo spregledati in se čustveno oddaljiti od vsakršnega zaznavanja
doživljanja ter čutenja, da bi sčasoma postali pasivni opazovalci lastnega
življenja. Polnijo si čas, brez da bi si skušali trenutke vtisniti v spomin nepozabe
ali v njih ugledati luč, ki bi jih vodila naprej, sanjam, željam, hrepenenju,
ciljem naproti. Morda pa le preprosto občutiti in živeti. Že Lonnie Coleman v
drugi knjigi romana Plantaža Beula (str. 158) zapiše, da »sreča ni v tem, da imaš vse, kar ti srce želi, temveč v tem, da
najbolje izkoristiš dane možnosti.«
Sodobni način življenja in
dostopnost vsega, tako s pomočjo medijev kot še posebno svetovnega spleta, nam
prav to izkustvo v veliki meri otežuje. Možnost imeti svet v domači dnevni sobi
nas je polenila in odtujila od bistva. Veseli, da imamo vse na dosegu roke, se
ne zavedamo, kolikšno praznino nam je prinesel napredek. Obama razmišlja (str.
171): »Poskusil sem si predstaviti
indonezijske delavce, kako zdaj hodijo v tovarne, kakršne so nekoč stane na
bregovih reke Calumet, se pridružujejo vrstam mezdnih delavcev in sestavljajo
radijske aparate in šivajo športne copate, ki so potem naprodaj na Michiganski
aveniji. In predstavljal sem si te iste indonezijske delavce deset ali dvajset
let pozneje, ko bodo njihove tovarne zaprli zaradi nove tehnologije ali cenejše
delovne sile kje drugje na svetu. In potem njihovo grenko spoznanje, da so
njihove tržnice izginile in da sami ne znajo več plesti svojih košev, izdelati
svojega pohištva ali pa pridelati svoje hrane; in da celo če bi še obvladali
vse te spretnosti, ne bi imeli lesa, ker so gozdovi zdaj last lesne industrije,
in ne bi mogli prodati košev, ki so jih bili nekoč pletli, ker so jih zdaj
nadomestili trajnejši izdelki iz plastike. Že sam obstoj tovarn, industrija
stavbnega lesa in proizvajalci plastičnih izdelkov bodo njihovo kulturo
naredili zastarelo; tako se izkaže, da so vrednote trdega dela in individualne
pobude odvisne od sistema prepričanj, na katerega so vplivali preseljevanje,
urbanizacija in ponovitve uvoženih televizijskih nadaljevank. Nekateri bodo v
tem novem redu uspeli. Nekateri se bodo preselili v Ameriko. Drugi, tisti
milijoni, ki bodo ostali v Džakarti, Lagosu ali na Zahodnem bregu, se bodo
naselili v svojih Altgeld Gardens in bodo še bolj obupani.«
Izgubljamo pristnost. Naravnost.
Izgubljamo sposobnost, da bi imeli radi, kar počnemo, zaradi česar nam poka
srce. (povzeto po Coleman, druga knjiga, str. 98) Izgubljamo zmožnost selekcije
in vpogleda v prihodnost. Samozadostnost. Pa nam za vse to ni niti malo mar.
 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
Ko opazujem ljudi, s katerimi sem
v stiku, se vse pogosteje vprašam, kje iščejo srečo in ali jo sploh iščejo. In
če, kje jo najdejo. V sebi? V povezovanju s soljudmi? V potrošništvu? Finančni
varnosti nezanimivih služb, ki jih silijo v otopelost? Opravljanju vsakodnevnih
opravil, od katerih se čustveno in umsko ogradijo? Ali še znajo živeti v skladu
s svojimi prepričanji in ali so sploh zmožni ugotoviti, kakšna so njihova
prepričanja?
Preveč je pred bolečino
zaklenjenih src, ki otopelo preživljajo čas pred televizijskim zaslonom ali
računalniškim ekranom, brez da bi zaznali dogajanja na tem, ali tekajo s
predstave na koncert in se vmes srečajo z enim, dvema, tremi znanci. Znajo
povedati, kje vse so bili in česa vse niso zamudili, ne znajo pa podati
lastnega mnenja o videnem ali slišanem. Spregovoriti o tem, kaj jim je prav to dalo,
kako jih spremenilo, zaznamovalo. Niso zmožni kritičnega uvida, ker nikoli o
ničemer ne premislijo, saj je pomembno le, da si zapolnijo čas s površinskim prejemanjem
čim več informacij, pogledov, posluhov, dogodkov.
Vse je bolje, kot zazreti se vase
in se soočiti s svojim mankom. Vložiti nekaj energije in časa v lastno rast,
napredek, znanje, zdravje … v svojo svobodo in srečo. Kajti »lahko dosežeš, kar koli hočeš, če si se
pripravljen potruditi.« (Obama, str. 229)
Mnogi se niso. Prepustili so se
toku življenja in se pustili poraziti še preden so poskusili postati
zmagovalci. Se predali životarjenju. Slepijo se, da je vse v redu, saj imajo
streho nad glavo, čeprav res ne v okolišu, ki jim je všeč, finančno varnost v
obliki službe, kjer vse teče po liniji najmanjšega odpora in se ni potrebno
naprezati, zadostno količino hrane za preživetje, čeprav v njej ne uživajo,
zadovoljivo število ostalih stvari, ki jih niti opazijo ne in dovolj sredstev,
da lahko kupijo, karkoli ugledajo, ali odidejo, kamor nanese, ali pa se založijo
z novimi informacijami, za katere nimajo interesa predelati jih. V redu je.
Leta stopicljati na mestu in ne napredovati niti za ped. V redu je. Prepustiti
se temu, kar se zgodi, če se zgodi, a največkrat se ne. V redu je. Namenjati
čas nebistvenem rečem in nepomembnim ljudem. V redu je.
A ni. »Včasih se ne moreš ozirati na bolečino. Truditi se moraš le, da boš
prišel do cilja.« (Obama, str. 50) In si seveda pred tem postaviti cilj.
Kolikor že si zatiskamo oči pred realnostjo, bolečini za vedno ne bomo mogli
ubežati, še posebno, če le-to nosimo zakoreninjeno v globočinah lastne duše.
Težko je razumeti, še težje sprejeti. A za pogum nas življenje vedno nagradi. Z
zadovoljstvom. Doživetjem. Napredkom. Tja, kamor vlagamo svojo energijo in čas,
čemur ali komur se posvečamo, tam se bo odprla pot. Vsako dejanje ima pomen. Le
posvetiti se je potrebno. Življenju. In »vsi
lahko storimo drug za drugega marsikaj, kar nas malo stane, pa veliko pomeni.«
(Coleman, prva knjiga, str. 339) A pred tem je bistveno, da nekaj dobrega
storimo zase. Predvsem, da si dopustimo živeti z vsemi čutili.
