 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
»Vse življenje čakaš, in ko
nazadnje pride, ali si pripravljen?«
(Anthony Doerr)
Drugačnost. Nekaj, kar neizmerno
privlači. Za čemer se oziramo, k čemer stremimo. Ki jo iščemo v ljudeh, trdno
prepričani, da smo prav takšni tudi sami. Drugačni. S svojimi pogledi na svet.
S svojimi dejavnostmi. S svojim izgledom. S svojim življenjskim slogom. Iz nas
veje vsak trenutek slehernega dne in zato smemo imeti prav takšna merila tudi
za vse tiste, ki prihajajo v stik z nami. Povprečnost ne more, ne sme
zadovoljiti naših pričakovanj. Ne bi mogla. Kajti mi smo vendar drugačni.
Verjamemo, da je že zbujanje z
občutkom, da se bo ta dan drugačnost le prigodila in vstopila v naše življenje,
posebno. A žal se prebujamo s tem upanjem dan za dnem, medtem ko dejstvo, da se
z istimi občutki zbujajo tudi številni drugi, izničujemo. Resnica je, da morda
nismo tako zelo drugačni. V resnici »nihče
več ne razmišlja ali skrbi ali čuti, nihče se več ne razburja ali verjame v kaj
drugega kot v svojo udobno malo prekleto povprečnost,« piše Richard Yates v
romanu Krožna cesta (str. 86), ki nekoliko zadiši po uporništvu bitniške
generacije. Uporništvu tistih, ki so dejansko živeli drugače in zato prav
takšni tudi bili.
Na rame so si nadeli nahrbtnik in
se podali na pot. Zavrnili materialno preskrbljenost v obliki stalnih,
dolgočasnih služb, in se predali razuzdanosti. Alkoholu, telesnim užitkom,
drogam, besedičenju, pisanju, druženju. Neodgovornosti, pravzaprav. A vendar ima
literatura tistega časa svojevrsten čar, saj se zdi, da so se povpraševali o
smiselnosti življenja, ki smo ga v tej dobi sprejeli kot edinega resničnega.
Življenje, otopelo vseh čutov …
Vsak preobrat nas lahko spodbudi
k razcvetu ali umiranju. V vsakem primeru nas premakne. Nekam drugam. V
neznano. V drugačno. A prav tu se naše hrepenenje po drugačnosti konča. Kajti
vsakič znova izberemo vnovično zbujanje z upanjem in se namesto dogodivščini
življenja, s katero nas kliče nov dan, raje predamo rutini in se z njeno
pomočjo ogradimo od doživljanja posameznih pripetljajev. Na ta način nas le
redko kaj lahko prizadene in uspemo se izogniti vsaki tragediji. Ostajamo
nedotakljivi. Fizično prisotni, a milje oddaljeni od svojega bistva.
 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
Človek ne bi nikoli smel napraviti
»ničesar, ne da bi poprej dobro
premislila. Nato stori najboljše, kar moreš.« (Yates, str. 417) Najboljše
je slediti sebi. Izpolnjevati svoje želje, cilje. Že res, da kdaj izgubimo »samo sebe, da sem se komajda še spomnila,
kdo sem, in da so spomini kot strela z jasnega prihajali le, kadar so sami
hoteli. A morda se tisto, kar smo v svojem jedru, nikoli ne izbriše. Morda je
res tako in se skozi naša dejanja pokaže, kdo smo v resnici,« piše Giuseppe
Catozzella v delu Nikoli ne reci, da te je strah, str. 206. Kaj, če se dejstvo,
da smo goli strahopetci, ki si ne upajo sprejeti, kar pride na pot, četudi
hrepenijo po prav tem, nikoli ne izbriše?
Yates piše, str. 153-154: »Mar ne sprevidiš? Ali ne sprevidiš, za kaj
pravzaprav gre? Delal boš, kar bi moral storiti že pred sedmimi leti. Poskušal
se boš najti. Bral boš in študiral, se sprehajal in razmišljal. Imel boš čas.
Prvič v življenju boš imel čas, da boš lahko ugotovil, kaj pravzaprav hočeš
početi, in ko boš to ugotovil, boš imel čas in prostost, da boš to tudi začel
delati.« Nismo prazne lupine. Vsaj ne bi smeli biti. V sebi nosimo cele svetove.
Ki pa jih vse prepogosto zatremo.
Ni dovolj le biti. Potrebno je
biti prisoten. Ni dovolj globoko v sebi gojiti hrepenenja in teči za davno
izgubljenimi sanjami, ko pa pridejo, jim obrniti hrbet in se še za nadaljnjih
nešteto let zapreti v kokon predvidljive varnosti. Pomembno je v svoje
življenje vsakič znova spustiti nekaj novega in biti odprt, obenem pa se
zavedati, kdo in kaj ima za nas pomen. Vlagati vanje. Vase.
»Pametni, razmišljujoči ljudje lahko takšne reči z lahkoto prebrodijo,
prav tako kot prebrodijo nesmiselnost na smrt dolgočasnih služb v mestu in na
smrt zdolgočasenih domov v predmestjih. Gospodarske razmere te sicer lahko
prisilijo, da živiš v določenem okolju, najvažnejše pri tem pa je, da sam
ostaneš neokužen. Pomembno je, da vedno veš, kdo si.« (Yates, str. 31) Kdor
ve, kaj nosi v sebi, se ne bo nikdar zadovoljil z lažno udobnostjo in bežal
pred drugačnostjo, temveč ji bo šel celo naproti. Raziskoval bo. Svet,
življenje, ljudi, ki ga obdajajo, sebe. Svojo pot, želje, hrepenenja, strahove.
In iskal. Drugačnost, ki je pogosto drugo ime za živost.
Edino, kar vem, je (Yates, str.
310) »tisto, kar čutim, in vem, da tisto,
kar čutim, tudi moram storiti.« Živeti v sozvočju s seboj. Padati, ko ne
gre drugače, in leteti, ko se mi veter zažene v krila. Odbesneti bes.
Odžalostiti žalost. Odsmejati smeh. Odsrečiti srečo.
Le zakaj bi nas bilo strah
budnosti? Zakaj bi se sramovali svojega sveta? Res je, da ni lahko. Nikoli ni
lahko. A je vredno. In včasih »naše
najtežje odločitve sedejo na rahel piš vetra. In mi z njimi, lahkotni, ne da bi
resnično razumeli.« (Catozzella, str. 92)
