Prižig luči

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»Spet je minilo lepo poletje,

začelo se je v maju,

ni mu bilo videti konca,

a preden se dobro zaveš,

je poletje že zdavnaj mimo.«

(Gerard Cox, Spet je minilo lepo poletje, 1973)

Pisateljica z ameriškega juga Sue Monk Kidd je v svojem prvencu Skrivno življenje čebel (str. 190) zapisala: »Najtežje na svetu se je odločiti za tisto, kar je pomembno.« Kot študentka in oseba na pragu odraslosti, ki je iz urbanega podeželskega sveta prišla v mesto – mesto, ki je v primerjavi z domačim okoljem ponujalo nešteto možnosti –, sem skušala novo sredino spoznati na vse mogoče raznolike načine. Takšne, ki bi mi omogočili zaživeti in me spoznati z novim. Želela sem se podati v raziskovanje vsega, kar bi me morebiti lahko zanimalo in za kar sem bila prej prikrajšana. Ob tem ko sem obiskovala različne tečaje, delavnice in druga izobraževanja, sem ne le nabirala nova znanja in izkušnje, ki sem jih v prihodnjih letih uporabila in jih še uporabljam pri delu ter življenju nasploh, temveč sem pridobivala nova znanstva. »Bila je mešanica mogočnosti in ponižnosti, obojega hkrati. Nisem vedela, kaj naj si mislim, čutila pa sem nekaj tako veličastnega in močnega kot magnet, da me je zabolelo, kot da bi mi v prsi treščila luna in jih vsa napolnila.« (Kidd, str. 96)

Potem je prišel, kot je zapisala Kiddova (str. 148), »čas vmes, čas, preden se dan poslovi in pride noč. Nikoli ga nisem marala, ker v prostoru med odhajanjem in prihajanjem preži žalost.« Vendar takrat o žalosti ni bilo niti sledu. Bilo je le veselje ob novem začetku; začetku, ki sem si ga smela začrtati po izključno lastnih željah. Tiste prve mesece po zaključku študija sem izkoristila za udeleževanje najrazličnejših kulturnih dogodkov, po katerih sem prej tako hrepenela. Širili so mi obzorja in vame vlivali svežino. Ta čas vmes je bil čisti vložek vase. Še dobro, da nam življenje »tu in tam privošči kratek odmor, zvonček zacinglja in umakneš se v svoj kot boksarskega ringa, kjer nekdo usmiljeno obriše čelo tvojega premikastenega vsakdanjika.« (Kidd, str. 111) Vsemu obilju, ki sem ga tako radostno zajemala, sem kmalu uspela najti pravo mero in dognati, kaj mi ustreza, kaj veseli, kaj izpolnjuje in česa se morebiti udeležujem le še iz navade.

Nekje na tej poti sem preprosto našla – sebe. Tudi danes rada spoznavam novo in se učim neznanih veščin, a vse to počnem nekoliko bolj umerjeno. Tovrsten čas si odmerjam mnogo skrbneje. Ne zato, ker bi ne zmogla več, temveč zato ker skušam v svoje življenje vnesti ravnovesje. Med novim in starim, med delom in učenjem, med življenjem in tistim časom, ki je samo moj. Pa tudi zato, ker sem se že pred leti dokončno pomirila z dejstvom, da večino stvari ne bom spoznala, doživela, videla, slišala … kajti vsega je preprosto preveč za to kratko življenje.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Ko opazujem ljudi, me najbolj žalosti njihovo nezavedanje o tem da »ko je čas za smrt, moraš umreti, ko pa je čas za življenje, moraš živeti. In to ne samo na pol, temveč z vso sapo, kot da te ni niti malo strah.« (Kidd, str. 266) Vedno znova imam občutek, da smo ujeti »v strašljivi razpoki med dvema bregovoma: na enem živim in na drugem ne. Vedela sem, da ne bom mogla večno tako zapravljati časa in se pretvarjati, da se poletje nikoli ne bo končalo.« (Kidd, str. 225) Čas pa beži. Neslišno, brez da bi se ga zavedali. Vsem nam je odmerjen enako, a ga uporabljamo tako raznoliko. Izgubljamo ga v poplavi nebistvenih reči in ljudi, ker ne znamo izbrati tistih zares pomembnih. Šele zavest o njegovem minevanju nas rani, vsakič znova globlje. A nas vendar ne predrami, ne dovolj, kajti te rane nam kljub vsemu ne preprečujejo zapravljanja ur svojih dni.

Z udeleževanjem prireditev le zato da bi ne bili sami. Z bežanjem od sebe, pravzaprav. Z navidezno skrbjo zase, ki je v resnici prej hrepenenje po iskanju enako čutečih, na katere bi lahko obesili svoje tegobe. Z nesmiselnim besedičenjem, s katerim zapolnjujemo molk, ki je edini resnični odmev naših duš. »Nikoli mu ni bilo jasno, zakaj se ljudje tako radi pogovarjajo: kadar to počnejo, govorijo nekoristne stvari, ki le redko, če sploh kdaj, obrnejo njihovo življenje na bolje. Njihove besede jih žalostijo. Zakaj se ne nehajo pogovarjati in se raje ne objamejo?« se v zgodbi Gozdarjeva hči v delu Čez modra polja (str. 71) sprašuje irska pisateljica Claire Keegan.

S stopicljanjem, z bezgljanjem sem in tja bo naše življenje prej krajše kakor daljše. S časom, ki ga posvetimo nepomembnim drugim, si krademo čas, ki bi lahko bil naš. Čas, v katerem bi se seznanjali z lastno osebnostjo. Vlagali vase. Seveda, tudi s spoznavanjem novega in povezovanja z drugimi, saj je pogovor »namenjen le temu, da ugotoviš, kaj do neke mere že veš. Trdno je verjela, da je pri vsakem pogovoru navzoča nekakšna nevidna posoda. Pogovor je umetnost polaganja besed v posodo, da lahko iz nje zajameš druge. Med ljubečim pogovorom spoznavaš samega sebe na najnežnejši mogoči način in po njem je posoda spet prazna. Rekla je, da človek ne more spoznati samega sebe in živeti v samoti.« (Keegan, str. 42-43)

Slišati se … V množici resnice ni, našli jo bomo le v sebi. In zares škoda bi bilo, če bi se tega, da »ni bolj žalostne svetlobe, kot je tista ob sončnem zahodu« (Kidd, str. 70) pričeli zavedati šele potem, ko bi sonce našega življenja že zašlo. Zato prižgimo luč. Zdaj. In ne dovolimo, da sploh kdajkoli ugasne, saj …

»Naspal se bom lahko po svoji smrti:

naj vidim sonce in se nasitim luči …

kot mrtvec je bom moral stradati.«

(Raoul Schrott, Gilgameš)

Vse poti so poti vase

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»Misli, ki so kaj vredne,

ni treba razumeti, temveč doživeti.«

(grof Harry Kessler, maja 1896)

Živimo v časih, ko je težko doživeti karkoli novega. Drugačnega. Še nevidenega. Najvišji vrhovi so osvojeni, oceani prepluti. Ceste so razpredene vsepovsod, mesta prenasičena. Vse nam je na dosegu roke, le nekaj klikov stran. Nekaj sekund oddaljeno od našega slušnega zaznavanja, nekaj centimetrov stran od naših oči. Vse je mogoče videti in slišati na televiziji ali spletu. Z vsem smo seznanjeni, vse vemo. Le naši čuti, tisti, ki poganjajo srce in v nas prebujajo hrepenenje ter strast, so otopeli. Dovolj se je zapreti znotraj svojih štirih zidov in trenirati izključno mišice desnega palca. Ali kazalca. Odvisno pač od orodja, ki ga izberemo … daljinski upravljalec ali miško. Na dosegu nam bo vse. A to je dejansko prav zares tudi preprosto vse.

Meni ne dovolj. »Skrivnost je v tem, da lahko doživim najmočnejše izkušnje le, če grem do konca svojih zmožnosti,« je prepričan Reinhold Messner (Življenje na skrajnih mejah, str. 79). In res. Dlje ko se prepuščam koraku, ki me vodi neznano kam, globlje odhajam v lastno notranjost. Tja, kjer vre moja bit. Prav tako, bolj kot s pogledom drsim po pokrajinah brez znakov človeštva, brez cest in hiš, več vem o sebi. Kot da se življenje šele takrat znova naseljuje vame. »Sprašujem se, kaj se dogaja v običajnem življenju, ko pa nima nič skupnega s tistimi trenutki, s trenutki, ko se v življenju zares nekaj dogodi, ko svet v hipu obmolkne, ko se tudi znotraj tebe vse zaustavi, zastane čas, misel, živci, in postane vse zadrgnjeno, plehko, ko da je lažno, ja, ko da je lažno, pa je ravno takrat edinokrat resnično.« (Tanguy Viel, Pariz Brest, str. 60-61).

Izkušnje me učijo, da je preprostost najzmožnejša modrosti. Ko je pred menoj le tišina golih ur in ko so kilometri sestavljeni le iz koraka naprej, vse tisto, kar me obdaja, postane samo predmet občudovanja. Lepota, ki spremlja prostost in svobodo, »da lahko tvegaš in doživljaš onkraj vseh pravil, da črpaš spoznanja o človeški naravi. Pri tem obstaja vedno več kot en odgovor na vprašanje, več kot ena zgodba o posamezni izkušnji.« (Messner, str. 15) Ne živim zato, da s pogledom zaobjamem vse tisto, kar manj radovednim ostaja skrito. Kajti videti še nikdar ni pomenilo vedeti, niti razumeti, poznati, sprejeti. Živim, hodim, da ugledam sebe in v tej meditativni rutini postavljanja nog drugo pred drugo zaplujem vase. Se vprašam, ali zmorem in kam si sploh želim. Kje sem in po čem hrepeneti smem.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»Vsako potovanje je življenje zase, bivanje na prostem na drugem planetu. Kolikor više pri tem plezam, toliko globlje doživljam svoje strahove, kolikor višja je gora, na katero plezam, toliko boljši pregled imam nad svojim obstojem.« (Messner, str. 174) V trenutku, ko izstopimo iz kalupa, v katerega smo ne tako redko pahnjeni, če želimo danes in tu preživeti, se nam odpro vrata v povsem druge dimenzije življenja. Presežemo se. Dosegamo sanje. Se dvigamo v nebo. Takrat pogosto nezavedno prestopimo meje, ki jih naš duh postavlja marsikdaj celo brez razloga, a jih ne upamo preseči zaradi strahu pred neuspehom. Vendar »neuspeh sam po sebi ni pomemben. Ključno je, kar izhaja neposredno iz njega, notranje doživljanje, postavljanje sebe pod vprašaj, tudi obupavanje. To je nov začetek in možnost, da spoznamo svoje meje in prerastemo svoje dvome. Moja notranja naravnanost se je spreminjala predvsem ob mojih neuspehih. Pri tem pa nisem postal mehkejši. Le še bolj trdoživ.« (Messner, str. 108)

Dejstvo je, da v kolikor se predajamo izključno znanemu in nikdar ne prečkamo črte udobja, ne bomo doživeli ničesar vrednega pomnjenja. Pa smo zato tu? Ni poraz tisti, ki bi se mu morali izogniti, kajti »poraz utre pot zaupnosti, poraz nas razgali in izlušči naše šibke točke ...« (Viel, str. 122) Sramovati bi se morali pasivnosti. Brezželjnosti živeti v skušnjavi po še neshojenih poteh.

»Z našim vzponom se ne spremeni gora, mi sami postanemo drugačni. /…/ … v človeku se dogaja veliko. Tam zgoraj padejo vse maske in celo spodaj, pozneje, pokaže gorski tovariš svoj pravi obraz.« (Messner, str. 186) Težko je pravzaprav do same srčike doumeti, kakšen je sploh naš pravi obraz in kdo sploh smo, saj gre za spremenljivo dejstvo. Spreminjamo se neprestano in spremembam ubežati ne moremo, a je vprašanje, če smo jih zmožni tudi ozavestiti in izkoristiti za rast. Nenazadnje »dokler imam cilje, ki sem si jih sam zastavil, imam zaupanje vase.« (Messner, str. 206)