Za svet v miru

foto: © Nina Novak Oiseau

Kako zelo nepomembno je vse, za kar si prizadevamo … nekaj občudovalcev več, nekaj evrov na bančnem računu več, nekaj oblek več, nekaj kozmetike več, nekaj torbic in čevljev več, nekaj cigaret in piv več, nekaj uspeha več, nekaj prodanih vstopnic več in mnoge druge reči, ki takšnim ali drugačnim ljudem bogatijo življenje. Odvisno od posameznika. Vendar so naša življenja v merilu celotnega kozmosa tako majhna, da je greh celo pomisliti, da je vse našteto tudi v resnici pomembno. Ker ni. Edino pomembno je pravzaprav živeti življenje in ga doživeti ter v njem (notranje) doseči največ, kar lahko. Po svojim močeh, zmožnostih in sposobnostih.

 

Selma. Boj za državljanske pravice. In dr. Martin Luther King ml., ki je leta 1964 prejel Nobelovo nagrado za mir in ki uživa vse moje spoštovanje. Četudi je služboval Bogu, so njegove pridige predvsem zgodbe o človeškosti in dobroti. O pomoči drug drugemu in žrtvovanju za sočloveka. Navdihujoče, saj se iz njih lahko naučimo marsikaj o svetu, kakršen bi moral biti, a ni. Tudi o krutosti, ki je večna spremljevalka vseh časov. Včasih se zazdi, da se sodobni človek več ne zna bojevati ne za skupno dobro ne za drugega, temveč se zapira pred svetom in vdori drugih, medtem ko v središče lastnega življenja postavlja ne sebe, kot je edino prav, temveč izključno sebe.

A nekdaj je bilo drugače … tudi takrat, ko so se temnopolti združili v pohodu, ki so ga posvetili boju za državljanske pravice. »Čeprav zaradi narave tega povzetka pogosto uporabljam zaimek "jaz", bi moral ta v vsakem pomembnem delu zgodbe postati "mi". To ni drama, v kateri igra le en igralec. Natančneje je to kronika petdeset tisočih črncev, ki so si k srcu vzeli načela nenasilja, ki so se naučili boriti za svoje pravice z orožjem ljubezni in ki so si medtem pridobili novo oceno o lastni človeški vrednosti,« je nekega dne dejal dr. Martin Luther King (povzeto iz njegove Avtobiografije, str. 71).

Selma je tudi naslov filma režiserja Ave DuVernaya, ki prikazuje prelomna 60-a leta minulega stoletja, ko so se temnopolti Američani borili za pravice enakopravnosti, medtem ko je v središče te zgodovinske biografske drame postavljen nenasilen pohod od Selme do Montgomeryja, ki je nazadnje vendar omehčal predsednika Lyndona Johnsona, da je sprejel zakon, po katerem so temnopolti dobili volilno pravico. A za vse je pravzaprav "kriva" Rosa Parks …

 

Nešteto temnopoltih je s smrtjo in krvjo tlakovalo pot, ki je nazadnje privedla do cilja. A vendar, če zajamem celotno človeštvo, kaj smo dosegli? Ničesar. Na tisoče ljudi še vedno vsakodnevno umira na ulicah in trpi za posledicami rasističnih izpadov skrajnežev. Otroci v Afriki umirajo od lakote. Otroci na Bližnjem vzhodu umirajo pod težo orožja. Čas je, da prevzamemo svoj del odgovornosti. Vstopili smo namreč, čeprav se zdi, da smo že od nekdaj v njej, v »dobo, ko smo poklicani, da zastavljamo nekatera temeljna vprašanja o celotni družbi. Še vedno smo poklicani, da ponudimo pomoč beraču, ki se znajde v bedi in agoniji na življenjski poti. Toda nekega dne se moramo vprašati, ali ni nemara treba ponovno strukturirati in obnoviti poslopja, ki proizvaja berače. To je mesto, kjer smo zdaj.« (str. 391)

 

In kje smo zdaj? Tam, kjer jaz veljam več kot ti. Tam, kjer moje velja več kot tvoje. Tam, kjer njihovo sploh ne obstaja. Tam, kjer je prostor le zame. Smo izgubili sposobnost presoje, kaj je prav in kaj narobe? Zagotovo, in to že davno. Oddaljevanje od drugih nas je prikrajšalo tudi za bližino z lastnim srcem. »Danes zjutraj vam pravim, da če niste nikoli našli ničesar, kar bi vam bilo tako drago in tako dragoceno, da bi za to umrli, potem niste sposobni živeti. Lahko ste stari osemintrideset let, kot sem po naključju star jaz, in nekega dne se pred vami pojavi velika priložnost in vas poziva, da se zavzamete za neko veliko načelo, neko veliko vprašanje, neko veliko prizadevanje.« (str. 388)

 

Si boste upali? Ta veliki mož si je upal. Kajti zavedal se je, da je vse, kar v resnici potrebujemo le pravica do dostojnega življenja. In zato je žrtvoval svoje udobje, ne nazadnje, svoje življenje, ki ga je preživel v skromnosti. Zavedal se je, da vse, kar potrebujemo, predstavljajo mir, ljubezen, dobrota, sreča. Vse, kar potrebujemo, je svoboda. Verjamem v besede tega človekoljuba, ki je dejal, da»občasno v življenju pridejo tisti trenutki neizrekljive izpolnitve, ki jih ni mogoče popolnoma razložiti s simboli, ki jih imenujemo besede. Njihov pomen je mogoče izraziti samo z neslišnim jezikom srca.« Verjamem v svet brez nasilja. V svet, v katerem bodo vsi ljudje enaki. V svet, ki mu bo vladal mir.

Življenje, kot ga piše srce

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»Za vsako ceno se izognite tistim, ki vas spremljajo in tolažijo le v težkih trenutkih, saj ti v resnici mislijo: "Jaz sem trdnejši. Jaz sem modrejši. Tega sam ne bi storil nikoli."

Držite se tistih, ki so ob vas v trenutkih sreče, kajti v njihovih dušah ni ne zavisti ne ljubosumja, le veselje nad vašo srečo.

Izogibajte se tistim, ki o sebi menijo, da so trdnejši, saj se prav v tem skriva njihova krhkost.

Držite se tistih, ki se ne bojijo ranljivosti. Ti zaupajo vase in se zavedajo, da včasih delamo napake, a tega ne vidijo kot šibkost, ampak znamenje človeškosti.

Izogibajte se tistim, ki veliko govoričijo, preden kar koli naredijo, in tistim, ki ne bodo ničesar storili, ne da bi bili prepričani, da bodo njihova dejanja spoštovana.

Držite se tistih, ki vam, ko boste nekaj storili narobe, ne bodo rekli: "Sam bi se tega lotil drugače." Če tega v resnici niso storili nikoli, o dejanju ne morejo soditi.

Izogibajte se tistim, ki iščejo prijatelje le za to, da bi jih imeli ali da bi si odprli vrata k čemu, čemur se prej niso uspeli približati.

Držite se tistih, ki skušajo odpreti edina pomembna vrata – vrata do vašega srca. Ki brez dovoljenja nikoli ne bodo vdrli v vašo dušo in ki odprtih vrat nikoli ne bodo izkoristili, da bi vam zarili nož v hrbet.

Prijateljstvo je kot reka – izogiba se skalovju, se prilagaja dolinam in goram ter se po potrebi pretvori v jezero, dokler ne napolni depresije in lahko spet nadaljuje svojo pot.

Tako kot reka ne pozabi, da teče proti morju, tudi prijateljstvo ne pozabi, da obstaja zato, da bi drugim pokazalo ljubezen.

Izogibajte se ljudem, ki pravijo: "Konec je. Tu se moram ustaviti." Kajti ti ne razumejo, da ne življenje ne smrt nimata konca, temveč sta le stopnji večnosti.«

Zapis Paula Coelha  v romanu Rokopis iz Akre na straneh 104 in 105 me terja k premisleku o odnosih, ki jih gradimo in o življenju, ki ga živimo. Vprašanje, ki se krade vame, je, ali se ljudje mar sploh zavedajo, da videti se ne pomeni tudi poznati se. Ali deliti si korak. Kot tudi zbujati se dan za dnem in zvečer legati v posteljo samo po sebi še ne pomeni, da živimo.

Pogosto imam občutek, da mnogi ljudje več ne znajo živeti, še manj občutiti in doživeti, kaj šele razumeti in dojeti. Opažam, da se večina ljudi peha za materialnimi dobrinami in finančno sigurnostjo, ki jim v resnici ničesar ne doprinese, saj zasluženega denarja nikdar nimajo možnosti porabiti in si tako ne zagotoviti doživetja. Vse to iz povsem preprostega razloga: nimajo časa. Manjka jim edino, česar ne morejo kupiti. Tako navkljub trudu, ki ga vlagajo v boljše življenje, ostajajo siromaki. Sprašujem se, če se zavedajo, da ljudi, ki jim sedaj poklanjajo tiste tako prazne besede "nimam časa", takrat, ko se jim bodo želeli posvetiti, najbrž že dolgo ne bo več.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

»Poraženci so ljudje, ki so izgubili, vendar niso odnehali.« (str. 31) Zgoraj opisani so v pozabi ljubezni in prijateljstva izgubili bistveno – človečnost. Trdno verjamem, da takrat, ko si več ne upamo slediti sebi in živeti po svojih merilih ter podarjati čas tistim, ki jim ga želimo podariti, izgubimo edino, kar nam je dano. Življenje.

Zamislim se nad največjimi dosežki svojega življenja in se spomnim na znanko, ki rada poudari, da je njen največji dosežek sin, v katerega polaga vse svoje upe. Vendar »uspeh ni odvisen od potrditve drugih, temveč je sad tistega, kar ste zasadili z ljubeznijo.« (str. 123) Iskati lastne dosežke zunaj sebe je, kot bi prepustili svoje življenje drugim. Kolegica se ob tem zgroženo zave, da ni težava v tem, kje najti odgovor, marveč v tem, da odgovora sploh ne pozna. Najbrž ga mnogi ne poznajo. Ga poznam sama?

Smatram se za srečnega človeka. Ker od nekdaj vem, kaj želim. Zavedam se svojega poslanstva in mu zvesto sledim. S svojim močno izraženim intuitivnim čutom nemudoma presodim, s kom želim preživljati svoj tostranski čas in s kom si ne želim deliti koraka. In se pri tem nikdar ne zmotim. Vsaj, če govorimo o ljudeh, ki jim dovolim vstopiti v življenje. V primeru, da je življenje sinonim za srce. Napake me tu in tam ujamejo le pri ljudeh, ki ne sodijo ne v eno ne v drugo maloštevilno skupino, temveč v skupino znancev, kolegov ali sodelavcev, ki pa bi nikdar ne mogli postati pristni prijatelji …

»Spoznal bom nekoga, ki bo razumel, kaj čutim.« (str. 24) Ali verjamete v duše dvojčice ali ne, je že stvar izbire posameznika. Bi pa najbrž morali verjeti, da obstaja nekaj tistih, ki so nam usojeni in nas spremljajo že od nekje prej, da bi ostali tudi potem. Ki nas bodo poiskali, ko jih bomo znali sprejeti. Razumeti in jim pustiti, da živijo svoje življenje, vraščeno v našega. Si z njimi deliti padce, ranljivost in vzpenjanja na oblake. Brez zadržkov. »Ni smrt tisto, kar nas loči, in življenje ni, kar druži nas. So vezi močnejše,« zapiše Mila Kačič v pesmi Misel o smrti. Še kako res. A vendar, prepustiti čas brezbrižnosti in pozabi je največja izguba, kar nas jih lahko doleti. Kajti v resnici ne gre za čas, temveč za postavljanje prioritet. Za dilemo, ali želimo na koncu tega potovanja ozavestiti misel, da smo možnost zagonili za nepomembne reči ali živeti pomirjeno ob zavedanju, da smo naredili najboljše, kar smo lahko in izkoristili večino priložnosti ter podarili sebe tistim, ki smo se jim želeli razdajati. Tudi zato sem prepričana, da je moj največji dosedanji dosežek pogum, ki mi dopušča slediti sebi in živeti po merilih, ki si jih postavljam sama. Tudi moč, zaradi katere si upam in dovolim skoraj kadarkoli vzeti čas tako zase kot za tiste, ki so mojega časa vredni. Sčasoma z vse manjšimi dilemami, saj se v primeru, da slediš sebi, kaj hitro razjasni, česa si resnično želiš.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

V trenutku, ko ozavestim to misel, se čutim pomirjeno. Vem, da nekega dne svojega življenja in svojih dejanj zagotovo ne bom obžalovala. Ko se obkrožiš z ljudmi, sorodnim v duši, se globina medsebojnih odnosov, a tudi tistega, ki ga gojimo do sebe in življenja ter sveta samega, povsem spremeni. Iz trenutka v trenutek se preobražamo in postajamo boljši. Vse napake se iz ovir preobrazijo v ovire na poti rasti in brezpogojno sprejemanje ter razumevanje nam jih dopušča, kot jih moramo dopuščati tudi sami. Napake prerastemo, prava ljubezen ostane. Telo umre, odnos ostane.

Nadvse dragocena spoznanja. In vnovična obljuba, da bom tudi v bodoče sledila izključno poti, ki mi jo izpisuje lastno srce. Obljuba po zvestobi in predanosti, ki je v resnici »izbira, za katero zberejo dovolj poguma le ljudje močnega duha.« (str. 165) Ljudje, ki odgovore na svoja vprašanja upajo iskati znotraj, ne zunaj, sebe, bi lahko še pomirjeno dodala.