 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
O tistih, ki so svoje življenje
posvetili glasbi ter svojemu napredku. Na to me je napeljal fantastičen – po
čudnem naključju ameriški – film Ritem norosti, ki sem si ga te dni ogledala že v drugo. Prvič sem ga namreč
povsem po naključju izbrala v okviru programa lanskoletnega ljubljanskega
filmskega festivala Liffe. Zdaj, ko je prišel na reden spored slovenskih
kinematografov, sem se odločila za vnovičen ogled. Kajti ostalo je nekaj
nedorečenega. Nekaj, kar je ves ta vmesni čas odzvanjalo v mojih mislih, a nikakor
uspelo odzvoniti do konca.
Film je pravzaprav hvalnica
jazzovskim velikanom in jazzovski glasbi. Hvalnica glasbi sami. In predvsem –
glasbenikom. Zgodba se prične z novim šolskim letom, ki ga 19-letni bobnar Andrew
Neiman začne na najboljši glasbeni šoli v ZDA, kamor je sprejet. Sanje so se mu
uresničile, vendar se zaveda, da gre pri tem le za začetek. Nič več. Njegova
pot se tu šele pričenja, prav tako njegovo (trdo) delo. Priti pod taktirko (ali
mentorstvo) jazzovskega dirigenta Terenca Fletcherja so sanje vseh mladih
študentov, kajti biti pod njegovim okriljem pomeni biti najboljši. Vendar
stvari niso tako preproste. Fletcher ima namreč kontroverzne metode poučevanja,
ki vodijo v psihična maltretiranja in celo fizične obračune s študenti, ki ne
razumejo, da v resnici le preizkuša njihove meje, sposobnosti, zmožnosti,
voljo, pripravljenost na žrtvovanje ... Vse le zato, da bi odkril novega
Charlieja Parkerja. Kajti novi Charlie Parker ne bo – tako kot pravi Charlie
Parker, ki je zaslovel, ker mu dejstvo, da mu je Jo Jones zaradi slabega
nastopa vrgel v glavo činele, ni škodilo, temveč ga je popeljalo na večno
izpopolnjevanje svojega talenta – ne bo nikoli obupal ali se predal. Vadil bo
in vadil ter postal najboljši.
Biti najboljši in želja po
napredku je kajkopak cilj vseh. Tudi Andrewa. Ki nima prijateljev. Ki se zbuja
sredi noči, da lahko izkoristi dan za vajo. Ki pusti dekle, ker se zaveda, da
se zveza dolgoročno ne bi obnesla, saj bi jo motilo, da nenehoma misli na
glasbo. Ki življenja praktično nima. Kajti njegovo življenje je glasba. Edino
glasba. Ki barva svet.
Film mi je všeč, ker na izredno neposreden,
a hkrati prefinjen način navrže stališče mnogih, ki se z glasbo ne ukvarjajo
profesionalno. Namreč … družina se zbere pri kosilu in Andrewa sprašujejo, kako
mu gre v šoli, nakar se pohvali, da je uspel priti v Fletcherjev jazzovski
orkester. Kar seveda pomeni, da je eden najboljših v državi in na svetu. Vendar
se fant, ki mu sedi nasproti pohvali, da je dal nekaj golov v tretjeligaški
ekipi. Vsi navdušeno ploskajo. Šport. Kjer se vrtijo visoke številke, bogata
sponzorstva in ves preostali blišč, ki v okvirih glasbene umetnosti izostane,
saj mnogi glasbeniki živijo na pragu revščine. Šport, ki ima nešteto
navdušencev, a se ti ne zavedajo, da bi bil svet brez glasbe pust in prazen. In
tisto, kar me osebno najbolj moti … šport prinaša zadovoljstvo le tistemu, ki
se ukvarja z njim. Ta presega svoje meje in išče ekstreme, ki družbi ne dajo
ničesar. Šport, ki je, če govorimo o ekipnih športih, prej kot veščina –
naključje. Kajti vse, kar je mogoče natrenirati, je zmožnost reševanja
različnih situacij. Skušati dobiti najboljše iz vsake od njih. In biti v najboljši fizični pripravljenosti. Glasba. Veščina,
ki poleg talenta – dar višjih – zahteva ogromno vaje. A tudi fizične moči. Popolnost igranja v
vsakem trenutku, kajti ena napaka lahko pogubi celoten nastop. Marsikdaj za
sabo potegne še mnoge druge, vsaj kadar gre za orkester. Glasba, umetnost, ki
postavlja ogledalo družbe, ji prinaša zabavo in zmore vsakega med nami spremeni
do temeljev. V trenutku. Za vedno.
Pomislite na glasbo, ki ste jo
poslušali v najstniških letih. Pomislite na plošče, zaradi katerih ponoči niste
spali in so vam telo naseljevali mravljinci, podobni zaljubljenosti. Pomislite
na vse pomembne trenutke vašega življenja in spomnili se boste glasbe, ki jih
je spremljala. Pomislite na odločitve, ki ste jih sprejeli zaradi glasbe. Torej
… glasba nam lahko spremeni življenje. Le kako bi nam ga lahko spremenil
šport?!
A ljudje tega ne vedo. Ne želijo
vedeti. Šport je v očeh mnogih ljudi pomembnejši od glasbe (ali drugih
umetnosti) in zanj so pripravljeni odšteti nekaj denarja. Za glasbo ne.
Pričakujejo, da bo brezplačno na voljo vsem in ob tem še menijo, da morajo biti
umetniki hvaležni za priložnost (nastopanja). Zanje je greh pomisliti na
honorar. Vendar se na blagajni in banki, kjer odidejo še zadnji bankovci za
poravnavo najemnine in/ali položnic vse konča, medtem ko se športniki v svojem
novem avtomobilu najnovejše znamke vozijo proti svoji veliki počitniški hiši …
V tem je absurd. In v tem, da večina ljudi ne zna ločiti med požrtvovalnostjo
vrhunskih glasbenikov, ki so življenje posvetili izpopolnjevanju svoje veščine,
in tistimi, ki igrajo na terasi nekega tretjerazrednega hotela nekje na obali.
Za večino ljudi so si vsi enaki. A je razlika ogromna.
Film Ritem norosti odpira še celo
paleto drugih vprašanj, a o njih morda kdaj drugič in kje drugje. V prvi vrsti
gre za to, da biti najboljši terja svoje žrtve. In biti najboljši ne pomeni
uspeti. Temveč dobiti priznanje najboljšega. Tistega, ki ga ceniš. Biti
najboljši pomeni, da bo vsak človek na tej zemeljski obli od tega trenutka do
vekomaj vedel za tvoje ime. Kdo si in kaj si počel. A saj v literaturi ni kaj
dosti drugače …
p.s. Damien Chazelle je režiser
filma, za katerega menim, da bi si ga moral ogledati vsak. Glasbenik in tisti,
ki glasbeno umetnost ne jemlje resno. Morda bodo ljudje po ogledu filma
doumeli. Razumeli. Verjeli.
