 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
»V ljubezni je naš raj,edini raj
moškega in ženske, kar jih je, a vanj ne znamo vstopiti, v njem prebivati, sami
se iz njega izganjamo, ne znamo se posvetiti sočloveku. Najbolj bistveno je
posvetiti se sočloveku. Če se človek sočloveku ne posveti – iz pametnih knjig
in od pametnih ljudi ne bo izvedel in se ne bo naučil, kako se sočloveku posvečati
dan in noč, vsak hip –, mu bo srce ostalo prazno, zapravil si bo življenje,
doživel infarkt, se vrgel v alkohol, vse življenje bo ostal babjak ali
spogledljivka, vse življenje se bo trpinčil ...« piše slovaški pisatelj Dominik Tatarka v enem svojih najbolj
priznanih del, nastalim v tretjem obdobju njegovega ustvarjanja, ko se ni več
pustil voditi režimu, v kratkem romanu Pleteni naslonjači (str. 7-8).
Zapisanemu uvodu, ki se pojavi na samem začetku novele, gre samo potrditi, a
moram priznati, da se dandanes pogosto sprašujem, če je mar to sploh še mogoče.
Posvetiti se človeku, namreč.
V zadnjem času z vsemi prijatelji, znanci in kolegi, s katerimi
preživim manj ali več časa, zelo hitro prispemo do ene in iste teme:
pomanjkanje časa in naveličanost vsakdana, ki od nas terja osemurno (ali več)
sedenje pred računalnikom. Kar bi niti ne bil problem, če bi se dejansko smeli
posvetiti dejavnostim, zaradi katerih smo sploh poklicani na osemurno (ali več)
sedenje pred to čudo tehnike in napredka.
Spomnim se svojega odraščanja … Takrat smo otroci popoldneve, po
pouku, preživeli v vožnji s kolesom, igri na igrišču ali na obšolskih
dejavnostih. Ker sem bila od nekdaj precej velik samotar, sem resda večino časa
preživela na kolesu, ki me je popeljalo po okoliških cestah in gričih.
Marsikdaj me ni bilo domov več ur in vožnja s kolesom mi je postala na nek
način preizkušanje lastnih meja. V hitrosti. In, predvsem, v stopnji
zahtevnosti izbrane poti. Pozimi ali ob deževnih dneh sem popoldneve
preživljala doma, ob sestavljanju puzzlov, lego kock, vaji kitare, poslušanju
glasbe, še prej pravljic, in – ja, že takrat – požiranju knjig ter pisarjenju.
Nekje v šestem razredu mi je zmanjkalo gradiva na otroškem oddelku in sem
presedlala h knjigam za odrasle. Tudi naši starši so dneve preživljali podobno.
Pogostokrat, zagotovo večkrat tedensko, smo šli s pasjim prijateljem Arom v
gozd. Po gobe. Po borovnice. Po jagode. Po maline. Po regrat. Z mami sva igrali
mikado ali karte ali kaj tretjega. Vikende smo najpogosteje preživljali v
hribih, da sem že v osnovni šoli prehodila praktično vso slovensko transverzalo
in bila ob koncu celo izbrana za naj planinko leta, kar mi je takrat zelo
veliko pomenilo. Danes nekaj manj. A če smo že ostali doma in je dan potekal kako
drugače, smo pač kuhali marmelade, kompote in pripravljali ozimnico. Skratka,
kakorkoli že, zavedali smo se ljudi, ki so nas obkrožali. In dejanj, v katerih
smo vedno znova našli smiselnost.
Danes je drugače. Vsak je zaprt v svojo celico, v kateri mu družbo
dela računalnik, ki naj bi lajšal naše delo, vendar ga v resnici otežuje. Ker
zaradi elektronskih prijav skoraj vsega zamudimo na rok oddaje obrazcev. Le
zato, ker sistem ne deluje. Ker čas mineva, medtem ko zapisujemo, kaj smo tega
dne delali, namesto da bi dejansko delali. Ker je praktično vse naše
(profesionalno) življenje globoko povezano z računalnikom in virtualnim svetom,
da je delo malodane nemogoče opravljati brez njega.
Verjamem, da bi bilo življenje brez računalnika veliko preprostejše.
Morda je takrat, v letih, ko so se računalniki šele pojavili, ta zares marsikaj
olajšal. A čim so računalniki postali lastnina slehernega, okras vsake dnevne
sobe, so delo postoterili. Kajti če bi ne bilo računalnika, bi mi ne bilo
potrebno dve uri dnevno prebirati in odgovarjati na elektronska sporočila. Če
bi ne bilo računalnika, bi mi ne bilo potrebno pol ure dnevno ali več urejati
socialnih omrežij in spletne strani. Ne bilo bi mi potrebno zapisovati, kaj in
kdaj počnem, ker bi se lahko ukvarjala s tistim, kar naj bi dejansko počela.
Ne bi bila dolžna biti na voljo "vsem in vsakomur, tukaj in povsod". Bilo bi več časa za življenje samo. Žalostno, zares žalostno je, da zaradi tako napredne tehnologije smem svojemu
delu posvetiti tako malo časa. Da tega, da za zelo veliko denarja še vedno delajo
zelo slabe računalnike, namenjene izključno potrošništvu, ki se v enem letu pokvarijo, niti omenjam ne. Potrebuješ
zmogljiv (drag) računalnik, da bi lahko delal, a nato ugotoviš, da delaš le
zato, da odplačaš ta isti računalnik in ko se dolg naposled izravna, računalnik
ne dela več. Začaran krog. Ki marsikoga posrka v svoje globine. Ljudje danes ne
znajo več živeti brez naprav, ki so jim neprestano na dosegu roke. Ljudje, ki
se znajdejo v moji družbi, a nenehno odgovarjajo na sporočila in objavljajo na
socialnih omrežjih me vznemirjajo. Ničijo vse, kar bi lahko bilo. Resda sama
nimam veliko časa, a sledim življenjskemu vodilu, da kadar delam resnično delam
in kadar sem na oddihu, ne obstaja nič drugega. Želim samo začutiti, kar in
kdor me obdaja. In tisto malo časa, ki ga nekomu namenim, sem resnično
posvečena osebi, s katero se pogovarjam.
Želim si, da bi se svet spremenil. Da bi smela tu in tam prejeti
pismo, ki bi mi sporočalo nekaj pomembnega. Brez elektronske pošte, socialnih
omrežij, spletnih strani in drugega balasta, ki krade čas. Samo ljudi in
pristnega stika z njimi si želim. Zavedam se, da »poslušati sočloveka pomeni, da mu ponujamo svobodo za zalet, pomeni, da
se mu posvetimo, da si za vse večne čase v spomin vseh čutov vtisnemo dragega
človeka, da bi si ga naši prsti, oči, ušesa, vse telo zapomnili do tolikšne
mere, da nam ga v umu ne bo zasenčil, razkrojil že najbližji pripetljaj.«
(str. 117) Vendar se bojim, da v svetu, v katerem nam računalniki otežujejo
delo, niti nimam več pretirane zaloge energije za sočloveka.
»Kdor resnično misli na
sočloveka, mu je dano izvedeti vse, vse vedeti in slutiti, si sluteno na vsakem
koraku, z vsakim nasmehom in premikom obraza potrjevati.« (str. 117) Priznam.
Če bom kdaj imela otroke, bi si zanje želela – poleg tistih klasičnih želja, da
bi bili zdravi in da bi odrasli v srečne posameznike – le eno. Da bi spet znali
živeti. Da bi ne bili vpeti v računalniško tehnologijo. Ker ne le, da ta krade
naš čas. Temveč ubija. Ubija kreativnost. Ubija sočutnost. In, nikakor ne
nazadnje, ubija našo človečnost.
