Imeti? Nemara doživeti?

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Pred nekaj dnevi mi je znanec vneto razlagal o tem, da ima zelo rad glasbo in da vse dni dobesedno živi z njo. Zjutraj na poti v službo posluša eno od komercialnih radijskih postaj, da ga malce zbudi in napolni z energijo, in popoldne drugo, ob kateri se sprosti. Ko sem mu tudi sama odgovorila, da imam glasbo nadvse rada in zato radijskih postaj ne poslušam in si nasploh poslušanje glasbe odmerjam zelo premišljeno, me je gledal več kot začudeno. Še bolj, ko sem omenila, da me omenjene radijske postaje s svojim okrnjenim in primitivnim glasbenim izborom nikakor ne prepričajo. Zatrjeval je, da četudi morda res predvajajo le nekaj deset pesmi tedensko, tega ne opazi, saj premešajo vrstni red. Na tej točki se mi je zazdelo, da sva prišla do srčike težave: tega ne opazi. Jasno, da ne, kajti poslušati še nikdar ni pomenilo tudi slišati. Takorekoč dokazano je, da določena glasba poneumlja in dela ljudi agresivne. »Nemogoče! Ampak mene zares sprošča,« mi je še odvrnil …

Zavedanje o tem, kaj nam zares škoduje in kaj koristi, je danes zelo trhlo, kajti živimo v hitro vrtečem se svetu, ki nam življenja polni z nepotrebnim balastom, pogosto pod pretvezo, da ga nujno potrebujemo, saj lajša naše delovanje, a ga v resnici pogosto predvsem otežuje. Od nas samih je odvisno, ali smo zmožni potopiti se vase in premisliti, kaj nam življenje zares bogati in kaj ne. Kaj resnično potrebujemo in kaj nam le krade čas. Sama že leta skušam ravnati po načelu "manj je več" in ugotovila sem, da se moram – če želim preživeti v tem s podatki in večno dosegljivostjo vsega prepojenem času – oviti v kokon praznine. Vsaj takrat in tam, kjer je to mogoče.

V nekem trenutku sem se pričela zavedati, da si v primeru da obiščem več koncertov v istem tednu, nobenega od njih ne zapomnim, ker jih nimam časa doživeti. Če pogledam več filmov v razmaku nekaj dni, o njih ne uspem razmisliti in v meni ne pustijo sledi. Če poslušam glasbo neprekinjeno, je ne slišim. In predvsem ne čutim sle po teh ali drugih umetniških zvrsteh. Kadar ves čas spremljam dogajanja po svetu, mi zmanjka časa za reči, ki se dogajajo v mojem življenju in življenju bližnjih … Da bi lahko vzdrževali ravnovesje, je potrebno vse, kar prihaja iz sveta zunaj nas, nadvse skrbno odmerjati.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Tako sem pred leti iz svojega življenja najprej izvrgla televizijski sprejemnik in navado, da ob večerih brskam po različnih programih, strmeč v ekran, ki ne ponuja ničesar ne zanimivega ne izvirnega ne poučnega. Gledljivega pravzaprav. Kar naenkrat sem pridobila nekaj časa, ki sem ga lahko porabila mnogo kreativneje. Naslednji korak k življenjskemu minimalizmu je bila odločitev, da časopisov z izjemo strokovnih revij več ne pregledujem, prav tako ne novic na spletu. Zatem sem se odločila za zamenjavo mobilnega operaterja, ki mi za tretjino prejšnjega zneska ponuja enake storitve, z izjemo prenosa podatkov, katerega moj nekoliko za časom zaostal mobilni telefon ne podpira, poleg tega vseh teh aplikacij niti ne znam niti jih ne želim uporabljati. Trenutno sem tudi brez povezave do svetovnega spleta in se poslužujem knjižnice, ki svojim uporabnikom omogoča tudi to dejavnost. Če sem iskrena, sem se pričela spogledovati z mislijo, da bi tako tudi ostalo. Sprašujem se namreč, zakaj in s kakšnim razlogom naj bi bila dosegljiva vse dni v letu. Poleg tega imam občutek, da bi bila poraba mojega časa še toliko bolj racionalna, saj si večino reči lahko pripravim brez dostopa do te mreže informacij, medtem ko čas, ko je delo z njimi neizbežno, lahko preživim strnjeno v knjižnici in tam uredim vse potrebno. Sumim, da bi ostalo več prostora za avtorske projekte, ki so že leto in pol na zanemarljivem stranskem tiru. Je res potrebno, da je temu tako? Je način življenja, ki se kakorkoli razlikuje od tistega, ki nam ga narekuje potrošniško naravnana družba, resnično neizbežen?

Sami smo tisti, ki odločamo, s čim si polniti čas, ki nam je dan. In če se vrnem na pričetek tega zapisa: tako v kulinariki kot v odnosu do ljudi, je tudi pri glasbi še vedno najboljše vodilo, da manjša količina prinaša kakovostnejšo doživetje, pospremljeno z večjo strastjo in slo. Lahko zajamemo veliko, a bo prazno. Lahko malo, a s poželjivostjo. Kajti kakšen pomen sploh ima karkoli, če nam je postalo že povsem samoumevno, če nas spremlja neprestano, a tega niti zaznamo ne več, kaj šele da bi doživeli ali nemara celo razumeli, da bi sploh lahko sprejeli?

Pastic fantastic

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Odkar je gospodarska kriza zavzela Slovenijo, opažam, da je miselnost (pre)mnogih odhajanje iz naše deželice, ki jo vse pogosteje obdajajo (celo) z zmerljivkami. Po svoje jih razumem. Vsak išče svoje mesto pod soncem in vsak med nami si želi, da bi čas, ki nam je dan, lahko preživel v kar največjem miru ter sožitju. Ob delu, ki ga bo veselilo in ga s svojim finančnim zaledjem prehranilo ter preživelo, ob prostočasnih dejavnostih, ki polnijo srce in najdražjih, predstavljajoč varni pristan tako v sončnih kot deževnih dneh. In tisto, kar prevaga pri dokončni odločitvi, si mislim, je prav delo. Ne nazadnje od nekdaj obstaja pregovor "s trebuhom za kruhom". Do sem vse lepo in prav. Vsak ravna v skladu s svojimi načeli. A po drugi strani se ne morem otresti nerazumevanja, saj se zavedam, da je najlažje napolniti kovčke in oditi. Običajno na tako željeni in sanjani Zahod, morda celo na Vzhod, a le v najrazvitejše države sveta. Po večletnih opažanjih sem prišla do zaključka, da so najprivlačnejše Amerika, Belgija, Anglija, Nemčija, Japonska. Se pa sprašujem, ali so se ti isti ljudje zastavili bistveno vprašanje: bom tam srečen? Kajti najverjetneje bodo v tuji deželi opravljali delo, ki ga doma nikdar ne bi, ker bi se jim zdelo izpod časti, saj je daleč pod nivojem njihove izobrazbe. Obstaja možnost, da bodo od svoje družine in prijateljev že čez nekaj let zelo odtujeni ter si bodo z njimi izmenjevali le še vljudnostne formalnosti, kot so novoletne ter rojstnodnevne čestitke in občasne gole pisarije o tem, kaj počnejo ter kje so bili, medtem ko bodo poglobljeni pogovori o tem, kako čustvujejo in doživljajo te iste dogodke izostali. In prav ti so edino, kar šteje. Poleg tega bodo najverjetneje delovni organizaciji, ki jih bo zaposlila, na voljo vse dni, če ne celo vikende in posamezniki, ki niso strogo povzpetniško naravnani, bi najbrž vendar želeli ohraniti in se osredotočiti predvsem na (dostojno in dostojanstveno) življenje samo. Torej: bom tam srečen navkljub nekoliko višjemu mesečnemu zaslužku, kot tu?

Že dober mesec premišljujem o tem, kakšno bi bilo življenje, če bi iz njega poskusila odvreči vse plastične izdelke in – predvsem – plastično embalažo. Bi še bilo mogoče živeti kolikor toliko spontano? Kaj kupiti? Kje kupiti? V kolikšni meri bi se moral moj jedilnik preoblikovati? Čemu se odreči? Do katere mere, in, najbolj bistveno: ali sem pripravljena sprejeti tako drastičen ukrep?

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Medtem ko sem se borila s svojimi dilemami, z razlogi, ki so globoko v meni kričali, da naj poskusim, in tistimi, ki bi jih lahko opisala kot zadržke, saj sužnja preudarnosti kljub vsemu ne želim postati, me je poiskal televizijski prispevek, v katerem se sodelujoči osredotočajo prav na življenje brez plastike, kar je bila dovolj velika spodbuda za sprejetje odločitve, da odslej kupujem le še izdelke, ki na prvi pogled ne bodo oviti v plastično embalažo.

Preizkus se je pokazal kot veliko težji od same zamisli, kajti kaj kmalu sem prišla do zaključka, da je dandanes takorekoč vsa hrana zapakirana v plastiko. In da prodajalci debelo gledajo, če jih poprosiš – ob vsej množici sirov, ki so že narezani in zaviti v plastično folijo –, da ti odrežejo nov kos in ga ovijejo v papir. Nemogoče. Le korak dalje je vprašanje, koliko te hrane je prikrito kancerogene in – če odidem še nekoliko globlje – koliko strupenih dodatkov vsebuje vsa hrana, ki ostaja sveža in uporabna mnogo dlje od tiste, ki jo pridelam na domačem vrtu ali kupim pri svoji branjevki na tržnici. Da niti pomislim ne na vso pripravljeno hrano, danes edino prehrano premnogih, medtem ko se je sama v širokem loku izogibam.

Pri tem se mi v misli prikrade aboridžinska misel, da smo svoje okolje. Ne potrebujemo hrane, ovite v več plasti embalaže, ki jo že nekaj minut po zaužitju za vedno odvržemo. Pravijo, da kolikor smeti imaš, tako bogat si. Ob ogledu televizijskega prispevka je postalo povsem jasno, da na Vzhodu; v Čadu, Ekvadorju, Gvatamali, Indiji, Turčiji in na Maliju, živijo po načelu "pojej sveže", kajti zelenjavo in sadje hranijo takšne, kakršne jih utrgajo z dreves, medtem ko žita in moko shranjujejo v velike platnene vreče in mleko ter jogurt v steklenice ali steklene posode. Seveda je obvezno še kuhanje na odprtem ognju. Ne povsod, a marsikje še. Na drugi strani razvite (mar res?) države ponujajo trgovske verige z vnaprej pripravljeno hrano, polno umetnih dodatkov in ojačevalcev okusov, ovito v več ovojev sicer resda privlačne folije, plastike, plastenke, pločevinke in drugega balasta, ki ne služi ničemer drugemu, kot da ljudem navidezno olajša vsakdan, a jim ga dolgoročno krade skupaj z zdravjem.

fotografija: © Nina Novak Oiseau

Slovenija je nekje v sredini med enim in drugim svetom. Vpliv Zahoda je vse močnejši in mnogi ljudje ostajajo od jutra do večera na delu, medtem ko se prehranjujejo z instant, vnaprej pripravljenimi jedmi, ki v sebi nimajo ničesar. Seveda se zato ne gre čuditi, da so tudi njihova življenja povsem instantna. Na drugi strani nas je še vedno kar nekaj tudi takšnih, ki si ne predstavljajo dneva, v katerem si ne vzamejo dobre pol ure časa za pripravo svežega kosila in svojih ritualov pridelovanja lastne zelenjave ali nakupov na tržnici. Za občutenje trenutka. Po številu kilogramov letnih odpadkov embalaže smo pod povprečjem. Vsak med nami "pridela" približno sto kilogramov plastike letno, medtem ko je splošno povprečje v svetu za več kot polovico večje. Ne morem se znebiti grenkobe ob spoznanju, da vedno znova v vseh slabih rečeh prednjačijo prav države, ki so na prvi pogled tako privlačne. Tiste, katerih obiskovalci se tako pogosto hvalisajo s tem, da na ulici niso videli niti ene smeti. Vse zlagano. Le prikrita skrb za okolje, kajti prav Amerika, Japonska, Velika Britanija in Nemčija uspejo letno proizvesti največ plastičnih smeti. In največ samomorov.

Pozabljamo, da je naše telo odraz našega okolja. Da so naše srce, telo, um in duša povezani. Da je v resnici vse eno. In da nezadovoljstvo na enem področju sproža nezadovoljstvo na vseh področjih. Bom tam srečen? Zagotovo ne … ne, če mi življenje tamkaj ne dopušča skromnega življenja v sožitju s samim sabo in svojimi občutji ter naravo …