 |
| fotografija: © Nina Novak Oiseau |
Z avtobusom se vozim po mestu in
opazujem ljudi. Tiste, ki vstopajo in izstopajo skozi vrata. Skozi okno tiste,
ki mimobežijo po ulicah, na kolesu ali peš. Vse tiste, ki se vozijo v
avtomobilih in pogled upirajo navzgor, v nas. Vsi tujci. A si z vsemi delimo
kratek trenutek svojega življenja. Nekateri hitijo po svojih, kdove kakšnih,
opravkih, drugi postopajo, kot da imajo na voljo ves čas tega sveta. Enim lice
krasi nasmeh, drugi se utapljajo v ošabnem, jeznem pogledu. Nekaterim je mogoče
v očeh prebrati razočaranje, drugim se ustnice ukrivljajo navzgor ob podobah
sreče, ki jih nosijo v srcu. Vsak v sebi nosi svoj namen. Vsak se od drugega
razlikuje takorekoč v vseh postavkah. A vendar se zalotim pri vprašanju, zakaj
živijo. Čemu? Kako? S kakšnim namenom?
Vodijo me opravki, ki jim ne
morem ubežati. Množica ljudi, ki me obkroža, mi je odveč. Praznijo me
brezbarvni obrazi, ne izdajajoč ničesar. So le kulise sveta, v katerega ni
mogoče prodreti. Vprašanje, če sploh obstaja. S čim ti ljudje polnijo svoje
dni? Kaj jih izpolnjuje? Ob čem jih vztrepeta srce?
Predstavljam si, da v svet vsi vstopimo
z istim izhodiščem: dano nam je življenje. Ali si le-tega izberemo sami ali ne,
je dilema za kdaj drugič. Dejstvo pa je, da se leta in leta, iz trenutka v
trenutek, oblikujemo in kalimo. Skozi vzgojo staršev in družinskih članov, skozi
formalno izobraževanje, ki nam prej kot doprinaša k bogatosti jemlje, skozi
družbeno-socialne skupine in izkušnje, ki jih pridobivamo vsako sekundo.
Nekateri na tej poti zacvetijo in razvijejo svoje veščine. Drugi postopajo in
umrejo … a hkrati živijo naprej.
Ne razumem ljudi, ki ne zmorejo
najti veselja v ničemer, kar nam ponujajo ljudje, ki so kdajkoli bili ali so,
kjerkoli na svetu. Ne razumem ljudi, ki ne zmorejo najti radosti nikjer, kjer
vlada čistost neokrnjene narave. Ne razumem ljudi, ki ne znajo biti posvečeni
sebi. Ne razumem ljudi, ki skozi življenje le krmarijo preprosto zato, ker so
tu. Brez da bi vlagali vase, v svoje fizične sposobnosti, v umske veščine in
zdravega duha. Brez da bi zapolnili mnoge vrzeli v neštetih možnostih, ki so
nam dane. Brez da bi rasli, napredovali, stremeli k boljšemu jutri in
izpolnjenju. Brez da bi za seboj pustili kakršnokoli sled.
Si ne upajo? Ne znajo? Prej kot
na vse drugo pomislim, da nikoli niso niti poskusili. Najti tisto, kar bi jih
veselilo. Obdani s kokonom, ki jim nudi zadovoljstvo osnovnih potreb, svoj
odsev bržkone gledajo v preprostosti staršev, ki se zadovoljijo s praznim
ničem. Ne vedoč, da je življenje mogoče živeti tudi polno, se predajo
stagnaciji in ob tem morda celo pomislijo, kako srečni so. Ne dojamejo pa, da
bodo čez leta še vedno na istem mestu in da o svoji preteklosti ne bodo imeli
povedati ničesar. So na pravi poti? Ali sem na pravi poti sama?
Vozim se z avtobusom in opazujem
vse te mimoidoče. Le na redkih obrazih odkrijem sledi izpolnjenosti svojega
namena. Poslanstva. Ugotovitev me hkrati tako skrbi kot žalosti. Vtem zaprem
oči in se prepustim svetu v sebi. Svetu, ki premore vse kaj več od golega
zadovoljstva …
