 |
| foto: © Nina Novak Oiseau |
S kolegom se peljeva iz Celja
nazaj proti Ljubljani. Pozen večer je in za nama uspešno opravljene obveznosti.
Pogovarjava se. Poslušava. Me. Demo posnetki mojih avtorskih skladb naenkrat
zazvenijo povsem drugače. Globlje. Pristnejše. Tudi surovejše. In čutim, kako
ga skladbe premaknejo. Se ga dotaknejo. Kako je v njih prepoznal … nekaj.
Energijo najbrž, ki se tega večera pretaka med zvočnim prostorom, izrečenimi
besedami in bitjem srca. Zgrabim jo. Nekje na sredi poti se v meni prebudi
tista iskra, ki pravzaprav poganja življenje. Naenkrat se znova zdi vse mogoče
in teh občutij se oklepam, premočno, saj nekje v globočinah lastne biti vem, da
me bodo te sanje ponovno zapustile.
»Čudno, kako človek včasih ve, da se bo česa spominjal, že takrat ko se
tisto nekaj dogaja. Misli zdrvijo naprej, da lahko gledajo nazaj,« se je
zapisalo Davidu Brooksu v romanu Pogovor (str. 8). Zares čudno. V misli se mi
prikradejo vsi "živi
trenutki", za
katere sem že takrat, ko so se dogajali, vedela, da bodo ostali. In se celo
poglobili. Čaj s Tabo. Neustavljiv pogovor na ulicah Dubrovnika. Petje v
množici polne dvorane, medtem ko so roke vseh obiskovalcev v zraku. Hoja po
pusti planoti … Zadnje čase se zdi, da nas je optimizem – in s tem živost –
povsem zapustil. Življenje prinaša preizkušnje. Vožnja po ravni cesti je v tem
obdobju pogostokrat razbrazdana. Pot nas vodi čez hribe in doline, po zavojih.
Kot da potujemo čez gorske prelaze. Mnogi med nami smo preživeli že marsikaj.
Se predajali solzam, trpljenju, obupu. Vendar je nekje daleč stran svetilo
sonce. Tista mala luč, ki nam je dajala upanje. In šli smo naprej. Pogumno,
pokončno, predano, vztrajno.
Kljub temu »nikoli ne bomo zares rešili nobenega večjega problema naše eksistence,
če se bomo pretvarjali, da smo, kar nismo, ali da smo zgolj polovica tega, kar
smo; vzeti moramo celotno izkušnjo, izkusiti, kolikor le moremo izkusiti, ne
samo zato, da bi lahko vedeli, s čim imamo v resnici opravka, ampak zato, ker
je to tisto, kar smo. Zmeda našega bivanja je nekaj, skozi kar moramo živeti.«
(str. 115) Zakaj se zdi, da tiste luči ni več? Zakaj se zdi, da korakamo naprej
le še zato, ker nazaj ne gre? Ni več občudovanja lepot ob poti in pridobivanja
izkušenj, ki so nas nazadnje tudi potisnile bliže k svetlobi, temveč je le še
težnja po zapolnitvi. Praznine. Tišine. Votline.
Iščemo uteho in oporo tam, kjer
je ni, kar nas vodi v še večji obup. Zato »ker
zelo pogosto ne vemo, kaj mislimo, dokler nismo prisiljeni, da to izrazimo, to
pa počnemo najpogosteje tako, da nekomu povemo. Če ne povemo, če ne spravimo na
ta način iz sebe, potem morda ostane del nas, ki ga ne vidimo, o katerem ne
vemo nič, del, ki ne obstaja zares.« (str. 47) Svoj obstoj moramo potrditi
v obstoju in priznavanju drugega. A ta drugi išče iste reči, kakor mi. In na
tem mestu se je potrebno vprašati, kje je humanost. S kakšnim številom ljudi
imamo opravka tekom dneva? S kakšnim številom ljudi v resnici tudi želimo imeti
opravka? Bojim se, da se ti dve števili med seboj močno razhajata. »Hočem reči, da je težko za vse nas, mar ne?
da iz sebe sploh naredimo posamezna, neodvisna bitja, da odrastemo, da
ustvarimo svoje meje, svoje robove, in potem, saj veste, se ljubezen lahko zdi,
kakor da morate odpreti te meje skoraj takoj po tistem, ko ste jih postavili.«
(str. 102)
Kdaj smo nazadnje nekaj časa
preživeli v tišini in samoti? Sami. Kdaj in koga smo nazadnje poklicali le
zato, da bi ga povprašali, kako mu gre in kako se počuti? Kdaj in od koga smo
nazadnje prejeli tovrsten klic? Mar to sploh še znamo? Smo zmožni izstopiti iz
svoje majhnosti in del sebe podariti drugemu, brez da bi karkoli pričakovali v
zameno? Kajti, kakorkoli obrnemo, šteje le to … znati razbrati, kdo nam je
zares pomemben. Sposobnost povezati se s temi redkimi biseri. Ti so … »… zame je bilo, kakor da me razume, v meni
dopušča stvari, sprejema stvari, ki jih nihče prej ni zmogel dopustiti ali
sprejeti.« (str. 45)
Pameten človek najboljše prihrani
za tiste, ki jih ima najraje, sem nekje prebrala te dni. Upala bi si dodati, da
tudi najslabše, saj si to preprosto lahko privošči. Tisti, ki nas sprejema
takšne, kot smo – ki ga sprejemamo takšnega, kot je –, ki nas ima rad – ki ga
imamo radi –, s katerim se povežemo. Drugi nikakor. Vendar se težava današnjega
časa skriva v tem da ljudje vse prehitro sklepajo prijateljstva. Že nadvse
površen odnos dojemajo kot izjemno tesen, zaradi česar si jemljejo pretirano
pravico do našega časa in nas samih, zahtevajo jo in nas pri tem zadušijo,
medtem ko po drugi strani s tem istim odnosom ravnajo nadvse nespoštljivo, s
čimer kažejo, da jim v resnici pomeni manj kot nič. Umetnost je v teh časih
vedeti, komu pustiti blizu. Umetnost najti ravnovesje v umiku in dotiku v
trenutkih, ki nam ali bližnjim predstavljajo preizkušnjo in v dneh, ko si
želimo ter potrebujemo le tišino, praznino, samoto, a vendar tudi veliko mero
opore. Najboljši kompas pri tem je še vedno čisto, iskreno srce. Ker ono vedno
ve, kdaj in kako – kot poje Bort Ross v skladbi Moja jutra – »če zgrešiš moj dotik, ti bom odprl vrata za
umik, a za njimi bom ostal in vsak trenutek te pričakoval.« Kajti odnosi,
kot tudi življenje samo, so valovanja.
